1. Pravna ureditev osebnih služnosti : magistrsko deloTim Ograjenšek, 2024, master's thesis Abstract: Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki njenega imetnika upravičuje, da tujo stvar uporablja oziroma da od lastnika tuje stvari zahteva, da opusti določena ravnanja, ki bi mu sicer kot lastniku bila dovoljena. Institut služnosti je sicer klasičen stvarnopravni institut, katerega zgodovina sega celo v čas pred našim štetjem, v skoraj identični obliki, kot ga poznamo danes, pa se je razvil že v rimskem pravu. Služnosti so različnih vrst, med katerimi je v magistrskem delu posebna pozornost namenjena osebnim služnostim, medtem ko so ostale vrste, tj. stvarne služnosti, neprave stvarne služnosti in služnosti v javno korist, opisane le v osnovnem okviru njihovih temeljnih značilnosti. Glavnina magistrskega dela torej obsega obravnavo osebnih služnosti, katerih bistvena lastnost je, da pripadajo točno določeni osebi, v posledici tega pa niso podedljive in odsvojljive. Ne glede na dejstvo, da gre za zelo star in že davno pravno razdelan institut, se v pravni ureditvi še vedno pojavljajo določene dileme, ki so v magistrskem delu sistematično predstavljene in poglobljeno pojasnjene. Eno izmed pomembnih vprašanj, glede katerega je v teoriji zaslediti različna stališča, je vprašanje vsebine posameznih vrst osebnih služnosti oziroma v okviru tega zlasti vprašanje, ali tudi raba in služnost stanovanja vsebujeta upravičenje do uživanja stvari ali pa gre to upravičenje samo imetniku užitka. Magistrsko delo vsebuje odgovore na ta in številna druga vprašanja, med njimi tudi takšna, glede katerih v teoriji oziroma sodni praksi ni oblikovanega konsenza. Tako so v magistrskem delu natančno teoretično analizirani številni instituti v okviru osebnih služnosti, ob tem postavljeni v kontekst veljavne zakonske ureditve, mestoma pa pojasnjeni tudi s pomočjo sodne prakse in primerjalnopravne analize.
Keywords: osebna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, varstvo služnosti
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 81; Downloads: 22
 Full text (1,42 MB) |
2. Lastninska pravica na nepremičnini in dosmrtna služnostna pravica stanovanjaNina Prošek, 2018, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga obravnava lastninsko pravico na nepremičnini kot temeljno stvarno pravico ter dosmrtno služnostno pravico stanovanja kot omejeno stvarno pravico.
V prvem delu diplomskega dela sem omenila posest, saj je kot institut pomembna pri razumevanju lastninske pravice ter na kratko opisala razlike med posestjo in lastninsko pravico. Kajti lastninska pravica in posest kot pojma nista enaka. V prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika je določeno, da je lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Medtem, ko je v prvem odstavku 24. členu posest definirana kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest).
V nadaljevanju pa sem se osredotočila na bistvo diplomskega dela, torej na lastninsko pravico in dosmrtno služnostno pravico stanovanja, ki pa jo bom podkrepila s zemljiškoknjižnim izpiskom iz zemljiške knjige (v nadaljevanju: e-ZK). V okviru dosmrtne služnostne pravice stanovanja bom omenila še njeno ustanovitev na podlagi kupno-prodajne pogodbe in vpis v e-ZK.
Keywords: stvarno pravo, civilno pravo, posest, lastninska pravica, služnost, osebne služnosti, služnost stanovanja, zemljiška knjiga, pravica.
Published in DKUM: 11.05.2018; Views: 3240; Downloads: 437
Full text (2,11 MB) |
3. Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravuMaja Dukarić, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni.
Keywords: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu
Published in DKUM: 09.02.2018; Views: 1649; Downloads: 1084
Full text (669,49 KB) |
4. Razlastitev - meje dopustnih prisilnih utesnitev lastninske praviceValerija Gotvajn, 2016, master's thesis/paper Abstract: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.
Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno.
Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev.
Keywords: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina
Published in DKUM: 10.12.2016; Views: 2070; Downloads: 467
Full text (1014,31 KB) |
5. SODNO VARSTVO SLUŽNOSTNE PRAVICE Z ANALIZO AKTUALNE SODNE PRAKSERomana Grajfoner, 2015, undergraduate thesis Abstract: »Služnost je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).«
Služnost delimo na osebne in stvarne služnosti. Stvarna služnost je ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine, medtem ko osebna služnost nastane v korist določene osebe. Poznamo tudi nepravo stvarno služnost, pri kateri gre za kombinacijo osebne in stvarne služnosti, ter tudi služnost v javno korist in nujno pot.
Pravno varstvo omogoča prisilno realizacijo upravičenj, ki jih vsebuje služnostna pravica. Pravna zaščita se tako doseže na podlagi tožbe, s postavitvijo tožbenega zahtevka. Glede na vsebino zahtevka in vrsto zaščite poznamo tri vrste tožbe, in sicer oblikovalna oziroma konstitutivna, kondemnatorna ter deklaratorna oziroma ugotovitvena tožba. Z vidika zaščite pravnega položaja subjektov služnosti lahko govorimo o zaščiti služnostnega upravičenca in zaščiti služnostnega zavezanca.
Služnostni upravičenec, tako osebne kot tudi stvarne služnosti, ima možnost vložitve tako imenovane služnostne tožbe oziroma konfesorne tožbe (actio confessoria), ki je namenjena varstvu služnostne pravice v primeru neutemeljenega poseganja vanjo, tako tretjih oseb kot tudi služnostnega zavezanca.
Stvarnopravni zakonik v poglavju o stvarni služnosti ureja tudi vložitev ugotovitvene tožbe, tako da se z njo zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice. Ta tožba pride v poštev, kadar se služnost pridobi na podlagi zakona, in sicer s priposestvovanjem. Priposestvovanje kot pravni temelj za nastanek služnosti pa je mogoče samo pri stvarni in ne pri osebni služnosti. Tako je ta tožba pomembna v povezavi s stvarno služnostjo.
Služnostni upravičenec kot tudi služnostni zavezanec imata na voljo tudi splošna sredstva, ki so namenjena varstvu pravic. Med splošnimi sredstvi je treba na prvem mestu omeniti samopomoč. Na voljo pa imata tudi posestno varstvo, ki temelji na podlagi izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki ustreza izvrševanju služnostne pravice.
Služnostni zavezanec lahko uporabi negatorno tožbo, ki je namenjena varstvu pred neupravičenim prilaščanjem ali širitvijo služnosti ter tudi varstvu pred neupravičenim posegom v lastninsko pravico s strani tretjih oseb.
Prav tako ima služnostni zavezanec možnost vložitve negativne ugotovitvene tožbe oziroma tožbe na ugotovitev, da služnost ne obstaja oziroma je prenehala. Podlaga za vložitev te tožbe je 223. člen SPZ, ki določa prenehanje na podlagi zakona. Vloži lahko tudi posebno oblikovalno tožbo, s katero služnostna pravica preneha na podlagi sodne odločbe iz razlogov, ki so navedeni v 222. členu SPZ. Na voljo pa ima tudi poseben zahtevek na prestavitev služnosti.
V zvezi s služnostjo pa je treba omeniti tudi zemljiško knjigo ter načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tudi tukaj so na voljo tri tožbe. Prva med njimi je izbrisna tožba, ki pride v poštev v primeru materialnopravne neveljavne vknjižbe, s katero se lahko zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Naslednji dve pa sta tožba na izstavitev listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo, in tožba na priznanje podpisa na zasebni listini ali na izročitev odpravka notarskega zapisa, sestavljenega za vknjižbo v zemljiško knjigo.
Ravno o varstvu služnostne pravice oziroma o tem, kakšne tožbe za zavarovanje svojega pravnega položaja v zvezi s služnostno pravico ima na voljo služnostni upravičenec ter tudi služnostni zavezanec, bo govora v tej diplomski nalogi.
Keywords: služnost, služnostni zavezanec, služnostni upravičenec, konfesorna tožba, tožba na ugotovitve obstoja služnosti, posestno varstvo, negativna ugotovitvena tožba, tožba ne prenehanje, negatorna tožba, izbrisna tožba
Published in DKUM: 07.12.2015; Views: 3346; Downloads: 692
Full text (1,06 MB) |
6. JAVNOPRAVNE OMEJITVE LASTNINSKE PRAVICETamara Lunežnik, 2015, undergraduate thesis Abstract: Lastninska pravica je temeljna človekova pravica, ki jo je zakonodajalec v 37. členu SPZ opredelil kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Njena vsebina pa se oblikuje tudi skozi njene omejitve. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi le zakon.
Omejitve lastninske pravice so v današnjem svetu nujne zaradi sožitja v družbi. Zaradi varovanja gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice so potrebne javnopravne omejitve. Izhodišče za omejitev lastninske pravice zagotavlja 67. člen Ustave Republike Slovenije.
Javni interes opravičuje omejitve in mora biti izkazan pri posegih v lastninsko pravico. Poseg v pravico pa mora biti minimalen, večji obseg namreč predstavlja kršitev veljavnega prava in tudi možnost varstva po veljavnem pravu.
V slovenskem pravnem redu obstaja vrsta omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, ki so poleg temeljnega Zakona o urejanju prostora razpršene po številnih področnih zakonih.
Posegi države v lastninsko pravico posameznikov so vedno močnejši, s čimer nam kmalu postane jasno, da naša lastninska pravica nikakor ni absolutna in neomejena.
Keywords: lastninska pravica, omejitve lastninske pravica, javna korist, načelo sorazmernosti, razlastitev, služnosti v javno korist, zakonita predkupna pravica, javno dobro.
Published in DKUM: 07.07.2015; Views: 3298; Downloads: 556
Full text (797,65 KB) |
7. PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM SODNE PRAKSEMonika Klemenčič, 2015, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in pregled aktualne sodne prakse.
Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih okoliščinah.
V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev, obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v javno korist.
Keywords: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.
Published in DKUM: 10.04.2015; Views: 4682; Downloads: 1140
Full text (480,57 KB) |
8. VPIS PRAVIC V ZEMLJIŠKO KNJIGO S POUDARKOM NA VPISU SLUŽNOSTNE PRAVICEUrša Dragovan, 2015, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga obravnava vpis pravic v zemljiško knjigo, pri čemer je poudarek na vpisovanju služnostne pravice, kot ene izmed stvarnih pravic, ki se v skladu z zakonom vpisujejo v zemljiško knjigo.
Tako se najprej seznanimo s samo zemljiško knjigo, kot pravno evidenco in katastrom, kot dejansko evidenco o nepremičninah. Seznanimo se tudi z osnovnimi načeli zemljiškoknjižnega prava. Nadalje diplomska naloga obravnava glavne (vknjižba, predznamba in zaznamba) in pomožne (poočitev in plomba) vpise v zemljiško knjigo, preostale stvarne pravice, ki se lahko vpisujejo v zemljiško knjigo in sam način njihovega vpisovanja, kot tudi obligacijske pravice ter pravna dejstva, ki jih je skladno z zakonom mogoče vpisovati v zemljiško knjigo. Ta del diplomske naloge služi kot uvod v glavni del diplomskega dela, to je vpisovanju služnostne pravice v zemljiško knjigo.
Služnost je omejena stvarna pravica na tuji stvari. Služnosti v osnovi delimo na stvarne in osebne. Stvarna služnost vselej izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, to je gospodujoče in služeče nepremičnine. Tako je s stvarno služnostjo lahko obremenjena samo lastninska pravica na nepremičninah. Stvarna služnost se nikoli ne ustanovi v korist določene osebe, temveč se vpisuje v korist vsakokratnega imetnika gospodujoče nepremičnine. V kolikor bi to želeli, imamo na voljo institut neprave stvarne služnosti. Neprava stvarna služnost je po svoji vsebini stvarna služnost, a jo je mogoče ustanoviti v korist določene osebe. Stvarne služnosti se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo in sicer pri služeči nepremičnini. V kolikor bo zemljiškoknjižno sodišče vpis dovolilo, bo tudi po uradni dolžnosti odločilo o poočitvi obstoja služnosti pri gospodujoči nepremičnini. Pomembno je, da se vsebina služnosti, ki se ustanavlja, natančno opiše, saj sama vsebina stvarne služnosti z zakonom ni določena.
Osebne služnosti (užitek, raba in služnost stanovanja) se vselej ustanovijo v korist določene fizične ali prave osebe. Predmet osebnih služnosti so stvari ali pravice, ki dajejo koristi, pri čemer se užitek lahko ustanovi na nepremičninah, premičninah, premoženjskih pravicah ter tudi na potrošnih stvareh (nepravi užitek), predmet rabe so nepotrošne, kot tudi potrošne stvari, ki ne dajejo obresti in koristi (neprava služnost rabe), predmet služnosti stanovanja pa je lahko le nepremičnina. V zemljiško knjigo se osebne služnosti vpisujejo z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Vpiše se vrsta pravice in njen imetnik. Opis vsebine ni potreben, saj izhaja iz zakona. V diplomskem delu je vsaka vrsta služnosti obravnavana ločeno. Navedeni so pravni temelji nastanka in prenehanja, kot tudi pogoji in sam vpis v zemljiško knjigo.
Keywords: zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba, predznamba, zaznamba, poočitev, plomba, stvarna služnost, neprava stvarna služnost, osebne služnosti.
Published in DKUM: 10.04.2015; Views: 4408; Downloads: 971
Full text (804,17 KB) |
9. OSEBNE SLUŽNOSTI V TEORIJI IN SODNI PRAKSIJože Jagarinec, 2014, undergraduate thesis Abstract: Naloga obravnava institut osebnih služnosti v teoriji in sodni praksi. Ima dva ločena sklopa, najprej predstavi teorijo in nato sodno prakso sodišč RS.
Osebne služnosti v teoriji in sodni praksi so osrednja tema moje diplomske naloge. Realno predstavljajo zelo star pravni institut, ki ima svoje korenine v najstarejših pravih, zgodnjih pravih antike. Dodelan in skorajda dokončen razvoj in sijaj pa doživijo že v času Rimskega prava.
Vse osebne služnosti so, brez izjeme, stvarne pravice na tuji stvari.
Nastanek stvarnih služnosti je vezan na sodno odločbo ali na pravni posel. To dvoje je pravna podlaga osebnih služnosti.
Osebne služnosti se lahko ustanovijo na premičninah, nepremičninah in pravicah v odvisnosti od vrste služnosti. Osebne služnosti so časovno omejene stvarne pravice, katerih značilnost je neprenosljivost, ker so vezane na konkretno osebo.
Slovensko stvarno pravo pozna tri vrste osebnih služnosti, te so služnost stanovanja, raba in užitek. Vse te tri vrste se vpisujejo v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zemljiška knjiga, stvarne služnosti, osebne služnosti, stvarnopravni zakonik, užitek, raba, služnost stanovanja
Published in DKUM: 06.08.2014; Views: 1805; Downloads: 275
Full text (987,01 KB) |
10. SLUŽNOST V JAVNO KORIST V TEORIJI IN PRAKSIIzabela Daničić, 2013, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi obravnavam institut služnosti v javno korist v teoriji in praksi. Služnost v javno korist predstavlja eno izmed oblik omejitve lastninske pravice, med katere sodijo tudi razlastitev, zakonita predkupna pravica in podobno.
Služnost v javno korist je neprava stvarna služnost, ki se lahko ustanovi voljno ali prisilno. Pravna ureditev v Republiki Sloveniji pozna razlastitev, začasno ali trajno služnost v javno korist, kot oblike omejitve lastninske pravice na nepremičninah v javno korist. Služnost v javno korist se največkrat uporablja za namene gospodarske javne infrastrukture. Ustanovitev je lahko po volji lastnika nepremičnine, na podlagi pravnega posla. Lahko pa se ustanovi prisilno, z odločbo pristojnega organa. Lastnik nepremičnine, ki se s služnostjo v javno korist obremeni, ima pravico do odškodnine. Služnost v javno korist lahko preneha z odločbo upravnega organa, s potekom časa, za katerega je bila ustanovljena ali če je bila ustanovljena v korist pravne osebe, po preteku 30 let.
Keywords: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice na nepremičnini, služnosti, služnost v javno korist, razlastitev, neprava stvarna služnost.
Published in DKUM: 13.01.2014; Views: 3630; Downloads: 597
Full text (449,91 KB) |
