1. Ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe po ZPP in analiza pritožbenih razlogov po 14. in 15. točki 339. člena ZPP v sodni praksiMonika Pušaver, 2021, master's thesis Abstract: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije.
V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte.
V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse.
Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev.
V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev.
V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev. Keywords: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 1110; Downloads: 153 Full text (1,45 MB) |
2. Bistvene kršitve določb kazenskega postopkaRima Salman, 2018, undergraduate thesis Abstract: Kazenski postopek je sinonim za kazensko procesno pravo. pijem kazenskega procesnega prava na nek način enačimo, a vendar sta različna, saj je kazenski postopek objekt normiranja kazenskega procesnega prava.
Kazensko procesno pravo je sistem pravnih norm, ki določa subjekte kazenskega prava, pravice, dolžnosti in procesna dejanja. namen tega je, da se ugotovi ali je določena oseba storilec kaznivega dejanja, ali je kazensko odgovorna in v primeru, da je odgovor pritrdilen, ureja tudi kakšne naj bodo kazenskopravne posledice.
kazenski postopek je zelo zapleten in kompleksen proces, kjer pogosto prihaja do napak in s tem posledično do nepravilnih in nezakonitih sodb. pravilna uporaba kazenskih določb in popolno ugotovljeno dejansko stanje sta pot do zaupanja v sodstvo, saj je le tako mogoče izdati "neoporečno" sodbo in uživati obstoj verodostojnega in produktivnega sodstva.
v diplomski nalogi bom predstavila značilnosti bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, opisala bom tako absolutne kot tudi relativne bistvene kršitve, obrazložila obstoj vzročne zveze med kršitvijo določb kazenskega postopka in nezakonitostjo in nepravilnostjo sodbe. pozornost bom namenila tudi uveljavljanju bistvenih kršitev s pravnimi sredstvi. Keywords: bistvene kršitve kazenskega postopka, absolutne bistvene kršitve, relativne bistvene kršitve, kazenski postopek, zakonita sodba, pravilna sodba, uveljavljanje bistvenih kršitev kazenskega postopka, pravna sredstva. Published in DKUM: 21.11.2018; Views: 2225; Downloads: 345 Full text (1015,10 KB) |
3. Pojem vmesne sodbe z razmejitvijo do prejudicialnega vprašanja in analiza sodne prakseRebeka Žirovnik, 2017, master's thesis Abstract: Kadar sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku mora najprej razčistiti, ali obstoji pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. To stori s postavitvijo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je vprašanje obstoja ali neobstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Od rešitve predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pravni učinek ima samo v konkretni pravdi. Sodišče svoje stališče oziroma odločitev o predhodnem vprašanju navede v obrazložitvi sodbe. To pomeni, da je brez učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sodbe. Zato ne veže strank in sodišča v morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravdnega razmerja.
V interesu strank pa je lahko, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Tako bi odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja s tožbo poleg obstoječega tudi nov tožbeni zahtevek. Z njim zahteva ugotovitev, da tako razmerje obstaja ali ne obstaja. Temu zahtevku pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek. Namen tega je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Toženec lahko, isti učinek doseže z ustrezno nasprotno tožbo. Keywords: predhodno vprašanje, prejudicialno vprašanje, vmesna sodba, vmesni ugotovitveni zahtevek Published in DKUM: 03.11.2017; Views: 2127; Downloads: 429 Full text (468,26 KB) |
4. Pomen ugotovitvene tožbe in ugotovitvene sodbe v pravdnem postopkuŠpela Ocvirk, 2017, undergraduate thesis Abstract: Pravdni postopek se začne s tožbo, sodišče ga ne more začeti po uradni dolžnosti, ampak le na pobudo stranke. Glede na vsebino tožbenih zahtevkov poznamo dajatvene (kondemnatorne), ugotovitvene (deklaratorne) ter oblikovalne (konstitutivne) tožbe. Z ugotovitveno tožbo tožnik zahteva ugotovitev obstoja ali neobstoja določenega pravnega razmerja ali pravice. Je edina oblika tožbe, ki jo Zakon o pravdnem postopku, zaradi posebnih procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, izrecno ureja. Edino dejstvo, ki ga je z ugotovitveno tožbo mogoče ugotavljati, je pristnost ali nepristnost listine. Za ugotovitveno tožbo so potrebne tri procesne predpostavke, kot tretja je pravni interes, ki se pri dajatveni in oblikovalni tožbi domnevata, pri ugotovitveni pa ga je potrebno posebej dokazovati, razen če lahko tožnik vloži tožbo na podlagi posebnega predpisa oziroma, če se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev (ne)pristnosti listine.
S sodbo sodišče avtoritativno odloči o utemeljenosti zahtevka, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev. Sodbe se glede vsebine pravnega varstva delijo na dajatvene, ugotovitvene in oblikovalne. Z ugotovitveno sodbo sodišče izreče, ali obstoji oz. ne obstoji določena pravica ali pravno razmerje. Le izjemoma je mogoče z ugotovitveno sodbo odločiti o obstoju spornih dejstev. Zakon o pravdnem postopku dovoljuje le ugotavljanje pristnosti ali nepristnosti listine. Ugotovitveni sodbi ne sledi izvršilni postopek zaradi prisilne izvršbe te sodbe, saj ugotovitvena sodba s pravnomočnostjo odstrani dvom o obstoju ali neobstoju določene pravice ali pravnega razmerja. Sicer pa veljajo za ugotovitveno sodbo enaka pravila kot za ugotovitveno tožbo. Keywords: Ugotovitvena tožba, ugotovitev (ne)obstoja pravnega razmerja ali pravice, pravni interes, ugotovitev (ne)pristnosti listine, ugotovitvena sodba. Published in DKUM: 20.09.2017; Views: 2559; Downloads: 568 Full text (709,55 KB) |
5. OSEBNOSTNE PRAVICE V SVETOVNEM SPLETUNina Šadl, 2016, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga obravnava problematiko uveljavljanja sodnega varstva v primerih kršitev osebnostnih pravic z objavami na svetovnem spletu, predvsem kadar kršitelji želijo ostati anonimni. Informacijska revolucija, ki smo ji priča danes, je poleg tega, da je omogočila več sto milijonom ljudi, da zlahka in ob znatno nižjih stroških izmenjujejo mnenja, stvaritve, dokumente, prinesla s seboj tudi veliko nerešenih pravnih vprašanj, s katerimi se države različno spopadajo. Ugotovitve kažejo, da nas v prihodnosti čaka tehtanje med pravico do svobode izražanja in varstvom osebnostnih pravic, ki se preganjajo na zasebno tožbo, in o tem, ali je varovana pravica prizadeta v meri, ki opravičuje razkritje identitete domnevnega kršitelja. Posledično problem ureditve kazenskopravnega varstva osebnostnih pravic pripelje tudi do problema uveljavitve civilnopravnega varstva, kar pomeni, da oškodovanci na koncu ostanejo brez ustavno zagotovljenega sodnega varstva. Vprašanja možnosti sodnega pregona tistih, ki storijo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime preko spletnih objav, so razmeroma nova, zato ni presenetljivo, da se pri urejanju teh vprašanj v zakonodaji še lovimo in iščemo ravnotežje med različnimi ustavnimi in človekovimi pravicami. V zadnjem poglavju diplomske naloge pa se dotaknem tudi vprašanja penalne odškodnine, in sicer se zavzemam za to, da je ograja meji svobode izražanja daleč, ko pa se postavi, naj bo dovolj visoka. Keywords: pravica do časti in dobrega imena, problematika sodnega varstva, svetovni splet, osebnostne pravice, penalna odškodnina, pravica do zasebnosti, sodba ESČP v zadevi Delfi AS proti Estoniji, sodba ESČP v zadevi K. U. proti Finski, sodna praksa (Facebook in Twitter). Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1989; Downloads: 353 Full text (846,76 KB) |
6. Upravni spor v davčnih zadevahMarjanca Faganel, 2016, master's thesis Abstract: Način odločanju v upravnem sporu in organizacijo sodišč v davčnih zadevah v R Sloveniji ureja Zakon o upravnem sporu (kratica ZUS-1). Zakonska ureditev upravnega spora ni v ničemer prilagojena odločanju o davčnih zadevah, razen glede pristojnosti sodišč, katerih zgodovinski razvoj je na ozemlju R Slovenije sintetično predstavljen. Ne upošteva namreč specifičnih načel, kot so strožja zakonitost ob prepovedani arbitrarnosti, poudarjen pomen materialne resnice ter vsebini zadev prilagojeni način njenega ugotavljanja, davčna tajnost in dolžnost zavezanca za dajanje podatkov s poudarkom, da so ti resnični.
Prikazan je zgodovinski razvoj upravnosodnega odločanja v davčnih zadevah na ozemlju R Slovenije.
Po sintetični opredeliti kategorije davščin analiziramo postopek odločanja v davčnih zadevah; najprej pred davčnimi organi in nato podrobno pred sodiščem v t.i. upravnem sporu.
Naloga, izhajajoč iz predstavitve davčnih načel, analitično preverja usklajenost zakona o upravnem sporu v odločanju o davčnih zadevah z Ustavo R Slovenije in s pravom Evropske unije.
V iskanju pobud za izboljšanje zakonske ureditve pa na osnovi odgovorov na posebni vprašalnik in na osnovi literature prikazuje sodno varstvo v nekaterih državah zlasti Evropske unije, ki so zaradi pravnega sistema relevantne za Slovenijo, ali pa vsebujejo rešitve dilem, ki bi se lahko vključile tudi v slovensko ureditev.
Sklepni ugotovitvi o zgolj delni neprilagojenosti upravnega spora odločanju o davčnih zadevah sledi konkretni predlog, v čem bi bilo potrebno predpise dopolniti, morda tudi z nekaterimi rešitvami iz tujih ureditev. Keywords: upravni spor, davčna zadeva, davčna načela, sodno varstvo, organizacija sodišč, tožba v upravnem spor, odločanje v davčnih zadevah, pravila postopka, materialna resnica, sodba sodišča, pravna sradstva, revizija Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 2273; Downloads: 193 Full text (787,68 KB) |
7. MEDNARODNO SODIŠČE ZA POMORSKO MEDNARODNO PRAVOTadeja Gider, 2015, undergraduate thesis Abstract: Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS), s sedežem v Hamburgu, je bilo ustanovljeno 16. 11. 1994, s svojim delom pa začelo 1. 10. 1996.
Sodišče sestavlja 21 sodnikov. Izvolijo jih države pogodbenice Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu na sestanku, ki ga skliče Generalni sekretar ZN. Sodniki so izvoljeni po geografskem ključu OZN in zastopajo vse poglavitne pravne sisteme sveta. Njihov mandat traja devet let z možnostjo ponovne izvolitve. Da je zagotovljen sistem rotacije, se volitve izvajajo na vsaka tri leta. Sodniki med sabo izvolijo predsednika in podpredsednika. Mandat obeh traja tri leta, z možnostjo ponovne izvolitve.
Sodišče lahko zaseda tudi v manjših senatih. Organiziranih je sedem senatov, in sicer za morsko dno, ad hoc senat za morsko dno, za skrajšani postopek, ribolov, morsko okolje, morsko razmejitev in senat za posebne zadeve.
Pristojnost Sodišča je podana, kadar spor zadeva uporabo ali razlago Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu ali katerega koli drugega mednarodnega sporazuma, ki je v skladu z namenom Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu. Pri svojem delu Sodišče uporablja Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu, druga pravila mednarodnega prava, ki niso v nasprotju s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu ter ob predhodnem dogovoru strank tudi načelo ex aequo et bono. Sodi v sporih med državami podpisnicami Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu, v primeru XI. poglavja Konvencije o pomorskem mednarodnem pravu pa tudi v sporih med entitetami. Sodišče je prav tako pristojno za izdajanje svetovalnega mnenja.
Postopek pred Sodiščem se začne z vlogo ali obvestilom o posebnem sporazumu in se v nadaljevanju deli na dva dela; na pisni in ustni del. V pisnem delu mora tožnik vložiti memorial, toženec pa mora vložiti nasprotni memorial. Sodišče po zaključku pisnega dela postopka določi datum za začetek ustnega dela postopka. Ustni del se mora začeti v roku šestih mescev po zaključku pisnega dela. Obravnave so javne, razen, če Sodišče odloči drugače ali stranke zahtevajo izključitev javnosti. Na obravnavah se zaslišuje stranke, priče in izvedence. Ko zastopniki strank zaključijo s predstavitvijo primera pred Sodiščem, predsednik Sodišča razglasi konec ustnega dela postopka. Sodniki se sestanejo, da se posvetujejo o odločitvi. Ko je sodba sprejeta, se jo prebere na javnem zasedanju Sodišča. S tem postane zavezujoča za stranke postopka. Dopuščena je možnost predložitve ločenega ali nasprotnega mnenja sodnikov. Sodba je dokončna. Strankam je omogočena zahteva za razlago sodbe glede njenega pomena ali obsega. Prav tako je dopuščena revizija sodbe, vendar samo takrat, kadar se odkrije neko novo dejstvo, ki lahko predstavlja odločilen faktor in je bilo predhodno neznano Sodišču ter stranki pod pogojem, da nevednost dejstev ni bila posledica malomarnosti stranke.
Sodišče poleg rednega postopka vodi tudi naslednje dodatne postopke: predhodni postopek, postopek za odreditev začasnih ukrepov, postopek za takojšnjo izpustitev posadke in plovila, postopek pred Senatom za morsko dno, postopek pred Senatom za posebne zadeve ter svetovalni postopek. Postopek za odreditev začasnih ukrepov ter postopek za takojšnjo izpustitev plovila in posadke imata prednost pred ostalimi postopki.
Pri primerjavi statutov Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo in Meddržavnega sodišča, opazimo veliko podobnosti kot npr.: organizacija obeh sodišč, potek postopka, pristojnost podajanja svetovalnega mnenja … Ker gre za dve različni vrsti sodišč, ki sta pristojni za različne vrste sporov, se najdejo tudi razlike kot npr.: volitve in število sodnikov, pristojnosti obeh sodišč, kdo so stranke v postopku,…
Sodišče je do danes obravnavalo 23 primerov. V dveh primerih še ni izdalo sodbe. Velika večina primerov se nanaša na zahtevo po začasnih ukrepih ali takojšnjem izpustu plovila in posadke. Keywords: ustanovitev Sodišča, sedež Sodišča, sodniki Sodišča, senati, pristojnost Sodišča, postopek pred Sodiščem, pisni del, ustni del, sodba, posebni postopki, primerjava statutov, primeri obravnavani s strani Sodišča. Published in DKUM: 02.06.2015; Views: 2812; Downloads: 247 Full text (478,57 KB) |
8. DOKAZI, PRIDOBLJENI V TUJINI, IN NJIHOVA VELJAVNOST V SLOVENSKEM KAZENSKEM PROCESNEM PRAVUMitja Trstenjak, 2013, undergraduate thesis Abstract: V slovenskem kazenskem postopku velja načelo iskanja materialne resnice. Za izpolnitev tega načela je včasih potrebno, da se pri sojenju uporabijo dokazi, ki so bili pridobljeni v tujini. Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) nima nobenih specialnih določb, ki bi urejale dokaze, pridobljene v tujini. Ker se po ZKP dokazi, pridobljeni v tujini, načeloma obravnavajo enako, kot dokazi, pridobljeni doma, velja tudi za njih temeljno ekskluzijsko pravilo (drugi odstavek 18. člena ZKP). Do problemov pri uvozu dokazov iz tujine prihaja, ker ima država, ki dokaz pridobi, drugačen dokazni sistem od našega in tako ne postopa po pravilih, ki jih predpisuje ZKP in Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS). Temeljno vprašanje, ki se nam ob tem zastavlja je, ali za dokaze, pridobljene v tujini, veljajo drugačna pravila presojanja dopustnosti, kot veljajo za domače dokaze. Temu vprašanju je dalo odgovor Vrhovno sodišče s sodbo Kp 16/2007, ki je oblikovalo pravilo, da so posamezna procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini, veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Z oblikovanje tega pravila, pa sta se odprli novi dve vprašanji. Namreč ločiti moramo dokaze, ki so pridobljeni brez udeležbe slovenskih organov, in dokaze, ki so pridobljeni z udeležbo ali na iniciativo slovenskih organov. Za prvo omenjene dokaze ni bila sporna uporaba temeljnega pravila Vrhovnega sodišča. Pri drugi kategoriji dokazov pa je situacija povsem drugačna, saj slovenski organi lahko vplivajo na izvedbo procesnega dejanja v tujini in je zato povsem umestno vprašanje, ali bi morali tuji organi pri pridobivanju te kategorije dokazov postopati po pravilih slovenskega ZKP. Drugo vprašanje, ki se je odprlo z oblikovanjem temeljnega pravila pa je, katera ravnanja tujih organov so tista, ki kršijo ustavno zajamčene človekove pravice URS.
Države članice EU so prvotno sodelovale na dokaznopravnem področju v obliki mednarodne pravne pomoči. Za ta namen sta bili sklenjeni dve konvenciji: Evropska konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 20.4.1959 z dvema dodatnima protokola in Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami EU, ki uveljavlja pravilo forum regit actum, tako da morajo organi zaprošene države postopati v skladu z navodili države prosilke. Obe konvenciji temeljita na načelu reciprocitete, cilj EU pa je bil, da bi prešli na načelo vzajemnega priznavanja. Tako je bil sprejet Okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. decembra 2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskih postopkih. Evropski dokazni nalog ni prav zaživel, prav tako pa je imel številne slabosti, zato si je EU še dalje prizadevala, da bi vzpostavila enoten in učinkovit instrument za pridobivanje dokazov v drugi državi članici za potrebe kazenskega postopka. Leta 2009 se je pojavila ideja o evropskem preiskovalnem nalogu, ki bi odpravil slabosti evropskega dokaznega naloga in nadomestil vse do tedaj veljavne mehanizme na dokaznopravnem področju. Ker je bila prvotna ideja deležna številnih kritik, je skupina držav članic leta 2010 pripravila predlog Direktive o evropskem preiskovalnem nalogu, ki pa še do danes ni v veljavi. Keywords: načelo iskanja materialne resnice, dokazi, pridobljeni v tujini, ekskluzijsko pravilo, sodba Kp 16/2007, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, forum regit actum, načelo vzajemnega priznavanja, Evropski dokazni nalog, Evropski preiskovalni nalog. Published in DKUM: 10.01.2014; Views: 3384; Downloads: 649 Full text (288,37 KB) |
9. DILEME OSEBNEGA IN PROFESIONALNEGA RAZVOJA UČITELJEV OSNOVNIH ŠOLMajda Rižnar, 2012, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi smo raziskovali dileme osebnega in profesionalnega razvoja
osnovnošolskih učiteljev. V teoretičnem delu smo proučili izobrazbeno strukturo
(kvalifikacijo) in kompetence, ki jih odličen učitelj z vseživljenjskim učenjem in
stalnim strokovnim izpopolnjevanjem gradi vso delovno dobo. Predstavili smo
tudi zaželene značilnosti učiteljeve osebnostne strukture, ki jih v času osebnega
zorenja odgovoren in kritičen učitelj nadgrajuje s samorefleksijo. V empiričnem
delu smo preverjali stopnjo soglašanja učiteljev s stališči, ki kažejo učiteljev
odnos do lastnega izobraževanja in javnega izpostavljanja, ugotavljali smo
samooceno psihofizične obremenjenosti učiteljev s šolskim delom v službi in
doma ter oceno vrednostnih sodb o učiteljih v javnosti. Pri tem nas je zanimal
obstoj razlik med učitelji glede na delovne izkušnje, področje poučevanja in kraj
zaposlitve. Učitelji so predstavili še predloge za Etični kodeks učiteljev, tabu teme
v šolah ter dosedanjo percepcijo učiteljskega poklica. Temeljne ugotovitve
raziskave, ki je bila opravljena v maju 2012 na vzorcu 254 učiteljev, kažejo, da
učitelji pričakujejo Etični kodeks učiteljev, da učitelji 1. in 2. vzgojnoizobraževalnega
obdobja želijo imeti napise s strokovnimi nazivi na vratih učilnic,
ter da največjo obremenjenost s šolskim delom v službi in doma izražajo učitelji
2. vzgojno-izobraževalnega obdobja, učitelji z največ delovnimi izkušnjami in
učitelji, ki poučujejo v mestu. Ugotovili smo tudi, da tabu teme ustvarjajo
neugodno klimo, učitelji pa zaznavajo še razvrednotenje poklica in neupoštevanje
svoje strokovnosti. Keywords: osnovnošolski učitelj, profesionalni razvoj, osebni razvoj, dileme, obremenjenost, vrednostna sodba, Etični kodeks učiteljev, tabu teme Published in DKUM: 29.01.2013; Views: 2537; Downloads: 751 Full text (1,33 MB) |
10. OBJEKTIVNA IDENTITETA MED OBTOŽBO IN SODBO V KAZENSKEM POSTOPKUAndrej Frece, 2012, undergraduate thesis Abstract: Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo pomeni, da se sodba lahko nanaša samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, t. j., da je lahko obtoženec s sodbo spoznan za krivega ali oproščen samo za dejanje, za katerega je obtožen. Po načelu akuzatornosti se kazenski postopek vodi na zahtevo in v okviru tožbenih navedb upravičenega tožilca, ki pa lahko obtožbo tudi po pravnomočnosti omejeno prilagodi spremenjenemu dejanskemu stanju, vendar po točno določenih pogojih, ki ne posegajo v obtoženčev pravni položaj in njegovo pravico do obrambe in poštenega sojenja. Nad vsem tem bdi sodišče, ki pa lahko samo tudi spreminja opis dejanja, vendar ne sme prekoračiti obtožbe, krati pa mora tudi popolnoma razrešiti predmet obtožbe. Stališča pravne stroke se ponekod razlikujejo v bistvenih elementih že v teoretičnih izhodiščih kazenskega postopka, predvsem glede dopustnosti modifikacije obtožbe. Z analizo pestre sodne prakse bom poskusil zlasti ugotoviti, kakšni so pogoji, teoretična izhodišča ter meje objektivne identitete med obtožbo in sodbo, nekaj besed pa namenil tudi obsegu in pravnim posledicam njene kršitve. Keywords: obtožba, sodba, akuzatornost, identiteta, modifikacija, razširitev, prekoračitev, obramba Published in DKUM: 07.02.2012; Views: 5553; Downloads: 1157 Full text (485,64 KB) |