| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 29
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Keywords: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Published in DKUM: 14.12.2023; Views: 617; Downloads: 122
.pdf Full text (3,49 MB)

2.
Tožba zaradi nedelovanja Evropske komisije: diskrecijska pravica kot procesna ovira : diskrecijska pravica kot procesna ovira
Nika Bele, 2022, master's thesis

Abstract: Načelo pravne države skladno z 2. členom PEU predstavlja enega izmed temeljnih načel na katerih temelji Evropska unija. Kljub pomembnosti tega načela pa smo v zadnjih letih na evropskem političnem parketu priča njegovemu (načrtnemu) spodkopavanju s strani določenih držav članic EU. Čeprav kriza pravne države v prvi vrsti odpira vprašanje glede (spornih) ravnanj in ukrepov držav članic EU, pa moramo nanjo gledati tudi skozi prizmo odzivov evropskih institucij. Posebej relevanten in pomemben je na tem mestu odziv Evropske komisije, ki velja za »varuhinjo Pogodb« in ki skladno s 17. členom PEU skrbi za uporabo Pogodb in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo na njuni podlagi. Kriza pravne države oz. vladavine prava tako odpira vprašanja glede možnosti sankcioniranja držav članic v primeru sistemskih in načrtnih dejanj in ukrepov, ki v praksi ogrožajo omenjeno načelo. Sodno varstvo je v EU zagotovljeno že na primarni ravni z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico od učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča. Pravno oz. sodno varstvo je znotraj EU konkretizirano v večih postopkih, ki so večinoma urejeni v Pogodbah. Najpogostejši postopek za ugotavljanje kršitev držav članic je tožba zaradi neizpolnitve obveznosti iz Pogodb, ki jo predvideva 258. člen PDEU. Ker je spodkopavanje načela pravne države v praksi težko okategorizirati za kršitev določbe Pogodb je za kršitve tega načela na videz primernejši politični postopek iz 7. člena PEU, ki je v spošnem namenjen sankcioniranju sistemskih nevarnosti za načelo vladavine prava. Zaradi vprašljive uspešnosti takšnega postopka v praksi je EU sprejela dodatne mehanizme za zaščito načela pravne države. Sprva je bil leta 2014 izdelan »Novi okvir EU za krepitev načela pravne države«, leta 2020 pa je bila sprejeta Uredba 2020/2092 o splošnem režimu pogojenosti za zaščito proračuna Unije, ki ščiti proračun EU pred kršitvami načel pravne države. Z željo po krepitvi načela pravne države so z Novim okvirom in Uredbo 2020/2092 Evropski komisiji naložene dodatne pristojnosti v zvezi s samim pričetkom omenjenih postopkov. V oktobru 2021 je Evropski parlament vložil tožbo zaradi nedelovanja Evropske komisije, v kateri ji očita neukrepanje v zvezi s postopkom po Uredbi 2020/2092. Ta tožba tako odpira polemiko v zvezi z nedelovanjem institucij (konkretneje Komisije) v primeru, ko evropska zakonodaja predvideva možnost sankcioniranja DČ, a sama institucija takšne možnosti ne izkoristi. Vprašanje pasivnosti institucij je v praksi mnogokrat tesno povezano z vprašanjem obstoja diskrecijske pravice glede sprožitve posameznega postopka. V magistrski nalogi se tako konkretneje ukvarjam z institutom tožbe zaradi nedelovanja, ki jo ureja 265. člen PDEU. V ospredju obravnave instituta bo predstavljeno nedelovanje Evropske komisije, pri čemer bom skušala najti (morebitno) povezavo med diskrecijsko pravico ter dopustnostjo tožbe zaradi nedelovanja.
Keywords: učinkovito sodno varstvo, tožba zaradi nedelovanja, 265. člen PDEU, Evropska komisija, diskrecija, vladavina prava.
Published in DKUM: 07.07.2022; Views: 817; Downloads: 158
.pdf Full text (939,54 KB)

3.
Načelo sodniške neodvisnosti v Evropski uniji : magistrsko delo
Danaja Plohl, 2021, master's thesis

Abstract: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU. Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč. Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Keywords: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Published in DKUM: 09.06.2021; Views: 2115; Downloads: 571
.pdf Full text (1,16 MB)

4.
Novosti pravnega varstva v postopkih javnega naročanja v Sloveniji
Tjaša Žalig, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V delu diplomskega projekta je obravnavano pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, ki predstavlja varnost za ponudnike in naročnike. Statistični podatki kažejo, da se število javnih naročil povečuje, hkrati pa se povečuje število zahtevkov za revizijo (Ministrstvo za javno upravo, Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2016, 2017, 2018), . Deleži javnih naročil v bruto domačem proizvodu (v nadaljevanju BDP) ter odhodki proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in samoupravnih lokalnih skupnosti pa se zmanjšujejo v zadnjem letu. Leta 2017 so bili v primerjavi z letom 2016 manjši, če pa primerjamo leto 2017 in 2018, so bili leta 2017 večji (Ministrstvo za javno upravo, Statistično poročilo o javnih naročilih, oddanih v letu 2016, 2017, 2018). Ministrstvo za javno upravo je tako podalo predlog za spremembo in dopolnitev zakon Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/11, 60/11 – ZTP-D, 63/13, 90/14 – ZDU-1I, 60/17 in 72/19 v nadaljevanju ZPVPJN). Z novelo ZPVPJN C, ki je vstopila v veljavo lani decembra, naj bi se povečala neodvisnost Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DKOM), povečala učinkovitost ter ureditev polnega sodnega varstva zoper odločitve DKOM. Poleg vseh zakonov o javnem naročanju, je za prakso pomembno, kako ravna v primeru kršitev zakonodaje DKOM. Tako so v delu diplomskega projekta predstavljeni trije izbrani primeri iznovejše prakse DKOM. V vseh primerih je bil uporabljen odprti postopek javnega naročanja, vendar je DKOM pri vsakem izbrala drugačno odločitev na podlagi okoliščin primera. Skozi primere lahko vidimo, kako dejansko poteka postopek pravnega varstva pri javnih naročilih. Največja novost novele C ZPVPJN predstavlja 39.a člen, ki ureja upravni spor. Posebnost tega je, da z upravnim sporom ne bo možno spremeniti ali razveljaviti odločitev DKOM, ampak se bo preverjala le njena legalnost.
Keywords: javno naročanje, pravno varstvo, Državna revizijska komisija, Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, sodno varstvo
Published in DKUM: 19.11.2020; Views: 1665; Downloads: 191
.pdf Full text (583,45 KB)

5.
Zloraba procesnih pravic v civilnih postopkih z analizo sodne prakse
Monika Pušaver, 2018, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi je predstavljena problematika zlorabe procesnih pravic v civilnih postopkih. Gre za problem, ki je po pregledu sodne prakse Višjih in Vrhovnega sodišča pri nas, na žalost dokaj pogost. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo vestnosti in poštenja, ki pravi, da lahko stranka izkoristi vse svoje procesne pravice z namenom varstva svojih interesov, hkrati pa v skladu z načeli morale nihče ne more izkoristiti svojih pravic samo zaradi tega, da bi nekomu drugemu škodoval. Omenjeno temeljno načelo vsebuje več ožjih pravil in načel, ki jih nekateri teoretiki obravnavajo tudi samostojno, in sicer sta to načeli resnicoljubnosti in popolnosti ter načelo prepovedi zlorabe pravic. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 11. členu določa, da mora sodišče onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, hkrati pa določa tudi sankcije, v kolikor do zlorabe vseeno pride. V sklopu 11. člena ZPP so v diplomski nalogi podrobno predstavljeni primeri zlorabe procesnih pravic iz sodne prakse, in sicer: zloraba pravice do tožbe oz. sodnega varstva, kršitev načela resnicoljubnosti oz. materialne resnice, izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka ter konstruiranje pristojnosti. V sodni praksi se pojavljata še dva primera zlorabe procesnih pravic, ki ne sodita v 11. člen ZPP, to sta: nedovoljena razpolaganja strank in žalitve sodišča, strank ter drugih udeležencev. Posamezni primeri zlorabe so uprizorjeni tudi s primeri iz sodne prakse. Nato je na kratko opisana še vloga odvetnika pri zlorabi procesnih pravic, preventivni ukrepi zoper zlorabe procesnih pravic, ter sankcije za primer, da do zlorabe vendarle pride. 13. marca 2017 je začela veljati Novela ZPP-E, ki se uporablja od 14. septembra 2017. Čeprav je novela obširna, temeljnih izhodišč in strukture v ureditvi pravdnega postopka ne spreminja. Kljub temu pa se je z novelo nekoliko spremenil 11. člen ZPP, zato je v diplomski nalogi prikazana primerjava 11. člena ZPP pred in po uveljavitvi novele.
Keywords: ZPP, zloraba pravice, šikaniranje, sodno varstvo, pravdni postopek, nedovoljena razpolaganja, novela ZPP-E, sankcije za kršitev pravic.
Published in DKUM: 26.11.2018; Views: 3713; Downloads: 529
.pdf Full text (761,96 KB)

6.
PRIMERJALNA ANALIZA SPREJETJA NOVE EVROPSKE ZAKONODAJE NA PODROČJU REVIDIRANJA V SLOVENIJI, NEMČIJI, VELIKI BRITANIJI IN NA SLOVAŠKEM
Tjaša Črnko, 2018, master's thesis

Abstract: Revidiranje je posebna gospodarska dejavnost, ki jo izvajajo za to specializirane gospodarske družbe oziroma posebej za to izobraženi in specializirani posamezniki, ki delujejo bodisi v okviru omenjenih družb bodisi kot samostojni subjekti. Revizorji tako preverjajo in preizkušajo računovodske izkaze gospodarskih družb, ki so zavezane k obvezni reviziji računovodskih izkazov ter tako po opravljeni reviziji podajo mnenje o korektnosti revidiranih računovodskih izkazov. Revizorji z vidika kapitalskega trga igrajo ključno vlogo, saj se delničarji zanašajo na njihove ugotovitve. Z vidika tega zaupanja pa je izrednega pomena, da obstaja regulacija na področju revidiranja. S strani Evropske unije lahko zaznamo prvo večjo regulacijo na področju revidiranja z uvedbo Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Omenjena direktiva je odgovor na finančne škandale, kot so na primer dogajanja v povezavi z družbami Enron, WorldCom in Parmalat, ki so zelo oslabila zaupanje javnosti v neodvisnost in nepristranskost revizorjev. Omenjena direktiva daje velik poudarek na etična načela revizorja, kot so na primer nepristranskost, poštenost, zaupnost in podobno, saj lahko le ob upoštevanju teh načel revizor deluje strokovno in neodvisno. Maja 2014 pa sta bila s strani Evropske unije objavljena dva nova dokumenta, ki se nanašata na regulacijo obvezne revizije računovodskih izkazov, to sta Direktiva 2014/56/EU o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze in Uredba (EU) 537/2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa. Nova evropska reforma na področju revidiranja si tako prizadeva povrniti zaupanje javnosti v neodvisnost in nepristranskost revizorjev, predvsem pa v revizijska mnenja, ki jih prebirajo vlagatelji. Z novo evropsko zakonodajo naj bi se izboljšala sama kakovost revidiranja, prav tako se z evropsko reformo na področju revidiranja uvajajo strožja pravila glede nadzora nad revizorji, na področju sankcij v primeru kršitev, uvaja se tudi obvezna rotacija revizorjev za vse družbe javnega interesa, strožje pa so opredeljene tudi smernice v zvezi s prepovednimi nerevizijskimi storitvami. Države članice EU so tako morale v roku dveh let implementirati nove evropske predpise na področju revidiranja, v okviru te implementacije pa so lahko izbrale različne načine prenosa le teh v svoje nacionalne zakonodaje, prav tako so nekatere države članice bolj, nekatere pa manj podrobneje opredelile zahteve nove evropske reforme na področju revidiranja. Velik razkorak med državami članicami EU lahko tako opazimo pri predpisanih sankcijah, saj nova evropska zakonodaja na področju revidiranja opredeljuje primere, v katerih se kršitelje sankcionira, ne opredeljuje pa same višine in načine sankcij za kršitve. Podobna razhajanja lahko zasledimo tudi pri sodnem varstvu revizorjev. Slovenija je pri implementaciji nove evropske zakonodaje na področju revizije, gledano z vidika opredelitve in višine sankcij za kršitve, zavzela zelo restriktivno stališče. Sankcije so v Sloveniji precej visoke glede na velikost revizijskega trga, večina revizijskih družb v Sloveniji je majhnih, visoke kazni za kršitve pa lahko zelo ogrozijo njihov obstoj. Majhne revizijske družbe se iz leta v leto srečujejo z upadom družb, ki so zavezane k reviziji, iz tega naslova pa si, da bi obdržale svoje naročnike oziroma pridobile še kakšnega novega naročnika, majhne revizijske družbe med sabo konkurirajo s ceno. Z vidika sodnega varstva pa je slovenski zakonodajalec zavzel zelo ohlapno stališče, ta namreč ne zagotavlja ustreznega pravnega varstva revizorjev in revizijskih družb, saj ne predvideva dvostopenjskega organa odločanja o kršitvah.
Keywords: revidiranje, Direktiva 2014/56/EU, Uredba (EU) 537/2014, ZRev-3, sankcije, sodno varstvo, rotacija revizorjev, nerevizijske storitve, nova evropska zakonodaja.
Published in DKUM: 06.07.2018; Views: 1186; Downloads: 173
.pdf Full text (1,50 MB)

7.
Varstvo človekovih pravic - EU in Svet Evrope
Nastja Trstenjak, 2017, master's thesis

Abstract: Varstvo človekovih pravic je v Evropi prepuščeno dvema organizacijama, to sta Svet Evrope, kot že od nekdaj ključni akter na področju človekovih pravic ter Evropska unija, ki na začetku svojega obstoja človekovim pravicam ni naklanjala posebne pozornosti, saj je bil prvotni smisel integriranja v njenem okviru predvsem gospodarski, temu pa je drugače danes, saj varstvu človekovih pravic daje vse več pomena. Naloga magistrskega dela je bila predvsem predstaviti vse vidike varstva človekovih pravic s strani obeh organizacij ter razmerje pristojnosti med njima. Vsaka od teh organizacij ima svoj dokument človekovih pravic, to sta Evropska konvencija o človekovih pravicah ter Listina EU o temeljnih pravicah, pri čemer se pravice, ki so v dokumentih zapisane bolj ali manj prekrivajo. Prav tako pod okriljem vsake organizacije deluje lastno sodišče, in sicer Evropsko sodišče za človekove pravice pod okriljem Sveta Evrope in Sodišče Evropske unije pod okriljem Evropske unije. V preteklosti sta ti najpomembnejši evropski sodišči delovali eno mimo drugega. Medtem ko se je ESČP vse bolj uveljavljalo kot najpomembnejši varuh človekovih pravic v Evropi, je luksemburško sodišče stremelo h kontinuirani graditvi Evropske unije, še zlasti na ekonomskem področju. Pozneje se je Sodišče EU v vse večji meri začelo ukvarjati tudi s človekovimi pravicami in sprejeti so bili akti, na podlagi katerih tudi EU zagotavlja njihovo varstvo. Ker se je zavedanje o pomembnosti varstva pravic tudi znotraj EU začelo vse večati, so se začele pojavljati ideje o pristopu EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ideja se je začela uresničevati z Lizbonsko pogodbo, ki je določila pravno podlago za možnost priključitve in pristop omogočila. Kmalu po njenem sprejemu so se začela med Svetom Evrope in EU pogajanja, ki so pripeljala do sporazuma in osnovan je bil osnutek pogodbe o pristopu. Ko je SEU odločalo o njegovi skladnosti s Pogodbama, je ugotovilo nezdružljivost s pravom EU in pristop je bil začasno odložen. Ker pa omenjen pristop v skladu s Pogodbo o Evropski Uniji za EU ni samo možnost, temveč obveza, se bodo pogajanja v prihodnosti morala zaključiti v obliki, ki bo skladen s pravom EU in bo upošteval posebno naravo njenega pravnega reda. Na podlagi tega EU ne bo imela popolnoma enakega položaja kot ga imajo druge države podpisnice, saj je bil namreč Svet Evrope doslej le zveza držav. S tem, ko bi naj h Konvenciji pristopila nadnacionalna sui generis organizacija, se je odprlo specifično pravnopolitično vprašanje, na katerega bo uspešno odgovorjeno takrat, ko bo dorečen način, na podlagi katerega bo v Evropi prišlo do okrepljenega, skladnega ter kar je najpomembneje, učinkovitega varstva človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava zgoraj opisano, pri čemer je vsako poglavje bilo poskušano obravnavati v luči učinkovitega varstva pravic, saj pravica per se brez, da bi stanju de iure sledila ustrezna realizacija v praksi, kot vemo, ne bi imela pomena.
Keywords: Temeljne pravice, človekove pravice, učinkovito sodno varstvo, nadnacionalno sodno varstvo, Svet Evrope, Evropska Unija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropska socialna listina, Listina EU o temeljnih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, Sodišče Evropske Unije, Evropski komisar za človekove pravice, Evropski varuh za človekove pravice, Agencija EU za človekove pravice, pristop Evropske Unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.
Published in DKUM: 13.11.2017; Views: 4498; Downloads: 508
.pdf Full text (1,58 MB)

8.
Ukrepi inšpektorjev za delo v luči novejše sodne prakse Upravnega sodišča
Anja Šprah, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Na področju uveljavljanja in varstva pravic zaposlenih ima pomembno vlogo Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ki opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu. V okviru inšpektorata delujeta inšpekcija nadzora delovnih razmerij in inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu. Za inšpekcijski nadzor sta ključnega pomena vloga in položaj inšpektorja, ki ta nadzor v posameznih primerih tudi opravlja. Inšpektorjeva naloga je nadzirati izvajanje predpisov, ki so mu zaupani v nadzor, in ob ugotovljenih pomanjkljivostih in nepravilnostih z zakonitimi ukrepi zavezanca spodbuditi k ravnanjem, ki zagotavljajo spoštovanje predpisov. Načeloma je inšpektor dolžan to nalogo zagotoviti z ukrepi, ki so za zavezanca najmilejši, seveda ob pogoju, da so vse pomanjkljivosti in nepravilnosti v opredeljenem roku resnično tudi odpravljene. V nasprotnem primeru je inšpektor dolžan ukrepanje proti zavezancu stopnjevati, dokler ta ne izpolni njegovih zahtev, in to z vsemi zakonsko predpisanimi sredstvi. Namen diplomskega dela je predstaviti ukrepe inšpektorjev za delo s pomočjo analize novejše sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije je pristojno za vse spore v zvezi z akti inšpektorjev, o pravnih sredstvih zoper njegovo odločitev pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kadar odločitev inšpektorja vpliva na pravni položaj stranke v inšpekcijskem postopku, je to upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Upravni spor se v celoti uporablja za sodni nadzor nad akti inšpektorjev in je namenjen varstvu posameznikov in pravnih oseb, ki bi lahko bili z oblastveno odločbo inšpektorja prizadeti v svojem pravnem položaju. Takšna ureditev sodnega nadzora nad odločitvami inšpektorjev sledi temeljnim ustavnim zahtevam po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu zoper odločitve uprave.
Keywords: Inšpektorat Republike Slovenije za delo, inšpekcijski nadzor, ukrep delovnega inšpektorja, Upravno sodišče Republike Slovenije, upravni spor, delovni inšpektor, upravno-sodno varstvo.
Published in DKUM: 20.09.2017; Views: 1579; Downloads: 153
.pdf Full text (504,96 KB)

9.
PRAVICA OTROKA DO ZASEBNOSTI
Tamara Bubnjar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Otroku kot odraslemu človeku pripadajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine, zato mu pripada tudi pravica do zasebnosti. Zaradi otrokove duševne in tudi telesne nezrelosti mu je potrebno nuditi posebno zaščito in skrb, da ne pride do kršitev njegovih pravic.
Keywords: otrok, pravica do zasebnosti, otrokove pravice, šola, starši, sodno varstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost.
Published in DKUM: 09.03.2017; Views: 1560; Downloads: 181
.pdf Full text (304,57 KB)

10.
POSREDNO MOTENJE POSESTI TER VZNEMIRJANJE LASTNIKA NEPREMIČNINE
Martina Žunkovič, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Posest predstavlja enega temeljnih pojmov stvarnega prava. Posest ni pravica ampak je s pravom varovan dejanski položaj. Kljub temu, da ni pravica, pa posestniku daje pravovarstveno upravičenje. Namen takšne ureditve je v začasni ureditvi posesti, dokler se v sporu pravnomočno ne odloči o le-tej. Motenje ali odvzem posesti je vsako dejanje, ki spreminja ali ogroža razmerje določene osebe do posesti oziroma vsako dejanje, s katerim se posega v tujo posest, tako da se s takšnim dejanjem otežuje ali celo onemogoča izvrševanje posesti. Do vznemirjanja lahko pride bodisi z aktivnim vznemirjanjem bodisi z opustitvijo dolžnega ravnanja. Vznemirjanje lahko povzročijo tudi tako imenovane imisije. Lastnik je namreč pri uporabi nepremičnine primoran odpravljati vzroke in opuščati dejanja, ki izvirajo iz njegove nepremičnine, in ki otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na namen in naravo nepremičnine ter glede na krajevne razmere, običajna ali pa povzročajo celo znatnejšo škodo. Varstvo posesti je zagotovljeno skozi dve obliki – samopomoč ter sodno varstvo posesti. Samopomoč je oblika varstva posesti, katere se posestnik lahko, za zavarovanje svoje posesti, posluži v primeru, ko mu je posest bila protipravno odvzeta ali motena. Nevarnost mora biti neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna. Način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Sodno varstvo posesti zagotavlja pravno zaščito pred motenjem ali odvzemom posesti samostojno in neodvisno od pravice do stvari. Sodišče daje varstvo posesti glede na zadnje motenje posesti in glede na nastalo motenje, ne upošteva pa pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Če posestnega varstva ne bi bilo, bi obstajala velika nevarnost uporabe samovolje in nasilja pri uveljavljanju in ohranjanju posesti.
Keywords: posest, motenje posesti, protipravno vznemirjanje, sodno varstvo posesti, samopomoč, imisije, varstvo posesti
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1796; Downloads: 175
.pdf Full text (1,12 MB)

Search done in 3.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica