1. Pravopisne napake v e-obvestilih naključno izbranih vrtcev : diplomsko deloSimon Knuplež, 2023, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo sestoji iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo predstavili načine in oblike komuniciranja, vrste besedil ter opisali vlogo vrtca, ki jo ima pri komunikaciji s starši. Najprej smo predstavili, kaj sama komunikacija sploh je ter sam pomen komunikacije. V nadaljevanju smo predstavili vrste besedil ter se osredotočili na vlogo vrtca pri komunikaciji preko obvestil in poiskali ter izpostavili pravopisne napake v besedilih iz spleta. V empiričnem delu smo se osredotočili na preverjanje pravopisnih napak v spletnih obvestilih naključno izbranih vrtcev. Namen diplomskega dela je preveriti, ali izbrani vrtci pri objavljanju obvestil na spletu upoštevajo pravila slovenskega pravopisa. Raziskovalna vprašanja se nanašajo na preverjanje pravopisne ustreznosti izbranih napisanih obvestil in najpogostejše pravopisne napake v njih. Metodologija vključuje uporabo pregledne študije virov v teoretičnem delu ter opisne metode za predstavitev ključnih ugotovitev in spoznanj. Obvestila smo preučevali z metodo analize in medsebojno primerjavo. Ugotovili smo, da se je največ napak v besedilih pojavljajo pri rabi ločil, kot so pika in vejica, ter pri zapisu datumov in časa. V luči teh ugotovitev smo v zaključku diplomske naloge podali priporočila za vrtce, da kot ustanove, ki posredujejo znanja otrokom, poskrbijo za pravilno opismenjevanje zaposlenih in jih poučijo oz. obnovijo njihovo znanje o jezikovno pravilnem pisanju obvestil (in drugih besedil).
Keywords: komunikacija, obvestilo, starši, vrtec, besedilne vrste, slovenski pravopis
Published in DKUM: 01.08.2023; Views: 520; Downloads: 67
 Full text (1,50 MB) |
2. |
3. Pravopisna načela v slovenskem pravopisuDrago Unuk, 2009, original scientific article Abstract: Pravopis pomeni ožje pojmovanje in se nanaša na uporabo grafemskih enot. Pravopis predstavlja zbir splošnih principov in konkretnih pravil o zaznamovani glasovni strani jezika (tj. fonemov) s pisnimi znamenji (tj. grafemi), tako imajo pravopisna pravila funkcijo označevanja. Pravopisna določila imajo še funkcijo posredovanja: uporabniku jezika omogočajo spoznati pisna znamenja v njihovi povezanosti z glasovnimi pojavi in pomeni. Prispevek podaja predstavitev pravopisnih principov (fonetični, fonološki, morfonološki, etimološki in zgodovinski pravopisni princip). Izbor in prakticiranje določenega pravopisnega principa je rezultat povezanosti z razvojem pismenosti posameynega jezika. V slovenščini soglasnike zapisujemo po morfonološkem in fonološkem, glasovne premene pa po fonetičnem principu, nekatere sporadične pojave uresničujemo še po etimološkem in zgodovinskem principu. Poleg zapisovanja soglasnikov je posebnost slovenščine predvsem zapisovanje samoglasnikov, ker ni ne po fonetičnem pravopisnem principu niti fonološko in morfonološko uresničevanje, pač pa sledi tradiciji in je rezultat tradicije, torej zgodovinski pravopisni princip. V slovenskem pravopisu je tako videti izrazito pomanjkljivost oz. nenatančnost pri zapisovanju samoglasnikov.
Keywords: ortoepija, pravopis, slovenski pravopis, pravopisni principi, grafija, grafemika
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 2967; Downloads: 209
Full text (873,75 KB)
This document has many files! More... |
4. AKTUALIZACIJA SODOBNIH NORMATIVNIH PRAVOPISNIH PRIROČNIKOV ZA SLOVENSKI JEZIKVesna Peklar, 2014, master's thesis Abstract: V magistrskem delu z naslovom Aktualizacija sodobnih normativnih pravopisnih priročnikov za slovenski jezik se osredotočam na predstavitev rezultatov projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku, ki med drugim prinaša nov spletni portal – namenjen vsem, ki se srečujejo z jezikovnimi zadregami v slovenščini, in se imenuje Slogovni priročnik. S pomočjo omenjenega priročnika so v empiričnem delu zbrane pogoste jezikovne zadrege, dodani pa so tudi predlogi za reševanje normativnih zadreg, ki jih ponujata avtorici monografije Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom. Na podlagi podrobne obravnave zbranih jezikovnih zadreg ugotavljam, da se dileme pojavljajo predvsem zaradi nepoznavanja jezikovnih pravil – največ vprašanj se pojavlja v sklopu oblikoslovnih jezikovnih zadreg, izvor pojava omenjenih zadreg pa je tudi v sistemskih nedoslednostih/napakah in pomanjkljivostih v pravilih Slovenskega pravopisa.
Zaradi omenjenega izpostavljam, da je v sodobnem času treba nujno spremljati razvojno dinamiko jezika in sproti zaznavati jezikovne novosti, normativne priročnike pa sproti posodabljati in izpopolnjevati, kajti naloga sodobnih jezikovnih priročnikov je, da uporabnikom slovenskega jezika nudijo rešitve, kadar so ti v dilemi oziroma se pojavi jezikovna zadrega.
Keywords: Jezikovne zadrege, normativni pravopisni priročniki, aktualizacija, Slovenski pravopis, Slogovni priročnik …
Published in DKUM: 24.07.2014; Views: 2081; Downloads: 298
Full text (2,56 MB) |
5. NEPOLNOPOMENSKE BESEDNE VRSTE V IZBRANIH SLOVENSKIH SLOVNICAH IN PRAVOPISIH 20. IN 21. STOLETJABarbara Kustec, 2014, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo prikazuje nepolnopomenske besedne vrste v izbranih slovenskih slovnicah in pravopisih. Analiza zajema primerjavo opisov poglavij nepolnopomenskih besednih vrst v slovnici Antona Breznika Slovenska slovnica za srednje šole (1934), slovnici štirih avtorjev (Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Jakob Šolar) Slovenska slovnica (1956) in v slovnici Jožeta Toporišiča Slovenska slovnica (2000). Med pravopisi so za primerjavo izbrani Slovenski pravopis 1920, Slovenski pravopis 1950, Slovenski pravopis 1962 in Slovenski pravopis 2001.
Analiza kaže, da je členek v slovnicah kot samostojna besedna vrsta obravnavan šele pri Toporišiču, ki navede dve klasifikaciji členkov; prva klasifikacija pozna štiri vrste členkov, druga pa trinajst vrst. Slovnici Antona Breznika in štirih avtorjev uvrščata členke med prislove ali v posebno pomensko skupino prislovov.
Obsežno so pri Toporišiču kot posebna nepregibna besedna vrsta obdelani medmeti, ki so razdeljeni na tri vrste, medtem ko jih preostali slovnici ne obdelata tako obširno. Precej skopo so medmeti predstavljeni v slovnici Antona Breznika, v slovnici štirih avtorjev je njihova obdelava nekoliko obširnejša.
Novost v Toporišičevi slovnici je poimenovanje vezniška beseda, najbolj tipična vezniška beseda pa je veznik. Vse primerjane slovnice predstavljajo veznike, ki jih delijo na priredne in podredne. V Toporišičevi slovnici se pojavita novi vrsti prirednih veznikov. Slovnica štirih avtorjev in Toporišičeva slovnica se razlikujeta v eni vrsti podrednih veznikov.
Pri predlogih večjih sprememb v primerjanih slovnicah ni zaznati. Vse slovnice delijo predloge na prvotne oziroma prave in na neprave. Breznikova slovnica in slovnica štirih avtorjev dodajata še neslovenske predloge.
V izbranih pravopisih so besedne vrste obravnavane v dveh delih, in sicer v pravilih in v slovarskem delu. Primerjani so poimenovanja besednih vrst v pravilih, v slovarskih delih pa krajšave besednovrstnih slovarskih oznak, nekateri slovarski sestavki naključno izbranih iztočnic in zapisov besednih vrst.
Posamezne razlike in podobnosti nepolnopomenskih besednih vrst so predstavljene tudi v preglednicah.
Keywords: slovenska slovnica, slovenski pravopis, predlog, vezniška beseda, členek, medmet
Published in DKUM: 15.07.2014; Views: 2870; Downloads: 311
Full text (2,08 MB) |
6. LASTNA IMENA V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKUPetra Savnik, 2009, undergraduate thesis Abstract: Lastna imena predstavljajo precejšen in pomemben del našega vsakdanjega besedišča. Pričujoče diplomsko delo dokazuje, da so lastnoimenske danosti v določenem jezikovnem sestavu lahko tudi zanimivo raziskovalno področje. Poglavitni namen pri tem je bil namreč zasledovati jezikovno normo lastnih imen skozi izbrane normativne priročnike 20. stoletja (izjema je Levčev pravopis iz leta 1899), pri čemer smo področje lastnoimenskosti pregledali (zlasti) z vidika pisanja velike začetnice in oblikoslovnih lastnosti lastnih imen (predvsem sklanjatvenih posebnosti), obrobneje pa smo se dotaknili tudi prevzemanja lastnih imen. Naš dodatni namen je bil predstaviti še posamezne kritične odzive na aktualno nosilno pravopisno izdajo (seveda v zvezi z lastnimi imeni), na določenem vzorcu devetošolcev pa smo želeli tudi preveriti (pravilno) rabo lastnih imen. Interpretacija uporabljenih virov je temeljila na deskriptivni raziskovalni metodi, pri zgodovinskem pregledu lastnih imen po posameznih normativnih priročnikih sta bili ob njej uporabljeni zgodovinska in komparativna metoda, pri preverjanju rabe lastnih imen pa metodi analize in sinteze. Razvojni pregled knjižnojezikovne norme lastnih imen kaže, da je ta v svojem bistvu dokaj kompleksna, zlasti pa nestabilna, nedosledna in nedorečena, o čemer pričajo številni kritični odzivi (na aktualno normo) ter nekompetentnost konkretnih uporabnikov pri njeni praktični rabi.
Keywords: lastna imena, pravopis lastnih imen, oblikoslovje lastnih imen, prevzemanje lastnih imen, slovenski knjižni jezik, raba lastnih imen.
Published in DKUM: 09.10.2009; Views: 4632; Downloads: 575
Full text (2,11 MB) |
