Search the digital library catalog

Abstract: Vprašanje spolne neenakosti je danes predmet razprave skoraj na vseh področjih, tako v politiki, v zdravstvu, na samem delovnem mestu in nenazadnje tudi v šolah, kjer se pot do kariere šele začne. Ravno ta zgodnja faza je najbolj pomebna za razvoj posameznika, ki bo strpen do drugih in bo verjel v enakost in enakopravnost vseh. Če tega odnosa ne privzgojimo, lahko hitro zapademo v stereotipno obnašanje do spolov in v predsodke, kar vodi v neenakost med spoloma in prepričanje, da tako mora biti. Naloga svetovalnega delavca v šoli je, da na ta problem opozori, še preden se ta sploh pojavi in težave sprotno rešuje in obenem na to opozarja tudi ves pedagoški tim, s katerim sodeluje. Bolj kot se problema zavedamo, lažje ga tudi rešujemo in razlik med spoloma, ki so neutemeljene, vsaj v tem delu izobraževanja ne bo. Spoznali smo tudi, da je razlik med spoloma v zahodnem svetu čedalje manj, vendar moramo vseeno ostati „na preži”, da se zavedamo, kaj se dogaja drugod po svetu in ne živimo v milnem mehurčku prepričanja, da smo dosegli želeno. Z raziskavo, ki smo jo izvedli, smo sicer ugotovili, da je spolna neenakost tema, ki se svetovalnim delavcem zdi pomembna, a ji svoje pozornosti ne posvečajo toliko, kot jo posvečajo drugim temam, med drugim tudi zaradi tega, ker ti problemi prevladajo nad spolno neenakostjo, ki pa je na šolah večinoma ne opažajo. Prav tako ne opažajo spolnih stereotipov, če pa že, pa so to manjša dejanja, ki ne prevladujejo. Prav tako ne zaznavajo različnih obravnav glede na spol s strani šole ali pedagoških delavcev, sami pa ravnajo podobno v šolski svetovalni službi, kjer posameznike glede istega problema, obravnavajo enako ali se prilagodijo posebnostim vsakega učenca posebej, ne pa glede na spol. Podobno ravnajo, če se v šoli pojavi isti problem najprej pri dekletih in potem pri dečkih. V obeh primerih bi postopali enako ali bi se prilagodili težavi, ki se bi pojavila. Iz tega lahko sklepamo, da spolne neenakosti v osnovnih in srednjih šolah ni zaznati, svetovalni delavci v večini primerov vsakega posameznika obravnavajo enako in ne glede na spol, kar potrdi tudi teoretični del, kjer smo ugotovili, da je Slovenija ena izmed držav, kjer spolne neenakosti ni moč čutiti. Vsaj ne v izobraževanju.
Keywords: spolna neenakost, šolski svetovalni delavec, spolni stereotipi, predsodki, enakost, enakopravnost
Published in DKUM: 14.02.2019; Views: 1830; Downloads: 221
Full text (2,49 MB)

Abstract: Nasilje v družini je plah, a zelo nevaren ptič. Živi v premnogih družinah. Skriva se za dobro varovanimi tančicami zasebnosti. Hrani se z revščino, neenakostjo (predvsem spolno), socialno izključenostjo, brezposelnostjo, družbeno ignoranco, negativnimi spolnimi stereotipi, patriarhalnimi družinskimi vzorci itd. Zato ga je izredno težko videti, prepoznati in preganjati. Pri tem so potrebna različna strokovna znanja, potrpežljivost, vztrajnost in sodelovanje mnogih akterjev iz državne in civilne sfere, ter ustrezna finančna sredstva. Slovenska družba in država sta v boju proti nasilju v družini prehodili dolgo pot. Začetki boja izhajajo iz feminističnih prizadevanj za enakopravnost spolov in za priznanje enakih pravic ženskam kot jih imajo moški. V naslednjih desetletjih sta razvoj zavedanja o vseh negativnih posledicah nasilja v družini in spoznanje, da je nasilje v družini družbeni in ne zgolj zasebni problem, vsaj na deklarativni ravni dosegla svoj vrhunec s sprejemom Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Z njim je država povedala, da nasilje v družini absolutno ni sprejemljivo in do njega napovedala ničelno toleranco in sistemski boj na vseh področjih. V letu sprejema Zakona je v državi izbruhnila gospodarska kriza. Z njo so se okrepili mnogi dejavniki, ki vplivajo na pojavnost nasilja v družini. Hkrati je država z vprašljivimi političnimi poudarki in varčevanjem pri napačnih programih vzela veter iz jader tudi vsem sistemskim akterjem, ki sodelujejo pri preprečevanju nasilja v družini. Celoten sistemski aparat je v svoji najboljši kondiciji v letih pred krizo, glede na ocene v raziskavah, uspel odkriti in pomagati le majhnemu delu žrtev nasilja v družini, velika večina se je še vedno uspešno skrila »med štiri stene«. V času krize je socialno-varstveni sistem »napaden« z dveh strani: na eni strani izrazito povečanje potreb po njegovih storitvah, na drugi strani varčevanje v javnem sektorju, ki tudi nosilcem odgovornosti za ukrepanje proti nasilju v družini znižuje finančno podporo in krči obseg kadra. S tem bledi vtis najboljših namenov države, ki so na ogled v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, in tako nosilci odgovornosti za ukrepanje kljub zadostni in sodobni zakonski podlagi ne zmorejo rešiti niti toliko primerov kot pred krizo, kaj šele v obsegu, ki ga nakazujejo vedno slabše socialne razmere v Sloveniji.
Keywords: gospodarska kriza, revščina, družba, ženske, spolna neenakost, družina, nasilje, nasilje v družini, nasilje nad ženskami, magistrska dela
Published in DKUM: 31.07.2014; Views: 2287; Downloads: 297
Full text (868,92 KB)