| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 125
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Spolno nadlegovanje na delovnem mestu - sodna praksa v Sloveniji
Mateja Krpič, 2021, master's thesis

Abstract: Namen zaključnega dela je analizirati sodne primere zoper spolno nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji. V zaključnem delu so opredeljene različne definicije spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, oblike, vzroki, posledice in načini preprečevanja spolnega nadlegovanja. S študijo spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v Sloveniji smo ugotovili, da imamo štiri pravne akte, ki urejajo področje spolnega nadlegovanja. Z analizo smo ugotavljali, kdo so najpogostejše žrtve in kdo storilci spolnega nadlegovanja, katera oblika je najpogostejša in v kolikšni meri so odgovorni storilci ter delodajalci in kakšen odnos imajo sodišča do te problematike. Med pomembnejšimi ugotovitvami je ugotovitev, da imamo v Sloveniji zelo malo primerov spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, in sicer le 27. Ugotovili smo, da je največ primerov zoper spolno nadlegovanje na delovnem mestu obravnavalo Višje delovno in socialno sodišče; najmanj primerov je obravnavalo Višje sodišče v Kopru in nobenega primera ni obravnavalo Višje sodišče v Celju. Sodišče je ugotovilo, da pri šestih primerih ni šlo za spolno nadlegovanje in pet primerov je vrnilo v ponovno sojenje. Med sodbami je šlo največkrat za tožbo med žrtvijo in delodajalcem, kjer je sodišče v vseh primerih ugotovilo objektivno odgovornost delodajalca in mu prisodilo plačilo odškodnine. Ključna ugotovitev je, da so lahko žrtve soodgovorne za nastalo škodo. Ugotovili smo, da so vse primere prijavile ženske žrtve in da so v vseh primerih bili storilci moški, predvsem tisti v vlogi nadrejene osebe in da je v večini primerov šlo za verbalno spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Rezultati analize kažejo, da nimamo podatka o tem, če imajo delodajalci sprejeto politiko preprečevanja spolnega nadlegovanja na delovnem mestu.
Keywords: spolno nadlegovanje, delovno mesto, sodna praksa, Slovenija, magistrska dela
Published: 30.11.2021; Views: 18; Downloads: 4
.pdf Full text (726,31 KB)

2.
Argument avtoritete v pravni argumentaciji
Rok Resnik, 2021, master's thesis

Abstract: V skladu s Kaufmannovo proceduralno-materialno teorijo legitimnosti prava ima v pravu argumentacija zelo pomembno vlogo, saj lahko samo logično dosledna racionalna argumentacija znotraj racionalnega diskurza privede do praktično utemeljenega in legitimnega spoznanja. Zahteva po racionalnosti pravnega diskurza postavi pod vprašaj dopustnost oziroma legitimnost sklicevanja na argument avtoritete (argumentum ad verecundiam) v pravni argumentaciji, saj gre za neformalno-logično zmoten argument, ki ni prepričljiv. V pravu se argument avtoritete pojavlja v treh pojavnih oblikah (precedens, ustaljena sodna praksa in prevladujoče mnenje). Z uporabo argumenta avtoritete pravni redi zasledujejo pravno varnost, predvidljivost in stabilnost prava ter enakost pred zakonom. Omejitve uporabe argumenta avtoritete pa nalaga temeljna zahteva po pravilnosti oziroma legitimnosti pravnih odločitev, izpeljana iz načel pravne države, pravne varnosti, pravičnosti in namena prava samega. Racionalnost pravnega diskurza je nujni pogoj za učinkovito doseganje namena prava. V skladu z zahtevo po racionalnosti pravnega diskurza se ni dopustno v pravni argumentaciji sklicevati na argument avtoritete kot nosilni, temveč zgolj podporni argument. Uporaba argumenta avtoritete je v pravni argumentaciji upravičena, v kolikor ne dopušča utemeljevanja pravnih odločitev izključno s sklicevanjem nanj. Z vidika Kaufmannove proceduralno-materialne teorije legitimnosti prava se je kot najustreznejša pokazala doktrina ustaljene sodne prakse, ki dosega trdnost, predvidljivost in enako uporabo prava in hkrati ohranja zadostno mero fleksibilnosti, ki omogoča prilagajanje prava družbi in s tem izpolnjevanje njegove naloge sredstva za dosego legitimnih družbenih interesov ne da bi s tem ogrozila racionalnost pravnega diskurza z dopustnostjo sklicevanja na argument ustaljene sodne prakse kot nosilni argument v podporo pravne odločitve.
Keywords: Argument avtoritete, Teorija argumentacije, proceduralno-materialna teorija legitimnosti prava, precedens, prevladujoče mnenje, ustaljena sodna praksa, stare decisis, ustavno procesno jamstvo, nosilni argument, podporni argument.
Published: 08.11.2021; Views: 76; Downloads: 19
.pdf Full text (514,97 KB)

3.
Normativna urejenost prikritih preiskovalnih ukrepov, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja
Ana Zidanšek, 2021, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu so obravnavani prikriti preiskovalni ukrepi. Rdeča nit pričajočega dela so ukrepi, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in so navedeni v 155. členu Zakona o kazenskem postopku. V boju proti organiziranemu kriminalu, ki predstavlja najhujšo obliko kaznivih dejanj, mora policija uporabiti posebne ukrepe, da bi ta kazniva dejanja odkrila in jih omejila. Problematika ukrepov 155. člena Zakona o kazenskem postopku se kaže v tem, da predstavljajo moralno – etično dopustnost izvajanja kaznivih dejanja s strani predstavnikov države. Policija mora delovati zakonito in legitimno in ne sme na kakršenkoli način osebo napeljati , da bi izvršila kaznivo dejanje, to bi pomenilo, da država sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja. Sodišče je tisto, ki ugotavlja ali je pri izvajanju ukrepov prišlo do policijske provokacije oziroma entrapmenta. Na podlagi subjektivno – objektivnega testa, ki ga je slovenska zakonodaja povzela po ameriški zakonodaji, mora presojati ali je bil storilec napeljan k izvršitvi kaznivega dejanja. Če sodišče ugotovi, da je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejane, ki je bilo storjeno na podlagi prikritih policijskih ukrepov. Zakonska ureditev omenjenih ukrepov bi morala biti bolj specifična v delih kjer se nanaša na policijsko provokacijo in napeljevanje, predvsem bi moral biti opredeljena definicija policijske provokacije. Ker je bilo ameriško sodišče prvo, ki je uporabilo entrapment obrambo, zajema pričajoče delo tudi analizo med slovenskimi in ameriškimi sodbami Vrhovnih sodišč. Primerjava daje vpogled v dojemanje policijske provokacije obeh sodišč.
Keywords: policija, preiskovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, napeljevanje, navidezna storitev kaznivega dejanja, človekove pravice, sodna praksa, magistrska dela
Published: 28.10.2021; Views: 123; Downloads: 15
.pdf Full text (851,45 KB)

4.
Hudodelsko združevanje - teoretične dileme in sodna praksa
Luka Škrinjar, 2020, master's thesis

Abstract: Hudodelska združba predstavlja eno izmed najnevarnejših oblik sodelovanja, pri kateri je udeleženih več oseb. Nevarnost, ki jo predstavlja hudodelska združba (lahko je v obliki tolpe, organizacije ...), zoper človeško življenje, zdravje in premoženje, je pripeljalo do tega, da je zakonodajalec in kriminiral hudodelsko združbo v kazenski zakonik, in sicer pod poglavje kazniva dejanja zoper javni red. Že iz samega poglavja je razvidno, da se varuje javna varnost, kot del javnega reda in miru. Posebnost te inkriminacije je, da je kaznivo že samo pripravljalno dejanje, kar z drugimi besedami pomeni, da je kaznivo že samo ustanavljanje in sodelovanje v združbi, ko še ni izvršeno nobeno kaznivo dejanje, vendar samo, če so izpolnjeni pogoj, ki jih določa zakon. Bistveno je, da zakon oblikuje natančne in nedvoumne pogoje, saj gre za izjemo od načela nekaznivosti pripravljalne faze. Cilj hudodelske združbe ni zgolj ustanovitev in sodelovanje v združbi, temveč je cilj, da izvršuje kazniva dejanja, katera ima v hudodelskem načrtu. Posledično se pojavi ogromno vprašanj glede hudodelskih združb npr.: kdaj sploh govorimo o hudodelski združbi; kaj vse se zgodi, ko hudodelska združba izvrši kaznivo dejanje, ki ga je imela v hudodelskem načrtu; za katera vsa kazniva dejanja odgovarja? Ali odgovarja zgolj za izvršeno kaznivo dejanje, ali tudi za kaznivo dejanje po 294. členu KZ-1 in pride do steka? Če pride do steka, ali v tem primeru govorimo o navideznem steku? Kdo odgovarja za izvršeno kaznivo dejanje, ali so to zgolj tisti člani združbe, ki so neposredno sodelovali pri izvršitvi kaznivega dejanja iz hudodelskega načrta ali vsi člani neke združbe? Kot je razvidno, se pri združbah postavlja veliko različnih vprašanj, razlog tega je, da gre za izredno kompleksen institut kazenskega prava. Prav zaradi vsega navedenega ima kazenski zakonik, poleg določbe v posebnem delu KZ-1, ki se nanaša na hudodelsko združbo (294. člen), tudi dve določbi v splošnem del (41. in 77a. člen). Da bi bil institut še bolj zapleten, je hudodelska združba pri veliko kaznivih dejanjih tudi kvalifikatorna okoliščina. Ta okoliščina pove, da je konkretno kaznivo dejanje možno storiti tudi v hudodelski združbi (npr. 186. člen). Spet se pojavi vrsta vprašanj, kot denimo: ali za to hudodelsko združbo veljajo enaki pogoji kot za hudodelsko združbo po 294. členu? Zaradi vsega zgoraj navedenega niti ni nobeno presenečenje, da se pri tem institutu pojavljajo razne dileme kot tudi pomanjkljivosti, katere je potrebno čimprej odpraviti. Skozi leta se je na tem področju razvijala tudi sodna praksa in izoblikovala nekaj pogojev, kateri morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o hudodelski združbi. Ti pogoji so danes določeni tudi v kazenskem zakoniku.
Keywords: hudodelska združba, vodja hudodelske združbe, člani hudodelske združbe, 294. člen KZ-1, pripravljalno dejanje, pomanjkljivosti, sodna praksa
Published: 13.01.2021; Views: 411; Downloads: 108
.pdf Full text (972,23 KB)

5.
Trpinčenje na delovnem mestu na upravnih enotah v Sloveniji
Petra Divjak, 2020, master's thesis

Abstract: O trpinčenju na delovnem mestu se v zadnjem času veliko govori in piše. Na področju trpinčenja je bilo izvedenih že nekaj raziskav, katerih izsledki kažejo, da je trpinčenje prisotno v različnih organizacijah. Pojem trpinčenje je v slovenski zakonodaji opredeljen kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. To pomeni, da trpinčenje ni enkratno dejanje, ampak gre za ponavljajoče se in sistematično ravnanje, ki je odvisno od neželenih vedenj na delovnem mestu in od delovnega okolja. Upravne enote imajo v zvezi s preprečevanjem trpinčenja na podlagi zakonodaje sprejeta ustrezna pravila in navodila. Za potrebe magistrskega dela je bila opravljena raziskovalna naloga. Namen raziskave je bil ugotoviti, katere oblike ravnanj zaposleni na upravnih enotah v Sloveniji zaznavajo kot sistematično nasilje na delovnem mestu, kako pogosto je trpinčenje na delovnem mestu med zaposlenimi, kdo nad zaposlenimi najpogosteje izvaja trpinčenje in kako trpinčenje na delovnem mestu vpliva na nezadovoljstvo z delom. Rezultati raziskave kažejo, da je trpinčenje prisotno, ni pa pogosto, da ga najpogosteje izvaja vodstveni kader in da obstaja povezanost med nezadovoljstvom z delom in prisotnostjo trpinčenja na delovnem mestu. Anketiranci menijo, da se trpinčenje najbolj izraža s kričanjem in zmerjanjem; odkritim spolnim nadlegovanjem; grožnjami s fizičnim nasiljem in sistematičnim nasiljem na delovnem mestu. Anketiranci pa so na delovnem mestu najpogosteje trpinčeni z obrekovanjem in širjenjem slabega mnenja o njih.
Keywords: magistrska dela, trpinčenje, upravna enota, zakonodaja, sodna praksa, delovna mesta
Published: 22.12.2020; Views: 268; Downloads: 57
.pdf Full text (1,30 MB)

6.
Algoritmi v pravu: določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programa
Katja Piršič, 2019, master's thesis

Abstract: V modernem svetu nas na vsakem koraku spremlja množica podatkov, iz katerih težko izluščimo informacije. To se v sodnih postopkih lahko odraža tudi na kognitivni preobremenjenosti sodnikov, ki se posledično postopoma začnejo oddaljevati od načela enakosti in enakega varstva pravic. V magistrskem delu zato stremim k novi rešitvi, ki bi sodnikom lahko pomagala pri obvladovanju informacij, prejetih v pravdnem postopku zaradi nastale nepremoženjske škode. Magistrsko delo prikazuje zamišljeni koncept računalniškega programa »Nepremoženjska škoda v1.0«, ki temelji na algoritmu nadzorovanega strojnega učenja in bi sodniku v civilnem postopku pomagal pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zagovarjam tezo, da bi se s tako tehnološko rešitvijo, če bi jo v postopke vpeljali nemudoma, že spoštovalo ustavne in zakonske garancije do te mere, da bi bila njena uporaba zakonita. Poleg tega bi se z zamišljenim konceptom računalniškega programa zagotovila večja pravičnost in enakopravnost oškodovancev, sodniki bi bili zaradi nje kognitivno razbremenjeni, sodni zaostanki in poraba proračunskih sredstev bi se znižala, kar bi v javnosti povrnilo oziroma utrdilo zaupanje v sodni sistem. Prav tako ocenjujem, da bi bile z uporabo navedenega programa spoštovane določbe, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov. Tovrsten program še vedno ne bi mogel nadomestiti sodnika na njegovem delovnem mestu, temveč bi mu lahko služil zgolj kot pripomoček. Ker se pravosodni sistem v Sloveniji v zadnjem desetletju z namenom optimizacije in objektivizacije sodnih postopkov trudi vzpostaviti nov, posodobljen sistem informacijskih rešitev, ne vidim ovire, da omenjenega konceptualnega programa v Sloveniji tako de facto kot de iure ne bi uporabljali že sedaj.
Keywords: Določanje višine odškodnine, nepremoženjska škoda, odškodnina, sodna praksa, osebni podatki, GDPR, načelo enakosti, avtomatizirano odločanje, algoritmi, umetna inteligenca, računalniški programi, veliko podatkovje.
Published: 17.12.2019; Views: 736; Downloads: 173
.pdf Full text (912,96 KB)

7.
Samopomoč z analizo aktualne sodne prakse
Ana Pušnik, 2018, master's thesis

Abstract: Samopomoč je izjema v posestnem varstvu, zato je nujno, da so pogoji za samopomoč zelo strogo določeni. Kriteriji za dopustno samopomoč so določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno). To pomeni, da če eden od kriterijev ni podan, samopomoč ni dopustna. To je razvidno tudi iz sodne praksa (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.1.2012, VSL sklep II Cp 1196/1993 z dne 26.1.1994). Iz analize aktualne sodne prakse ugotavljam, da so sodišča v sodbah večkrat samopomoč ocenila za nedovoljeno, kot dovoljeno. Osebno menim, da je to zato, ker je kumulativno določene pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v konkretnih primerih pred sodiščem izredno težko izkazati in dokazati. Za dopustno samopomoč morajo biti podani vsi elementi iz 31. člena SPZ. V magistrski nalogi sem analizirala posamezne pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v sodbah. Tako kot po ZTLR se tudi po SPZ zahteva, da je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in da je način samopomoči ustreza okoliščinam v katerih obstaja nevarnost. ZTLR za razliko od SPZ ni poznal pogoja, da mora biti samopomoč takojšnja. SPZ je v primerjavi z ZTLR poostril kriterije za dovoljeno samopomoč (VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013). Samopomoč se mora po SPZ tudi časovno ujemati z neupravičenim posegom v posest. Pri analizi aktualne sodne prakse sem ocenila, da je problematičen predvsem pogoj takojšnje samopomoči. Pri kriteriju takojšnje samopomoči je pomembno, da se samopomoč izvrši takoj, ko je to objektivno mogoče (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.01.2012, VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013, VSL sklep II Cp 75/2015 z dne 4.3.2015). Poznamo različne oblike samopomoči. Pri defenzivni samopomoči posestnik vrši samoobrambo svoje posesti za razliko od ofenzivne samopomoči, kjer posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. SPZ ureja posebno obliko samopomoči, ki se nanaša na pravico odstraniti korenine in veje. Z izročitvijo predmeta leasinga pridobi leasingojemalec neposredno dejansko oblast nad predmetom in s tem položaj neposrednega posestnika. Neposredno posest pridobi v trenutku, ko mu je predmet izročen, in traja ves čas leasing razmerja oziroma dokler leasingojemalec predmet leasinga ob prenehanju pogodbe o leasingu ne vrne leasingodajalcu. Leasingodajalec in leasingojemalec nimata pravice samovoljno spreminjati obstoječe posestno stanje. Če leasingojemalec po predčasnem prenehanju pogodbe predmeta leasinga prostovoljno ne vrne, mora leasingodajalec vrnitveni zahtevek uveljavljati sodno in ne sme sam s silo ali na skrivaj odvzeti predmeta proti volji leasingojemalca.
Keywords: samopomoč, dovoljena samopomoč, pogoji za samopomoč, neupravičen poseg v posest, obrambno dejanje, posestnik, sodna praksa, samopomoč leasingodajalca in leasingojemalca
Published: 21.12.2018; Views: 1489; Downloads: 167
.pdf Full text (793,35 KB)

8.
Mednarodna pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitev
Marko Garmut, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga preučuje mednarodno pristojnost v pogodbenih zadevah, še posebej pa se osredotoča na točko b) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, ki določa mednarodno pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitev. Glede na kompleksnost te specialne pristojnosti, je pomembna natančna opredelitev pojmov, saj je od pravilne določitve mednarodne pristojnosti lahko odvisna tudi rešitev konkretnega spora. Sodišče EU se je v postopkih predhodnega odločanja ukvarjalo s številnimi zadevami povezanimi z mednarodno pristojnostjo v pogodbenih zadevah, vendar še vedno obstajajo sporna vprašanja. V zvezi z zahtevkom za izročitev blaga sem ugotovil, da je izključena uporaba prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. V pogodbah o prodaji blaga se kolizijska pravila ne morejo uporabiti, saj takšna rešitev ni v skladu s ciljem in sistemom omenjene uredbe. Mednarodna pristojnost v pogodbenih razmerjih predstavlja tudi izjemo od splošne pristojnosti in te je potrebno razlagati ozko, zato je bolje, da se za ta primer pristojnost utemelji na podlagi splošne pristojnosti, določene v 4. členu Uredbe 1215/2012 ali pa na podlagi tihe privolitve, določene v 26. členu omenjene uredbe. Prav tako Sodišče EU ni podalo odgovora na vprašanje, ali se lahko uporabijo pravila točke a) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, v primeru kraja dostave blaga v tretji državi, če se zahtevek glasi na plačilo kupnine, ki jo je treba plačati v državi članici EU. V tem primeru je pomembna točka c) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, po kateri se celotno razmerje presoja po točki a), ki določa mednarodno pristojnost glede na posamezni zahtevek in ne v skladu s krajem izpolnitve karakteristične obveznosti. Smisel te rešitve je, da se sploh lahko uporabi prvi odstavek 7. člena Uredbe 1215/2012, saj je podana tesna navezna okoliščina med krajem in plačilom kupnine. Tako bi zadevno sodišče učinkoviteje in bolj ekonomično odločalo o zadevi, ker bi odločalo v kraju predvidenega plačila kupnine. Potrebno je upoštevati tudi povezanost pogodb o prodaji blaga in pogodb o opravljanju storitev. Ta pravila imajo namreč isto zgodovino nastajanja, sledijo istemu cilju in imajo enak položaj v sistematiki Uredbe 1215/2012. Torej bodo rešitve uporabljene za eno vrsto pogodbe, enake tudi za drugo, razen kadar sama narava pogodb tega ne dopušča.
Keywords: Uredba 1215/2012, mednarodna pristojnost, pogodbena razmerja, blago, storitve, kraj dostave blaga, kraj opravljanja storitev, Sodišče EU, sodna praksa.
Published: 22.11.2018; Views: 695; Downloads: 108
.pdf Full text (955,64 KB)

9.
PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTI
Maja Drnovšek, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Keywords: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Published: 15.10.2018; Views: 987; Downloads: 199
.pdf Full text (1,06 MB)

10.
Precedens v slovenskem pravu
Luka Kreitner, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Skozi zgodovinski razvoj sta se razvila dva velika pravna sistema. Anglo-ameriški pravni sistem temelji na sodniškem pravu in kazuističnem pravnem mišljenju, rimsko-germanski pravni sistem (kontinentalni pravni sistem) pa temelji na kodificiranem pravu in deduktivni pravniški miselnosti. Precedens v anglo-ameriškem pravu velja za formalni pravni vir, nasprotno pa se v rimsko-germanskem pravnem sistemu ustaljeni in enotni sodni praksi, ki velja za šibkejšo obliko precedensa, takšne vloge ne priznava. V zadnjih letih pravnega razvoja, se institut ustaljene sodne prakse vse bolj približuje formalnemu pravnemu viru, v določenih primerih pa kot tak celo učinkuje. Sodna praksa je del prava, prav tako pa je vsakršna koli uporaba prava nujno tudi njegovo ustvarjanje. Sodna praksa pomembno vpliva na odločanje slovenskih sodišč. Najpomembnejšo vlogo pri zagotavljanju ustaljene in enotne sodne prakse ima Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot redna instanca sodstva in Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot ustavna instanca sodstva. Ustavno sodišče se z materialno pravilnostjo odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse ne ukvarja oziroma za to sploh ni pooblaščeno. Ustavno varstvo seže le do procesnih jamstev, kar pomeni, da je potrebno vsak odstop od ustaljene sodne prakse dovolj tehtno obrazložiti. Republika Slovenija je z vključevanjem v mednarodne organizacije in članstvom v Evropski uniji, odprla svoj pravni sistem različnim pravnim vplivom. Odločbe Sodišča EU in postopki predhodnega odločanja veljajo kot neke vrste precedens. Pravni red EU je eden izmed boljših dokazov, da lahko tudi v rimsko-germanski pravni družini vzporedno obstaja obe vrsti formalnih pravnih virov. Pravo EU dokazuje, da je sodba ne samo zaželena, ampak tudi nujna kot formalni pravni vir prava tudi v rimsko-germanskem pravu.
Keywords: precedens, enotna in ustaljena sodna praksa, formalni pravni viri, enakost pred zakonom, sodstvo, pravna varnost, sodišče
Published: 24.09.2018; Views: 1583; Downloads: 157
.pdf Full text (1,26 MB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica