| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 12
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko delo
Daša Štalc, 2023, master's thesis

Abstract: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi.
Keywords: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica.
Published in DKUM: 25.05.2023; Views: 416; Downloads: 38
.pdf Full text (5,08 MB)

2.
Ontogenetska variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : magistrsko delo
Barbara Stupan, 2022, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu smo preučevali ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758). Z geometrijsko morfometrijo smo analizirali 123 spodnjih čeljustnic, ki smo jim določili 16 oslonilnih točk. Primerjali smo razlike v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med spoloma ter starostnimi razredi. Spodnja čeljustnica je rasla vse življenje. Rast je bila najbolj intenzivna do 60. dneva starosti, nato pa se je do 200. dne starosti postopoma upočasnjevala, vendar ne ustavila. Potrdili smo, da imajo samci večjo spodnjo čeljustnico. Razlike so se pojavile pri 120. dnevu starosti in so trajale do 4. leta življenja. V tem starostnem obdobju razlike niso bile več statistično značilne. Spolni dimorfizem v obliki spodnje čeljustnice smo potrdili v starostnih razredih 40 in 150 dni ter v 2. in 3. letu življenja. Med ontogenetskim razvojem se je spreminjala oblika spodnje čeljustnice. Največja razlika je bila med najmlajšimi osebki, ki so bili stari manj kot 30 dni, in najstarejšimi osebki v 4. letu življenja. Najizrazitejše spremembe med ontogenetskim razvojem so bile odebelitev čeljustne veje in podaljškov ter dvig kočnikov. Spodnja čeljustnica raste alometrično, kar ohranja njeno funkcionalnost. Spremembe v obliki so ključne med prehodom iz sesanja na samostojno hranjenje.
Keywords: veliki hrček, spodnja čeljustnica, spolni dimorfizem, ontogenija, geometrijska morfometrija
Published in DKUM: 23.11.2022; Views: 620; Downloads: 106
.pdf Full text (2,88 MB)

3.
Morfometrična variabilnost poletuš (rod pteromys): pristop z geometrijsko morfometrijo : pristop z geometrijsko morfometrijo
Ana Jurjec, 2021, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo s pomočjo metode geometrijske morfometrije ovrednotili morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice in lobanje treh operativnih taksonomskih enot (OTU) rodu Pteromys, in sicer P. momonga, P. volans in P. volans buechneri. Naši cilji so bili preveriti razlike med tremi OTU-ji poletuš in testirati sekundarni spolni dimorfizem pri tej skupini veveric. V analizo je bilo vključenih 60 primerkov mandibul, 55 primerkov ventralne lobanje, 56 primerkov lateralne lobanje in 40 primerkov dorzalne lobanje. Na spodnji čeljustnici smo določili 17 oslonilnih točk, na dorzalni strani lobanje 13, na ventralni in lateralni strani lobanje pa 18 oslonilnih točk. Analiza morfološke variabilnosti med spoloma ni pokazala signifikantnih razlik v spolnem dimorfizmu tako v velikosti kot v obliki spodnje čeljustnice in lobanje pri nobenem od OTU-jev. OTU-ji so se statistično razlikovali v obliki, ne pa tudi v velikosti. Največja odstopanja so se pojavila pri OTU-ju P. v. buechneri, v obliki kotnega podaljška spodnje čeljustnice, v obliki bobničnega mehurja in v obliki možganskega dela lobanje.
Keywords: Pteromys, geometrijska morfometrija, spodnja čeljustnica, lobanja, sekundarni spolni dimorfizem
Published in DKUM: 12.01.2022; Views: 813; Downloads: 55
.pdf Full text (2,14 MB)

4.
Ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus) pristop z geometrijsko morfometrijo : magistrsko delo
Marko Pšajd, 2021, master's thesis

Abstract: Z uporabo metod geometrijske morfometrije smo analizirali morfološko variabilnost spodnje čeljustnice pri vrtni voluharici (Microtus subterraneus). Analizirali in ovrednotili smo morebitni pojav sekundarnega spolnega diformizma ter variabilnost v velikosti in obliki spodnje čeljustnice med ontogenetskim razvojem. Raziskovalni material je obsegal 236 spodnjih čeljustnic vrtne voluharice vzgojenih v in vitro pogojih na Karlovi Univerzi v Pragi. Sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen niti v velikosti niti obliki spodnje čeljustnice, zato smo oba spola obravnavali združeno. Velikost in oblika spodnje čeljustnice vrtne voluharice sta se tekom ontogeneze spreminjali. Z največjo stopnjo rasti se je spodnja čeljustnica razvijala do šestdesetega dneva starosti, po tem pa je bila rast umirjena a konstantna, razvoj oblike pa se je zaustavil. Potrdili smo signifikantne razlike v velikosti spodnje čeljustnice med starostnimi razredi. Juvenilni osebki imajo najmanjšo spodnjo čeljustnico, ki pa se s starostjo konstantno povečuje skozi celotno življenjsko obdobje. Oblika spodnje čeljustnice se je spreminjala glede na starostne razrede. Najbolj so odstopali juvenilni osebki medtem ko pri adultnih in senilnih osebkih ni prihajalo do značilnih razlik v obliki spodnje čeljustnice. Spodnje čeljustnice mlajših in starejšh osebkov so odstopale od povprečne oblike v alveolni regiji in v njenem zadnjem delu. Z analizo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo spodnje čeljustnice. Odnos med obliko in velikostjo je bil pri vseh starostnih skupinah bolj ali manj linearen.
Keywords: Microtus subterraneus, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, ontogenija, spolni dimorfizem, alometrija
Published in DKUM: 15.11.2021; Views: 819; Downloads: 42
.pdf Full text (1,54 MB)

5.
Morfometrična analiza mandibul velikega voluharja, Arvicola terrestris (Linnaeus, 1758)
Nuša Nezman, 2018, master's thesis

Abstract: Tema magistrske naloge je bila morfometrična analiza variabilnosti mandibule pri velikem voluharju, Arvicoli terrestris (Linnaeus, 1758). Raziskovani material je zajemal 597 osebkov z različnih geografskih območij: iz Avstrije, Bolgarije, Nemčije, Španije, Švice, s Češke, Madžarske in Slovaške. Material izvira iz različnih muzejskih zbirk. Zaradi izredne ekološke plastičnosti velikega voluharja, največje evropske voluharice, prihaja med populacijami do izrazite variabilnosti v telesni velikosti in obliki. Namen dela je bil s pomočjo geometrijske morfometrije odkriti, ali obstajajo razlike v velikosti in obliki spodnje čeljustnice (mandibule) med živalmi z različnih geografskih območij, in oceniti razlike med spoloma. Po določitvi 13 oslonilnih točk na mandibulah smo opravili uni- in multivariatne analize. Preverjanje morebitnih razlik v velikosti in obliki je potekalo ločeno. Pri preverjanju sekundarnega spolnega dimorfizma smo ugotovili, da ne prihaja do razlik med spoloma, zato smo v nadaljevanju raziskave oba spola obravnavali skupaj. V nadaljevanju smo pri preverjanju geografske variabilnosti v velikosti mandibul znotraj vrste Arvicola terrestris prepoznali tri velikostne razrede. V najmanjši razred so se uvrščale mandibule vseh osebkov iz Avstrije in večine osebkov iz Švice, največje mandibule pa so imeli osebki, ulovljeni na območju Bolgarije, Madžarske in Nemčije. Izstopal je material iz Španije, ki je zajemal devet osebkov vrste Arvicola sapidus. Tudi pri preverjanju geografske variabilnosti v obliki smo opazili razlike. Te smo zaznali tako na sprednjem predelu z meljaki kot tudi na veji mandibule s tremi odrastki. Celotna mandibula postaja krajša in kompaktnejša. Pri analizi kopičenja na osnovi oblike smo prepoznali sedem skupin, ki so bile geografsko ustrezne.
Keywords: veliki voluhar, Arvicola terrestris, spodnja čeljustnica, mandibula, oslonilna točka, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost
Published in DKUM: 13.12.2018; Views: 1256; Downloads: 114
.pdf Full text (2,82 MB)

6.
Geografska variabilnost mandibule črne podgane, Rattus rattus (Linnaeus, 1758)
Maja Hozjan, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Tema diplomskega dela je bila analiza geografske variabilnosti črne podgane, Rattus rattus. Analiza je obsegala 206 mandibul pridobljenih iz treh muzejskih zbirk, Naturhistorisches Museum Wien, Univerze Krakow in Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS). Namen mojega dela je bil, da s pomočjo geometrijske morfometrije analiziram geografsko variabilnost med trinajstimi geografskimi vzorci in sekundarni spolni dimorfizem znotraj vrste. Najprej sem določila štirinajst oslonilnih točk na čeljustnicah, nato pa sem opravila uni- in multivariatne analize, pri čemer je analiza velikosti in oblike čeljustnic potekala ločeno. Ugotovila sem, da sekundarni spolni dimorfizem ni izražen niti v velikosti, niti v obliki mandibule. Ugotovila sem tudi, da so prisotne razlike v velikosti in obliki mandibule pri črnih podganah iz različnih geografskih območij. Oblika mandibule podgan, ki živijo v centralni Afriki se razlikuje od oblike podgan, ki živijo v Evropi. Razlike v obliki mandibule so najbolj vidne na konici kavljastega podaljška ter na konici angularnega izrastka. Razlike v velikosti so najbolj izražene med osebki iz Cipra in osebki iz južne Afrike. Osebki iz Cipra imajo največje, osebki iz južne Afrike pa najmanjše mandibule.
Keywords: Rattus rattus, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, geometrijska morfometrija
Published in DKUM: 11.11.2016; Views: 1633; Downloads: 186
.pdf Full text (1,35 MB)

7.
Vpeljava in uporaba metode drsnih oslonilnih točk na mandibuli hrčka
Katja Stegne, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu obravnavam vpeljavo in uporabo metode drsnih oslonilnih točk (semilandmarks) na spodnji čeljustnici hrčka. Analizirala sem enaindevetdeset (91) vzorcev spodnje čeljustnice hrčkov iz muzeja Senckenberg Research Institute and Natural History Museum Frankfurt am Main, Nemčija (SMF). Namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije uvesti rutino in kasneje uporabo metode drsnih oslonilnih točk za izvajanje meritev. V nadaljevanju sem transformirane podatke vpeljala v statistično analizo, s katero sem demonstrirala možnost nadaljnje uporabe. Določila sem trideset (30) oslonilnih točk, od tega pet (5) tako imenovanih »landmarks« in petindvajset »semilandmarks«. Pridobljene podatke sem uporabila v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- ter multivariatnimi statističnimi metodami. Prvi dve glavni komponenti, ki opisujeta obliko mandibule, sem vključila v analizo sekundarnega spolnega dimorfizma. Iz rezultatov analiz sem ugotovila, da se morfoprostora samcev in samic v celoti prekrivata. To pomeni, da je oblika mandibul pri samcih in samicah enaka. Predstavila sem deleže variabilnosti samo za prvih deset glavnih komponent (10 PC), ki je skupaj razložilo 94,3 % variabilnosti v obliki mandibul. Na krivulji ventralne strani telesa mandibule sem prepoznala tri smeri krivljenja, kjer se področja alveole sekalca dvigajo navzgor, isto usmeritev dviganja navzgor izkazuje področje kotnega podaljška, osrednji del telesa mandibule pa se spušča navzdol.
Keywords: navadni hrček, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, drsne oslonilne točke.
Published in DKUM: 10.11.2016; Views: 1423; Downloads: 117
.pdf Full text (1,45 MB)

8.
Morfometrična analiza meljakov pri rodu Pygeretmus (Rodentia: Dipodidae)
Nastja Hočevar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Tema diplomskega dela je bila morfometrična analiza meljakov pri treh vrstah debelorepih skakačev, rod Pygeretmus iz različnih geografskih območij iz osrednje Azije. Analiza je potekala na vrstah P. pumilio, P. platyurus in P. zhitkovi. Vir podatkov je predstavljalo 269 primerkov spodnje čeljustnice z meljaki iz dveh muzejskih zbirk. S pomočjo geometrijske morfometrije smo analizirali sekundarni spolni dimorfizem, geografsko variabilnost in morfološko variabilnost med vrstami. Na meljakih smo določili 20 oslonilnih točk, ki smo jih dalje uporabili v morfometrični analizi z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Ugotovili smo, da sekundarni spolni dimorfizem ni bil izražen pri nobeni izmed vrst. Pri preverjanju morfološke variabilnosti smo ugotovili, da obstajajo razlike v velikosti in obliki meljakov med vrstami. Meljaki so največji pri vrsti P. zhitkovi, sledita ji P. pumilio in P. platyurus, ki po velikosti sodi v srednji velikostni razred vrste P. pumilio. V sklopu analize smo preverjali ali obstajajo variabilnosti v velikosti in obliki meljakov med različnimi geografskimi vzorci (OTU) in ugotovili, da so morfološke razlike meljakov glede na geografski izvor vrst izražene pri vsaki izmed treh vrst rodu Pygeretmus.
Keywords: Pygeretmus pumilio, Pygertmus platyurus, Pygeretmus zhitkovi, meljaki, spodnja čeljustnica, sekundarni spolni dimorfizem, geografska variabilnost, morfološka variabilnost, geometrijska morfometrija
Published in DKUM: 28.09.2016; Views: 1916; Downloads: 71
.pdf Full text (2,54 MB)

9.
Morfometrična analiza mandibul pri skakačih, rod Allactaga (Rodentia: Dipodidae)
Ivana Perhoč, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Tema diplomske naloge je bila morfometrična analiza spodnje čeljustnice pri treh vrstah podrodu Paralactaga iz rodu Allactaga. Podrod Paralactaga zajema tri vrste skakačev, A.williamsi, A.euphratica in izolirano populacijo A.caprimulga ter je dolgotrajni vir nesoglasja glede njihove taksonomije. Analizirali smo 365 vzorcev leve spodnje čeljustnice skakačev iz podrodu Paralactaga, iz različnih muzejskih zbirk. Naš namen je bil s pomočjo geometrijske morfometrije ugotoviti ali pri vrstah A.williamsi, A.euphratica in A.caprimulga obstajajo variabilnosti v mandibuli pri osebkih različnih spolov, preveriti medvrstno variabilnosti v mandibuli in opisati variabilnost ter poiskati morebitne razlike med geografskimi vzorci. Določili smo 15 oslonilnih točk ter pridobljene podatke uporabili v morfometrični analizi in analizi podatkov z uni- in multivariatnimi statističnimi metodami. Iz rezultatov analiz smo ugotovili, da med osebki različnih spolov ni signifikantnih razlik v velikosti in obliki, da torej ni izražen sekundarni spolni dimorfizem. Pri preverjanju morebitnih variabilnosti v velikosti in obliki mandibule med različnimi geografskimi vzorci (OTU), smo prišli do ugotovitve, da je vrsta A.euphratica variabilna v velikosti, predvsem je odstopal vzorec iz južne Turčije. Vrsta A.williamsi tudi izkazuje geografsko variabilnost v velikosti mandibule med posameznimi vzorci, največje so živali iz vzhodne Turčije. Mandibule vrste A.williamsi so največje, med vrstama A.caprimulga in A.euphratica pa ni razlike v velikosti mandibule. V obliki se tri vrste značilno razlikujejo.
Keywords: Allactaga, Paralactaga, A.williamsi, A.euphratica, A.caprimulga, spodnja čeljustnica, geometrijska morfometrija, sekundarni spolni dimorfizem, medvrstna variabilnost.
Published in DKUM: 04.01.2016; Views: 1805; Downloads: 128
.pdf Full text (1,77 MB)

10.
Morfometrična variabilnost spodnje čeljustnice rodov Nesokia in Bandicota
Dejan Rumež, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi smo analizirali morfometrično variabilnost spodnje čeljustnice bandikot rodov Nesokia in Bandicota. V analizo smo vključili 98 spodnjih čeljustnic petih različnih vrst živali, in sicer iz rodu Nesokia (Nesokia bunnii, Nesokia indica) in iz rodu Bandicota (Bandicota savilei, Bandicota indica, Bandicota bengalensis). Analizo smo izvedli s pomočjo metod geometrijske morfometrije, določili smo 16 oslonilnih točk ter izvedli ločeno analizo velikosti in oblike mandibul. Spolni dimorfizem v velikosti ni izražen (t test ni signifikanten p>0,05), prav tako spolni dimorfizem ni izražen v obliki (F test ni signifikanten p>0,05). Razlikovanje v velikosti med vrstami smo preverjali z F testom, ki izkazuje visoko signifikantnost F4, 93 = 237,29 p<0,0001. S posteriornim testiranjem smo preverili razlike med posameznimi pari bandikot in ugotovili, da se v velikosti ne razlikujeta para: Bandicota indica in Nesokia bunni ter para Bandicota savilei in Nesokia indica. Vrsti Bandicota indica in Nesokia bunnii sta večji od ostalih treh vrst, najmanjša pa je vrsta Bandicota bengalensis. Razlike v obliki med petimi vrstami bandikot smo preverjali z multivariatnim F testom, odvisne spremenljivke je bilo prvih 10 glavnih komponent, neodvisne spremnljivke pa je bilo pet vrst rodov Nesokia in Bandicota. Vrednost F testa je bila visoko signifikantna. Zaradi velikih odstopanj v številu živali iz posamezne vrste smo v nadaljevanju razlike preverili še s Permutacijskim testom. Pri posteriorni primerjavi so vsi pari izkazovali signifikantne razlike. Pri projekciji osebkov na prvi dve glavni komponenti vidimo dva dobro diferencirana para vrst, med katerimi se oblika morfometričnega prostora v celoti prekrivata, prvi par tvorita vrsti Bandicota indica in Bandicota savilei, drugi par pa vrsti Nesokia indica in Bandicota bengalensis, medtem ko vrsta Nesokia bunnii zaseda vmesni položaj, žal pa zaradi majhnega vzorca, samo treh živali njen položaj ni dokončen. Razlikovanje med petimi vrstami bandikot smo preverjali z diskriminantno analizo, ki išče maksimalne razlike med v naprej definiranimi skupinami. V našem primeru so to bile posamezne vrste – neodvisne spremenljivke, Prokrustove koordinate pa odvisne spremenljivke o oblikovni značilnosti mandibul. Projekcija osebkov na prvi dve diskriminantni funkciji izkazuje da sta rodova Nesokia in Bandicota razmejena vzdolž druge diskriminantne funkcije, druga diskriminantna funkcija pa prav tako deloma razdeli med vrstama Bandicota savilei in Bandicota indica.
Keywords: spodnja čeljustnica, Nesokia, Bandicota, geometrijska morfometrija, oslonilna točka
Published in DKUM: 27.07.2015; Views: 1954; Downloads: 205
.pdf Full text (2,10 MB)

Search done in 0.27 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica