| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 9 / 9
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Turjaški plemiči na štajerskem
Maja Grajfoner, 2017, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga obravnava plemiško rodbino Auersperg, ki jo na podlagi izvornega gradu Turjak na Kranjskem istovetimo z nazivom Turjaški. Gre namreč za plemiško rodbino, ki je prehodila dolgo pot ter s tem postala na slovenskem prostoru ena izmed najstarejših ter hkrati tudi najvplivnejših plemiških rodbin. Rodbina Turjaških oziroma rodbina Auerspergov najverjetneje izvira iz Bavarske oziroma Švabske, od koder pa je v 12. ali morda celo v 11. stoletju prišla na Kranjsko. Tako kot druge številne visoke plemiške družine je tudi rodbino Auerspergov v naše kraje privlačilo prav neizkoriščeno ozemlje, možnost vzpona ter s tem hkrati tudi povezana možnost bogatenja. Prvi, v virih izpričani Turjačan kljub vsemu ostaja Engelbert I., ki je omenjen leta 1162, in šele od takrat so Turjačani postali predmet znanstvenega zgodovinskega raziskovanja. V listinah se Engelbert I. pojavlja kot priča in to vedno na zelo visokem mestu, kar nam govori o njegovem velikem ugledu. V prvi listini, torej v listini iz leta 1162, je Engelbert I. omenjen kot svobodnjak, kot priča pa stoji takoj za svobodnimi gospodi Vovbrškimi. V turjaški rodbini je v sredini 13. stoletja prišlo do preloma. Tako osebe, ki so se pojavljale v listinah od takrat dalje, niso več pripadale višjemu plemstvu, temveč so izgubile visok družbeni položaj. Auerspergi so tako postali nesvobodni ministeriali ter se s tem spustili po plemiški hierarhični lestvici navzdol. Vendar kljub temu gre verjetno za rodbinsko povezavo med obema vejama. Novi rod je kljub vsemu od starega podedoval ime, grb ter nekaj posesti. Kljub padcu po plemiški hierarhični lestvici je rodbina Auersperg pokazala veliko sposobnost prilagajanja, saj se je v sporih za oblast vedno znala postaviti ter izbrati pravo stran. Najprej so bili trdno povezani s Spanheimi, od leta 1335 pa so se postavili na stran Habsburžanov. Pod njihovim okriljem so Turjaški tako počasi začeli prevzemati pomembne službe. Na podlagi tega se Turjaški niso dvignili samo politično, temveč tudi gospodarsko. Spretno so izkoriščali deželne gospode, ki so jim v zameno za zvestobo podeljevali različne fevde. Po drugi strani pa so se tudi pametno poročali. Kaj kmalu so Turjaškim zaradi njihove pametne politike kranjske deželne meje postale pretesne. Zato so se pričeli ozirati onkraj meja, kaj kmalu tudi na vzhod, in sicer na ozemlje Štajerske. V drugi polovici 14. stoletja so tako Turjaški pričeli iskati zveze oziroma partnerje izven meja Kranjske. Rodbino Turjaških je spremljal velik blagoslov, ki se je kazal v obliki številnih moških potomcev in prav ti moški člani glavne ter šumberške veje ter njihovi potomci so si neveste iskali predvsem na štajerskem prostoru. Janez I. Turjaški se je tako v drugo pametno poročil z Ano s Kacenštajna, blizu Šoštanja. Na podlagi te zveze je v turjaško rodbino prišlo ime Dipold, kakor je bilo ime sinu Janeza I. Turjaškega ter Ane. Pomembnejša od pridobitve družinskega imena Kacenštajnskih je bila pridobitev kacenštajnske dediščine, ki je Turjaškim kot sorodnikom pripadala v prvi polovici 15. stoletja. Očetovo tradicijo glede izbire štajerskih nevest je nadaljeval tudi njegov sin Dipold Turjaški, ki si je za svojo ženo izbral Uršolo z Lihteneka. Dipoldova sinova Volker in Engelhard sta prav tako kot njun dedek ter oče poiskala partnerici na Štajerskem. Dipoldov sin Volker je namreč za svojo ženo izbral Barbaro, doma iz Viltuša, njegov drugi sin Engelhard pa Sholastiko s Kunšperka. Po smrti Erazma Viltuškega, ki je bil Barbarin brat ter hkrati tudi Volkerjev svak, so leta 1471 viltuško dediščino podedovali dediči Volkerja Turjaškega. Po smrti strica Erazma Viltuškega sta si viltuško dediščino namreč razdelila njegova nečaka Viljem in Jurij Turjaški. Poleg navedene dediščine je v dediščino spadala tudi polovica gradu Gromperk pri Slovenski Bistrici. Pod Viljemovo štajersko posest je med drugim sodil tudi Rogatec pri Rogaški Slatini. V Rogatcu je Viljem med leti 1475 in 1478 opravljal funkcijo oskrbnika.
Keywords: rodbina Auersperg, Turjaški, slovenska Štajerska, Janez I. Turjaški, Dipold Turjaški, Volker Turjaški, Engelhard Turjaški, Viljem Turjaški, Jurij Turjaški, Janez Turjaški, Volf Engelbert Turjaški, kacenštajnska dediščina, viltuška dediščina, grad Gromperk, Rogatec pri Rogaški Slatini, gospostvo Podsreda, gospostvo Laško, Štatenberg z bližnjim gospostvom Kebelj, dvor Betnava.
Published in DKUM: 14.04.2022; Views: 377; Downloads: 16
.pdf Full text (2,91 MB)

2.
Poznobaročni kipar Ferdinand Gallo
Karin Požin, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava ustvarjalni opus poznobaročnega kiparja Ferdinanda Galla (ok. 1709–1788), ki je velik del svojega življenja preživel v Celju. Njegova dela so pustila pečat v številnih cerkvah Posavinja, Šaleške doline in širše. Kot večina pomembnih kiparjev svojega časa, ni deloval sam, temveč je vodil kiparsko-rezbarsko delavnico, s katero je pri izdelavi sakralne opreme sodeloval z drugimi umetnoobrtnimi mojstri in umetniki. Naloga je osnovana kot pregledno delo, ki je rezultat terenskega dela, podkrepljenega z znanimi arhivskimi viri in ključno literaturo. Najprej ugotavlja stanje raziskav in ponuja sistematičen pregled kiparjevega življenja med letoma 1744 in 1788, s posebnim poudarkom na preučitvi njegovih del – oltarjev, oltarne in orgelske ornamentike, sakralnih plastik, bozzettov in prižnic. Ker ta v literaturi še niso bila natančno opredeljena, je bil poglavitni cilj pričujočega magistrskega dela izoblikovati katalog poznanih kiparjevih del z umetnostnozgodovinskimi opisi, opremljenimi z aktualnim fotografskim gradivom. Ugotovljeno je bilo, da je Ferdinand Gallo značilen predstavnik srednje kakovostne smeri znotraj poznobaročnega sakralnega kiparstva na slovenskem Štajerskem, saj v svojih delih združuje vplive reprezentativnega kiparstva s čustveno obarvanim ljudskim rezbarstvom. Posluževal se je tipov oltarjev, pri katerih gre za prehajanje med poznobaročnimi, tektonsko izoblikovanimi kompozicijami in slikovitejšimi, rokokojsko razrahljanimi oltarnimi arhitekturami, ki jih spremljajo bogata ornamentika in svetniške plastike. Zanje so značilna manieristična telesa s sorazmerno majhnimi, lutkasto izoblikovanimi glavami, razgibanim kontrapostom in živahno gestikulacijo. Večkrat jih je v oltarnih kompozicijah scensko razporedil, dodaten učinek pa dosegal z živahno rokokojsko ornamentiko. Ferdinanda Galla odlikujeta mnogovrstnost in izvirnost umetniškega snovanja, ki ga je v štirih desetletjih svojega delovanja zapustil na slovenskem Štajerskem.
Keywords: sakralna umetnost, poznobaročno kiparstvo, rokoko, slovenska Štajerska, Ferdinand Gallo, cerkvena oprema, oltar, sakralna plastika, bozzetto, oltarna in orgelska ornamentika, prižnica
Published in DKUM: 09.10.2018; Views: 1341; Downloads: 199
.pdf Full text (9,88 MB)

3.
LIBERALIZEM NA CELJSKEM MED LETI 1918 IN 1921
Uroš Herman, 2016, master's thesis

Abstract: Tema magistrske naloge opisuje razvoj liberalne politike v Celju v času prehoda iz avstro-ogrske monarhije od prve jugoslovanske države (Kraljevina SHS) leta 1918 vse do prvih lokalnih/občinskih volitev leta 1921 – tik pred sprejemom vidovdanske ustave. V ospredju zanimanja je sicer mesto Celje in širše celjsko območje (Celjski okraj/Celjska regija). Naloga obravnava temeljne vidike političnega pa tudi kulturnega, družbenega in gospodarskega življenja na Celjskem v omenjenem času, z vpogledom na dogajanje v čas pred prevratom. Osnovna tema naloge je prikaz delovanja liberalne stranke, ki ji je po razpadu nemške mestne oblasti v času prevrata uspelo z asistenco države in ob premirju z ostalimi strankami zavzeti izpraznjene položaje oblasti v Celju in si je v nadaljevanju skušala okrepiti svoj politični položaj. V nasprotju s Celjem v njegovi okolici liberalci niso mogli doseči pomembnejšega političnega položaja, razen v nekaterih lokalnih centrih. Liberalna stranka je počasi izgubljala svoje pozicije, ko sta se v Celju in okolici okrepili delavski stranki, socialdemokratska in komunistična, ter sta nastali novi liberalni stranki narodnih socialistov in agrarnih liberalcev. V celjski okolici liberalci niso imeli dovolj oporišč, ker je imela na podeželju tradicionalno premočan vpliv narodnokatoliška stranka.
Keywords: slovenska zgodovina, Spodnja Štajerska, Celje, 1918–1921, politični liberalizem
Published in DKUM: 04.10.2016; Views: 1008; Downloads: 109
.pdf Full text (2,01 MB)

4.
Današnja slovenska Štajerska v drugi polovici 13. stoletja
Martin Bele, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala več kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem področju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dediščino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več. V največ primerih so s političnega prizorišča izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Nazadnje so se v večjem delu regije utrdili Habsburžani. Temelj za njihov uspeh so bile politične poteze, ki sta jih vlekla Rudolf I. in njegov sin Albreht I. Brez njunih uspehov poznejša habsburška moč vsekakor ne bi bila mogoča. Rudolf in Albreht sta bila zaradi razmer, ki so se v njunem času (1273–1308) ponujale, prisiljena delovati bolj popustljivo od svojih predhodnikov, saj za seboj nista imela ogromne vojaške sile in sta se bila prisiljena po vojaško pomoč vedno znova obračati na Štajerce. V času izumrtja štajerske vojvodske dinastije Babenberžanov lahko med najbolj pomembne rodbine iz področja današnje avstrijske Štajerske štejemo grofe Pfannberške ter gospode Stubenberške, Ortske, Wildonske, Stadeške in Liechtensteinske. Člani teh rodbin so imeli sredi 13. stoletja na Štajerskem še največ politične in vojaške moči ter so opravljali več deželnih in dvornih služb. Na področju današnje slovenske Štajerske je bila samo rodbina gospodov Ptujskih tista, ki se je v istem času lahko kosala z zgoraj omenjenimi. Tekom druge polovice 13. stoletja se je nekaj tako krških kot salzburških ministerialnih rodbin s področja današnje slovenske Štajerske skušalo izviti izpod oblasti svojega (nad)škofa ter se priključiti deželni zvezi štajerskega ali koroškega vojvode. Predvsem so se v tej smeri trudili izvorno salzburški ministeriali Ptujski ter krški ministeriali iz rodbin Kunšperških in Ranšperško-Lemberških. Med slednjimi sta izstopala predvsem Nikolaj Lemberški in Henrik I. Helfenberški. Čeprav sta slednja dva predvsem v šestdesetih letih imela veliko uspehov, pa njun trud slednjič ni obrodil dolgoročnih sadov. Le Ptujski so se uspeli popolnoma izviti izpod oblasti salzburških nadškofov, kar pa je bil rezultat dela več generacij. Za kaj tako dolgotrajnega Ranšperško-Lemberški in Kunšperški enostavno niso imeli moči. Zaradi tako popolnega uspeha gospodov Ptujskih se bralcu morda zazdi, da so bili salzburški in krški (nad)škofje druge polovice 13. stoletja skoraj popolnoma brez moči in svojih ministerialov niso bili sposobni kontrolirati. Temu ni tako. Ptujski so bili dejansko edini, ki jim je (spričo lastne vojaške moči) uspelo »uiti« izpod nadzora salzburških nadškofov in se tesno povezati s štajerskimi vojvodami. Vse druge salzburške in krške ministerialne rodbine česa takega niso bile zmožne. Medtem ko so se gospodje Ptujski za svojo vključitev v štajersko deželno zvezo morali truditi več desetletij, je to Žovneškim uspelo hitro in brez krčevitega nasprotovanja katerega izmed knezov, saj so bili svobodnega izvora. V štajersko deželno zvezo je aprila 1308 vstopil šele Ulrik II. Žovneški. Medtem se drugi člani njegove rodbine (Ulrik I., Leopold III., Gebhard III.) v preteklosti niso skoraj nikoli hoteli vmešavati v štajersko politiko. Tako so se uspeli izogniti nadoblasti oholega bana Štefana in vzkipljivega Otokarja Přemysla.
Keywords: današnja slovenska Štajerska, Ptujski, Mariborski, Svibenski, Žovneški, deželni zbori, deželne službe
Published in DKUM: 25.02.2016; Views: 2174; Downloads: 428
.pdf Full text (4,29 MB)

5.
SLOVENSKA ŠTAJERSKA V 19. STOLETJU, KULTURNOZGODOVINSKI ORIS
Snježana Plemeniti, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V ospredje diplomske naloge je postavljen kulturnozgodovinski prikaz slovenske Štajerske v 19. stoletju. V uvodu diplomskega dela je predstavljen kratek oris obdobja, ki je korenito spremenil in zaznamoval celotno slovensko zgodovino predvsem v političnem in kulturnem pomenu. Prelomno leto 1848 ter sam program Zedinjene Slovenije sta bila ključnega pomena za prebujanje Slovencev kot samostojnega naroda in njihove narodne zavesti. Vsekakor je to bil temelj, ki je do tedaj zelo razdrobljene slovenske dežele začel mahoma povezovati. Spodnještajerska mesta Maribor, Celje, Ptuj in tudi druga manjša, toda prav tako pomembna mesta ter trgi, so kljub močni nemški podobi imela v drugi polovici stoletja zelo veliko potencialov prav na področju javnega uveljavljanja slovenščine, ki so se kazali tako v kulturi in šolstvu kot tudi v gospodarstvu in politiki. Eden najpomembnejših dogodkov 19. stoletja je bil za Štajerce Slomškov prenos sedeža Lavantinske škofije leta 1859 iz koroškega Št. Andraža v Maribor. Ustanavljanje prvih društev, čitalnic in taborov prav na štajerskih tleh je Štajersko povzdignilo v sam vrh razvoja slovenskih dežel. V teh organizacijah se je širila narodna zavest in uveljavljal pomen enakovrednosti slovenskega jezika z domačimi glasbenimi, gledališkimi, kulturnimi prireditvami, s prebiranjem in pisanjem slovenske literature, z raznimi spodbudnimi govori ipd. Maribor kot osrednje štajersko mesto, ki je bilo najbolj podvrženo germanizaciji, je v drugi polovici 19. stoletja odigral zelo pomembno vlogo pri politični borbi slovenskega naroda za svojo samostojnost in samobitnost. Z izdajanjem časopisov in časnikov, v katerih so odkrito nastopali proti nemški oblasti in nemškutarjem ter se politično uveljavili, so dokazali, da smo močan narod. Nedvomno so bile za ta dvig zaslužne tudi štajerske osebnosti, ki so s svojim vnetim in marljivim jezikovnim, kulturnim in političnim delom prispevale k uresničevanju zastavljenih slovenskih ciljev. Bile so kot korenine postavljene in prepletene v mozaik slovenskega jezikovnokulturnega razvoja in uveljavljanja samega jezika. Največja zahvala gre prav njim, saj so znali pokazati pravi pomen in moč narodne zavesti in slovenskega jezika, ki je utemeljeno dobival vedno večjo veljavo proti koncu devetnajstega stoletja.
Keywords: Slovenska Štajerska, narodnostni boji, 19. stoletje
Published in DKUM: 14.01.2016; Views: 3379; Downloads: 252
.pdf Full text (744,85 KB)

6.
ATTEMSOVI DVORCI NA ŠTAJERSKEM
Tadeja Ozmec, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava rodbino Attems, ki so kot pomembni meceni v času baroka vplivali na nastanek, razvoj in slogovno-adekvatno oblikovanje dvorcev na Štajerskem. V začetku diplomskega dela je predstavljena zgodovina Attemsov, njihov izvor in stik s slovensko Štajersko. Predstavljeni so gradovi, dvorci, ki so prišli v last rodbine. Podrobneje smo se posvetili analizi dvorcev Štatenberg, Dornava in Slovenska Bistrica. Njihova opredelitev temelji na analizi arhitekture, kiparstva in slikarstva v kontekstu celostne umetnine. Opisane so tudi historične, kulturnopolitične, umetnostnogeografske in morfološke specifike, ki so se aplicirale do njihovega nastanka. Spreminjali sta se podoba in funkcionalnost dvorcev, na kar je vplivala menjava lastnikov in njihova odvisnost od družbeno-ekonomskih sprememb. Diplomsko delo zajema zraven teoretičnega dela tudi reprodukcije umetniških del, ki so nastale po naročilih rodbine Attems in dodatno pojasnjujejo njihov vpliv na razvoj slovenske umetnosti. Stilnoanalitična obravnava umetniških del zajema le freske, ki krasijo notranje prostore dvorcev in se skozi ikonografijo dotikajo življenja tedanjih plemičev.
Keywords: plemiška rodbina Attems, rodbina Svetokriški, barok, slovenska Štajerska, arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, dvorci, Štatenberg, Dornava, Slovenska Bistrica, kulturni spomenik.
Published in DKUM: 30.10.2014; Views: 2218; Downloads: 399
.pdf Full text (4,17 MB)

7.
Politične razmere na Spodnjem Štajerskem v času Auerspergove vlade 1871-1879
Aljoša Špelec, 2011, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava politično dogajanje na Spodnjem Štajerskem v času od nastopa vlade grofa ( kneza ) Adolfa Auersperga konec novembra 1871 do njenega odstopa sredi februarja 1879. Ta leta so bila na slovenskem etničnem ozemlju, še posebej pa na Spodnjem Štajerskem, obdobje ostrega političnega in nacionalnega pritiska. Liberalna ustavoverna vlada je bila spodnještajerskim Slovencem seveda nenaklonjena, saj je odločno nasprotovala vsaki, tudi najmanjši koncesiji v slovensko korist ( sprememba deželnega volilnega reda, nastavitev slovenskih učiteljev na šolah, uvajanje slovenskega jezika v šole, sodišča in urade, izboljšanje gospodarskega položaja Slovencev,…… ). Po drugi strani je bilo slovensko politično zastopstvo v deželnem, predvsem pa v državnem zboru skromno, kar pa je bila posledica notranjih slovenskih razprtij in nasprotij, ki so v prvi polovici 70. let 19. stoletja stopile v ospredje tudi na Spodnjem Štajerskem. Pogosto se je dogajalo, da so slovenski poslanci nastopali ločeno. Zato so bile v teh letih možnosti za politične uspehe Slovencev neznatne, saj je bila poleg tega Spodnja Štajerska del dežele, ki je imela mešano slovensko –nemško prebivalstvo, nemštvo je prevladovalo v mestih, medtem ko je bilo podeželje v veliki večini slovensko. Slovencem na Spodnjem Štajerskem v prvi polovici 70. let 19. stoletja ni uspelo doseči nobenih pomembnejših uspehov. Položaj se je začel izboljševati šele po nadomestnih volitvah za deželnega poslanca l. 1876. To se je nadaljevalo s povečanjem slovenskega zastopstva pri volitvah v okrajna zastopstva istega leta (1876 ) in se še izboljšalo pri volitvah v deželni zbor l. 1878. K temu je pripomogla ponovna sprava med spodnještajerskimi Slovenci, kateri so po odstopu Auerspergove vlade februarja 1879 z več optimizma zrli v boljšo prihodnost in nestrpno čakali na državnozborske volitve poleti 1879.
Keywords: slovenska zgodovina, Spodnja Štajerska, politika, 1871-1879, volitve
Published in DKUM: 28.06.2011; Views: 2644; Downloads: 268
.pdf Full text (1,38 MB)

8.
ČEVLJARSKO BESEDJE V MARIBORU
Tina Janžekovič, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo z naslovom Čevljarsko besedje v Mariboru prinaša glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedoslovni oris mariborskega pogovornega jezika, ki ga slovenska dialektologija uvršča v štajersko narečno skupino. Predstavljeno je mesto Maribor in razvoj čevljarske obrti na Slovenskem ter materiali, orodja in izdelki čevljarske dejavnosti. Čevljarska obrt na Slovenskem se je ohranjala iz roda v rod. S tem se je ohranilo tudi izrazje te dejavnosti, ki pa danes postopoma izginja. Razvoj tehnologije, čevljarska industrija in masovna proizvodnja čevljev so povzročili propadanje čevljarskih delavnic in posledično tudi izginjanje besedja, ki je povezano s čevljarstvom. V osrednjem delu diplomskega dela je v obliki slovarja predstavljeno čevljarsko besedje v mariborskem pogovornem jeziku. Besedno gradivo je bilo zbrano s pomočjo Mirka in Franca Cimerlajta, čevljarjev iz Maribora, in je bilo osnova za izdelavo slovarja. Zbrano čevljarsko izrazje je razvrščeno po abecednem vrstnem redu in obdelano s pomočjo strokovne literature. Knjižni ali poknjiženi iztočnici sledi zapis besede v fonetični obliki, temu pa je dodan pomen in izvor besede ter primer iz posnetega gradiva. Izvorno besedje je slovanskega, prevzeto besedje pa je zaradi zgodovinskih vzrokov nemškega izvora.
Keywords: slovenski jezik, slovenska dialektologija, štajerska narečna skupina, mariborski pogovorni jezik, zgodovina čevljarstva, čevljarstvo v Mariboru, čevljarsko besedje
Published in DKUM: 14.07.2010; Views: 3048; Downloads: 506
.pdf Full text (4,52 MB)

9.
CESAR FRIDERIK II. IN DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA
Martin Bele, 2009, undergraduate thesis

Abstract: V obdobju prve polovice 13. stoletja je bilo področje današnje slovenske Štajerske del Svetega rimskega cesarstva. Člani tamkajšnjih plemiških rodbin niso delovali kot samostojna politična skupina, temveč kot del štajerskega plemstva. S plemstvom iz ostalih delov takratne Štajerske ali njej sosednjih dežel so jih ves čas družili skupni interesi in družinske vezi. Plemiči s področja današnje slovenske Štajerske so bili politično in vojaško aktivni kot spremljevalci takratnih avstrijsko-štajerskih vojvod, redkeje pa so sodelovali tudi v politiki na državni ravni. Čeprav so bili mnogi ministerialnega rodu, jih to spričo njihove precejšnje vojaške moči ni oviralo pri doseganju velikega ugleda. Med svoje zaveznike sta jih rada sprejela tako kralj Filip Švabski kot cesar Oto IV., nanje pa se je pri svoji politiki do vzhodnoalpskega prostora moral nasloniti predvsem cesar Friderik II. Njihovo podporo je potreboval najprej pri svojem vzponu na oblast, kasneje pa proti upornemu avstrijsko-štajerskemu vojvodi Frideriku Prepirljivcu. Za boj proti njemu cesar sam ni imel dovolj časa in vojaških moči. Svojim zaveznikom je bil tako v zameno za vojaško podporo prisiljen podeljevati razne privilegije ter se izjemoma zanje tudi osebno zavzeti. Potem ko je Frideriku Prepirljivcu uspelo doseči svojo rehabilitacijo, so se z njim spravili tudi spodnještajerski plemiči. Kljub temu da so bili v času njegovega konflikta s cesarjem njegovi nasprotniki, se jim ni skušal maščevati, saj je njihovo vojaško pomoč potreboval tudi sam. Čeprav so ti politično manevrirali v svojo korist, jim je ugled in moč uspelo obdržati in v mnogih primerih celo povečati.
Keywords: današnja slovenska Štajerska, plemstvo, vojaška podpora, cesar Friderik II., Friderik Prepirljivec
Published in DKUM: 09.10.2009; Views: 2901; Downloads: 456
.pdf Full text (587,54 KB)

Search done in 0.17 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica