Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu je obravnavano portretno slikarstvo Ferdinanda Maliča (1820–1900). Poleg predstavitve in analize izbranih umetnin v katalogu, so le-te preučevane tudi v kontekstu slogovnega umetnikovega razvoja ter upoštevanja umetnostnega ozračja 19. stoletja v slikarjevi ožji in širši okolici. Maliču se pisci v slovenskem prostoru nikoli niso posebej posvečali, tako da je predloženo delo prvi poskus podrobnejše razčlenitve dela opusa tega štajerskega umetnika. Na podlagi analize in interpretacije izbranih portretnih del smo ugotovili, da umetnikov slogovni razvoj lahko v grobem razdelimo na dva dela, in sicer na zgodnje obdobje z izrazitejšim naslonom na bidermajersko tradicijo ter dobo po preselitvi na Vukovski dvor, kjer je realizem, s katerim se je seznanil tekom bivanja v Franciji, zares prišel v ospredje. Vseskozi pa je moč opaziti slikarjevo tehnično dovršeno risbo, igro svetlobe in sence ter osredotočenost na obrazno fiziognomijo. Maličeva umetnost je še tolikanj bolj zanimiva, če vzamemo v poštev njegovo življenjsko pot; od ambicioznega študenta, kateremu se je obetala uspešna kariera, do umika na podeželje, kjer je, izoliran od najnovejših umetnostnih trendov, ustvarjal okarakterizirane portrete ljudi iz kmečkega okolja, pa tudi intimne in velikokrat tudi žanrsko obarvane upodobitve svoje družine, katerih čustven naboj izraža potrebo po slikarjevem izražanju lastnih čustev skozi umetnost. Z analizo Maličevih portretnih del smo želeli tudi opozoriti na kvaliteto tega slikarja, pri čemer upamo, da bo to morda spodbudilo raziskave umetnosti 19. stoletja na območju slovenske Štajerske.
Keywords: Ferdinand Malič (Mallitsch), portret, slikarstvo, 19. stoletje, Štajerska
Published in DKUM: 06.06.2024; Views: 231; Downloads: 71
Full text (6,78 MB)

Abstract: Magistrsko delo najprej opredeli pojma portret in avtoportret v slikarstvu, ki pa vodita do vprašanja, zakaj ljudje že od samega začetka stvarjenja čutimo potrebo po reprezentiranju in analizi samega sebe. V latinščini pojem »portretirati« govori o »risanju vnaprej« ali »reprezentaciji« svojega jaza. Možni temeljni povod za nastanek omenjenega je želja, da izrazimo sami sebe drugim, zunanji okolici in družbi ter tako tudi kreiramo objektivno reprezentacijo subjektivnega jaza. Poleg tega se današnji likovni ustvarjalec sooča z uporabo novih likovnih in slikarskih tehnik, ki seveda aktivno sooblikujejo vsebino izraza. Sprejemanje novih tehnik podira meje tradicionalnih medijev in ustvarja sporočilo, ki odraža nove ideje socialnega in političnega vidika 21. stoletja. Nove tehnologije se tako prilagajajo, olajšujejo in hkrati nadgrajujejo avtorske izkušnje na različnih umetniških področjih kot so video, fotografija, instalacija, grafika, risanje in digitalno slikanje. Slednje, torej digitalno slikarstvo, je nastajajoča in hkrati naraščajoča umetniška oblika, v kateri se z digitalnimi orodji s pomočjo računalnika, digitalizacijske/grafične tablice in pisala ter programske opreme v prazno datoteko/digitalni »prazen papir« nanašajo tradicionalne tehnike slikanja, kot so akvarel, olje, impasto itd. Digitalno oljno slikarstvo tako predstavlja zlato nit magistrskega dela, saj so v njegovem sklopu nastala štiri umetniška dela oz. avtoportreti, ki so bili ključni za nastanek zaključnega dela. Slikarski slog avtoportretov se deloma naslanja na opuse starih slikarskih mojstrov, kot so Albrecht Dürer, Francis Bacon, Michelangelo Merisi da Caravaggio, Lucian Freud in Nicola Samori. Na podlagi njihovih navajanj se dotaknem pomena eklektičnega delovanja v smislu rasti lastnega umetniškega sloga, ki nezavedno izhaja iz predhodnih umetnikov in njihovih del, naj bodo to ali velikani umetnosti ali pa povsem neopazna posamezna dela, ki se nam po spletu naključij zasidrajo v spomin. Po opredelitvi in analizi svojega umetniškega sloga se magistrsko delo nadaljuje v opisu praktične izvedbe, kjer opisuje korake procesa, v katerem so nastala dela in krajši opis dveh programov (Procreate in Paint Tool SAI), v katerih so bila dela izvedena. Temu sledi evalvacija nastalih likovnih izdelkov, možne nevšečnosti, ki so se pojavile v samem procesu ustvarjanja in tiskane materializacije del, ter končni sklep, ki obravnava naravo, prednosti in slabosti digitalnega slikanja ter končno idejo o dialogu med digitalnim in tradicionalnim oljnim slikarstvom.
Keywords: Portret, avtoportret, slikarstvo, digitalno slikarstvo, digitalizacija
Published in DKUM: 18.01.2022; Views: 848; Downloads: 76
Full text (2,19 MB)

Abstract: V magistrskem delu so predstavljeni v literaturi navedeni kot tudi na novo odkriti likovni vzori za srednjeveško poslikavo cerkve sv. Primoža in Felicijana na Sv. Primožu nad Kamnikom. Predloženo delo je prva samostojna obravnava likovnih vzorov za ikonografske posebnosti svetoprimoške poslikave. Obravnavani so izbrani prizori, katerim se pisci v literaturi do sedaj še niso natančneje posvečali. Poudarek je na prizorih iz Marijinega cikla, ki vsebujejo ikonografske posebnosti, kot so pismo s tremi pečati in zavrnjeni snubec, ki v besu grize palico, na izbranih figurah kraljevega spremstva in žanrskih upodobitvah v prizoru Pohoda in poklona sv. Treh kraljev, na podobah nadlog na Kužni sliki in določenih samostojnih prizorih. Vsi zbrani primeri možnih zgledov so bili s stališča sloga, tipologije in ikonografije primerjani s svetoprimoškimi prizori in ob koncu naloge analizirani v navezavi na geografsko območje njihovega nastanka. Izkazalo se je, da so grafične predloge skoncentrirane na območje južne in osrednje Nemčije. V zvezi s slikarskimi vzori, ki so zastopani predvsem z oltarnimi tablami, pa je bilo ugotovljeno, da je njihov izvor predvsem južna Nemčija, prihajajo pa tudi s Tirolske, predvsem z Južne, posamezni primeri pa tudi s Koroške, iz Kölna, Salzburga, z Nizozemske ter iz osrednje in severne Italije.
Keywords: pozni srednji vek, umetnost, ikonografske posebnosti, stenske poslikave, grafični listi, tabelno slikarstvo, Albrecht Dürer, Sv. Primož nad Kamnikom
Published in DKUM: 29.09.2021; Views: 1246; Downloads: 305
Full text (15,95 MB)

Abstract: Predmet raziskovanja v pričujočem interdisciplinarnem magistrskem delu je likovna kritika s primerom slikarja Ludvika Pandurja, katerega slikarski opus delimo na tri obdobja: prvo, poakademsko smer imenujemo Adakta. Za obdobje je značilno lirično doživljanje prizorov samote. Drugo obdobje njegovega opusa lahko imenujemo ekspresivna figuralika. V njem se je vsebinsko in formalno spremenil način slikanja figure – v ospredju so predvsem risarski elementi. Tretje obdobje Pandurjevega opusa lahko označimo z besedno zvezo abstraktna stilizacija, kjer je figura skoraj popolnoma razkrojena. Likovna kritika se je na Slovenskem začela razvijati v začetku 20. stoletja in je bila sprva zelo polemična in pisana s strani strokovnjakov in strokovnjakinj. Pred drugo svetovno vojno, ko je bilo poseganje onkraj likovnih meja vsakdanje, je bila likovna kritika bolj razširjena in tipološko bolj diferencirana. Po drugi svetovni vojni je postajala manj polemična in predvsem opisna. V kontekstu zgodovinskega obdobja po drugi svetovni vojni se je likovna kritika omejila na predvsem akademski in kataložni tip likovne kritike. V osemdesetih letih 20. stoletja se je pričela nagla rast števila likovnih kritik, ki je danes že dosegla točko, ko vsem kritikam sploh ni več mogoče slediti; likovna kritika je trg tako preplavila, da nad njo nimamo več nadzora. Likovne kritike nam danes ne dajejo več pozitivne ali negativne ocene likovnih del, ampak nam nudijo le vrednostno oceno, ki utemelji umetniško vrednost likovnih del. Komodificirana logika kapitalizma, ki je po formalni osamosvojitvi zajela tudi slovenski prostor, namreč usmerja tudi likovno kritiko. Danes so likovne kritike reducirane zgolj na hvalo umetnikov in opisov njihovih del. Analiza stanja likovne kritike na Slovenskem in ocena stanja globalne likovne kritike, povzeta po umetnostnem zgodovinarju in kritiku Jamesu Elkinsu, pokažeta, da je likovna kritika v krizi, saj je po drugi svetovni vojni postajala vedno bolj nepolemična in predvsem opisna. Žanrska analiza likovnih kritik je potrdila obstoj podžanrov likovne kritike, ki izkazujejo ujemalnost s tipi likovne kritike po Elkinsovi klasifikaciji in pokazala, da v Sloveniji prevladujejo kataložni tip likovnih kritik, opisne likovne kritike in poetične likovne kritike dela Ludvika Pandurja. Likovno kritiko umeščamo v odzivne žanre, ki so po Martinovem modelu del širše žanrske družine zgodb. Ugotavljamo, da se kataložna in poetična tipa likovne kritike umeščata med interpretativne žanre, znotraj katerih ju lahko žanrsko dodatno klasificiramo kot strokovno in poetično interpretacijo. Analiza je pokazala, da se zgolj opisna likovna kritika umešča v žanr kritike. Kataložno (po žanrski terminologiji strokovno) in poetično (po žanrski terminologiji poetično) likovno kritiko povezuje namen, vendar pa prva to dosega s terminološkim aparatom likovnokritiške stroke, medtem ko poetična kritika uporablja poetične izraze, metafore, primere ipd. Namen opisne likovne kritike je podati vrednostno sodbo umetniškega dela in je edini tip kritike, ki vključuje to obvezno strukturno enoto. Z analizo smo dokazali, da se način izražanja estetske vrednostne sodbe spreminja glede na register in tip kritike, saj v kataložnem eseju in poetični likovni kritiki prevladujejo čustveno obarvani izrazi, v opisni likovni kritiki pa je razmerje med strokovnim izrazjem in čustvenim izrazjem poenoteno. Likovna kritika Pandurjeva dela pozitivno vrednoti. Spričo razstav smo ugotovili, da kritika Pandurjevih del ni regionalno zamejena, kritike Pandurjevih del spreljamo po celotni Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru.
Keywords: likovna kritika, slovensko slikarstvo, Ludvik Pandur, ekspresivna figuralika, abstrakcija, kataložni esej, žanrska analiza, register, razstavni katalog, avtoportreti.
Published in DKUM: 20.09.2017; Views: 1929; Downloads: 290
Full text (11,49 MB)

Abstract: Ideja socialističnega realizma se je izoblikovala v Sovjetski zvezi, in sicer na prvem zveznem kongresu sovjetskih pisateljev. Doktrino socialističnega realizma je leta 1934 razglasil Ždarov. V slovenskem prostoru se tovrstne težnje pojavijo v tridesetih letih 19. stoletja, vendar nikoli kot zavezujoča doktrina, temveč zgolj kot predlog delovanja umetnikov. Spremembe po socialistični preobrazbi so ustvarile tudi nove pogoje za kulturne dejavnosti. Socialistična načela družbene ureditve pospešijo razvoj ljudske kulturne ustvarjalnosti, umetnost postaja manj privilegij bogatašev, bolj se približuje ljudskim množicam, saj je vsebina tesno povezana z ljudskim življenjem. Kultura vedno bolj pridobiva politično vlogo. Realsocializem v slovenskem prostoru označuje zelo širok razpon del, sega od monumentalnih kompozicij, herojskih figur pa vse do skoraj intimističnih del. Viri del niso bili zgolj socialistični, ampak so slovenski umetniki kombinirali tudi svojo lastno umetniško tradicijo, predvojno umetnost. Obdobje socialističnega realizma v Jugoslaviji se polagoma končuje s sporom Jugoslavije in Sovjetske zveze v začetku petdesetih let 19. stoletja. Umetnostni prostor se počasi liberalizira in pojavi se zasuk k modernizmu.
Keywords: Socialistični realizem, slikarstvo, Jugoslavija, ideologija, Slovenija, povojno obdobje, druga svetovna vojna, socializem, 20. stoletje.
Published in DKUM: 19.07.2017; Views: 2168; Downloads: 224
Full text (1,04 MB)