| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Postopek za ugotovitev očetovstva in vprašanje dolžnosti sodelovanja pri dokazu z izvedencem po ZNP-1
Klara Živko, 2021, master's thesis

Abstract: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb. Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani. Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi. Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Keywords: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Published: 04.03.2021; Views: 321; Downloads: 62
.pdf Full text (1,01 MB)

2.
SODELOVALNA DOLŽNOST ZAVEZANCEV ZA DAVEK
Anita Kelenc, 2016, master's thesis

Abstract: Sodelovalna dolžnost je dolžnost zavezanca za davek do sodelovanja pri ugotavljanju dejanskega stanja, še posebej v smislu razkritja davčno relevantnih dejstev, kot tudi predlaganja dokazov. Finančni organi se v smislu izbire dokaznih sredstev (dokazil) v postopku izpolnjevanja preiskovalnih dolžnosti, lahko pri uresničevanju preiskovalnega načela obrnejo po pomoč k zavezancu za davek oziroma k drugim udeležencem postopka. Pravni redi zavezancem za davek nalagajo dodatne dolžnosti z namenom, da se popolnoma in pravilno ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva. Zavezanec za davek je finančnim organom dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, listine, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora ter dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Sodelovalna dolžnost zavezanca za davek je bistvena značilnost, po kateri se davčni postopek razlikuje od drugih postopkov, ter zagotavlja učinkovit nadzor in s tem enakost zavezancev pred zakonom. Zavezanec za davek ima hkrati pravico in obveznost, da v davčnem postopku neposredno sodeluje, če ne neposredno sam, pa prek oseb, ki jih pooblasti za sodelovanje z inšpektorjem. Zavezanec za davek s tem, ko krši sodelovalno dolžnost – ne predlaga davčnih obračunov, vsebinsko nepravilno vodi poslovne knjige, poda neresnične in nepopolne podatke, itd., prevzame riziko, da njegova davčna osnova ne bo točno ugotovljena. Odgovornost zavezanca za davek za razjasnitev dejanskega stanja se veča v odvisnosti od števila dejstev in dokaznih sredstev, ki sicer sodijo v izključno sfero zavezanca za davek. Slednja ugotovitev še posebej velja v tistih konkretnih davčnih primerih, ki vsebujejo na strani zavezanca za davek mednarodni element, ko imamo opravka z dejanskim stanjem, ki se je v celoti ali v določenem delu uresničilo v tujini, kjer nacionalni davčni organi nimajo nikakršne pristojnosti.
Keywords: Sodelovalna dolžnost, zavezanec za davek, finančni organ, dolžnost dajanja podatkov, materialna resnica, preiskovalno načelo, predložitev dokazov, zaslišanje stranke, davčna načela, poslovne knjige in evidence.
Published: 26.10.2016; Views: 1331; Downloads: 89
.pdf Full text (819,80 KB)

3.
SODELOVALNA DOLŽNOST UPNIKA - PRIMERJAVA SLOVENSKE, MEDNARODNE IN BRITANSKE UREDITVE
Petra Weingerl, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Sodelovalna dolžnost upnika (ang. duty to mitigate) je načelo, s katerim se limitira višina odškodnine, ki jo mora dolžnik povrniti upniku za povzročeno škodo. V skladu s tem načelom mora oškodovana stranka storiti razumne ukrepe, da bi se škoda zmanjšala, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine v višini izgube, ki bi se ji z razumnimi ukrepi lahko izognila. V praksi se pogosto zgodi, da oškodovana stranka ne stori ničesar, da bi preprečila povečanje že nastale škode, čeprav je v njeni moči, da bi lahko to storila z razumnimi ukrepi. Njena aktivnost je omejena na terjanje odškodnine, čim se da ugotoviti obseg nastale škode, ki je morda tudi zaradi njene pasivnosti večja kot bi bila, če bi ravnala v skladu s svojo sodelovalno dolžnostjo. Iz načela dobre vere izhaja, da za škodo, ki bi se ji oškodovana stranka lahko izognila, ni kompenzacije. Vendar pa sodelovalna dolžnost ne pomeni dolžnosti v pravem pomenu besede, ki bi narekovala sankcijo v primeru kršitve. Upnik lahko mirno ignorira svojo dolžnost, a v tem primeru ni upravičen do poplačila celotne škode, ki mu je nastala, če bi se lahko delu le-te izognil. Gre za pomemben element korekcije načela popolne odškodnine, kadar je v upnikovi sferi možnost zmanjšanja škode, pa ostane pasiven. Pri tem ni pomembno, če je bil upnik v izvrševanju sodelovalne dolžnosti uspešen, pomembno je, da je ravnal skrbno in uporabil vse razumne ukrepe. Kateri so ti ukrepi in kako daleč sega ta dolžnost je stvar presoje od primera do primera (ang. case-by-case analysis), pri čemer je v veliko pomoč sodna praksa. Ureditev sodelovalne dolžnosti upnika je v slovenski, mednarodni in britanski ureditvi zelo podobna. V poštev pride le pri eni vrsti civilnih sankcij, pri odškodnini. Razlike so predvsem v bolj ali manj natančnih dikcijah, na primer glede obsega zmanjšanja odškodnine. Razlike so tudi glede povrnitve stroškov, nastalih s storitvijo razumnih ukrepov in glede možnosti sporazumne izključitve te dolžnosti. Teorija in praksa zavzemata različna stališča glede vprašanja, ali je potrebno storiti razumne ukrepe za zmanjšanje škode, če še ni prišlo do kršitve pogodbe, možne rešitve pa se razlikujejo tudi glede na ureditev.
Keywords: sodelovalna dolžnost upnika, kršitev pogodbe, obseg odškodnine, zmanjšanje odškodnine, razumni ukrepi, skrbnost, povrnitev stroškov
Published: 25.07.2011; Views: 3037; Downloads: 641
.pdf Full text (1,50 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica