| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 2 / 2
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
SISTEM SKLEPANJA KOLEKTIVNIH POGODB V RS
Sašo Ferenčič, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Kolektivne pogodbe so zelo učinkovito sredstvo za urejanje delovnih pogojev ter razmerij med socialnimi partnerji. Sistem sklepanja kolektivnih pogodb je svoboden in prostovoljen, kar je tudi na splošno, eno izmed temeljnih načel kolektivnih pogodb. Postopek sklepanja kolektivnih pogodb zajema opredelitev strank kolektivnih pogajanj, proces pogajanja, ter registracijo in objavo sporazumno sklenjene kolektivne pogodbe. Na teh temeljnih načelih pa sloni tudi naš Zakon o kolektivnih pogodbah, kateri ne predpisuje obveznega sklepanja kolektivnih pogodb niti ne predpisuje obvezne sestavine. Kar pomeni, da obstaja avtonomija pogodbenih strank, katere lahko svobodno urejajo medsebojna delovnopravna razmerja. Vendar pa obstaja tudi omejitev avtonomije kolektivnih pogajanj, ampak to le v primeru, če bi šlo za omejevanje zaradi zagotavljanja ali varstva pravic drugih. Tako omejitev pa lahko določi le Ustava ali zakon. Na nacionalno pravno ureditev avtonomije kolektivnega pogajanja vpliva tudi pravo EU, kar je razvidno iz novejše prakse Sodišča Evropske Unije, predvsem v zadevah ki se nanašajo na uporabo pravil EU o konkurenci, prostem pretoku oseb, opravljanju storitev in s področja socialne politike. Tu gre za sodno prakso v relevantnih zadevah Laval in Viking, iz katerih izhaja stališče, da iz prava EU ne bi smelo izhajati strožje ali pa dodatne omejitve, kot pa pravico do kolektivnega pogajanja jamčijo tradicije in nacionalne zakonodaje držav članic.
Keywords: sklepanje kolektivnih pogodb, kolektivna pogodba, avtonomija kolektivnega pogajanja, sindikalna svoboda, reprezentativnost, socialni partnerji
Published: 06.01.2012; Views: 3171; Downloads: 461
.pdf Full text (461,84 KB)

2.
PROBLEMATIKA ZAKONSKE NEUREDITVE MINIMALNIH PLAČ V AVSTRIJI, NEMČIJI IN NA ŠVEDSKEM V PRIMERU NAPOTENIH DELAVCEV
Sandra Fišer, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Napoteni delavec je oseba, ki jo delodajalec za omejen čas pošlje na delo v drugo državo. V času trajanja dela v drugi državi se pravice delavca določajo z določbami v zakonodaji države gostiteljice ali s kolektivnimi dogovori. Zagotovljena mu je določena raven zaščite v skladu z določbami Direktive 96/71/ES o napotenih delavcih na delo v okviru opravljanja storitev (v nadaljevanju: Direktiva o napotenih delavcih). Pogodba o ustanovitvi EU vsebuje eno najbolj cenjenih načel – prosto gibanje delavcev. Vsak evropski državljan ima pravico prosto bivati, iskati zaposlitev, delati in se upokojiti v katerikoli drugi državi članici. Za evropske državljane načelo prostega pretoka delavcev pomeni, da so pri zaposlovanju v drugi državi članici EU enakopravni z njenimi domačimi delavci in tako delajo pod enakimi pogoji kakor njeni državljani. V enaindvajsetih od osemindvajsetih članic EU je minimalna plača zakonsko urejena, v Avstriji, Nemčiji in na Švedskem pa ne obstaja zakon, ki bi natančno določal in urejal minimalno plačo, zato sem pod drobnogled vzela naštete države. V Nemčiji je minimalna plača sicer določena, vendar je omejena na posebne skupine, določene glede na sektor in poklic, in ne velja za vse ali večino delavcev, Avstrija in Švedska pa nimata zakonsko urejene minimalne plače, saj so plače določene bodisi s pogajanji med socialnimi partnerji, v podjetjih ali pa z individualnimi pogodbami.
Keywords: napoteni delavec, Direktiva 96/71/EC, Evropska unija, Sodišče EU, Laval, Rüffert, minimalna plača, kolektivna pogodba, socialni partnerji, socialni damping
Published: 06.08.2014; Views: 1312; Downloads: 222
.pdf Full text (1,18 MB)

Search done in 0.06 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica