Search the digital library catalog

Abstract: V magistrski nalogi je predstavljena problematika dedovanja podjetniškega premoženja. Dedovanje omogoča prenos premoženja, pravic in dolžnosti zapustnika na dediče na podlagi zakona ali oporoke. Predmet dedovanja so lahko nepremičnine, premičnine, denar in dolgovi, deduje pa se lahko tudi podjetniško premoženje. Dedovanje podjetniškega premoženja in premoženjskih pravic je prehod premoženja umrlega podjetnika, s katerim je zapustnik opravljal pridobitno dejavnost, pa tudi prehod premoženja zapustnika v osebni ali kapitalski družbi v obliki deleža ali delnic na pravnega naslednika zapustnika. Pri tem se prepletata gospodarskopravna in dednopravna ureditev, ki lahko povzročita različne pravne izzive. Nasledstvo družinskih podjetij je kompleksen proces, ki zahteva pravočasno in premišljeno načrtovanje za zagotavljanje kontinuitete podjetja. Podjetnik mora pravočasno sprejeti odločitev o prenosu podjetja na naslednike, kar lahko vključuje pripravo oporoke. Dediči, kot so zakonec, zunajzakonski partner in potomci, imajo pri dedovanju ključno vlogo. Pravilno načrtovanje dedovanja lahko omogoči revitalizacijo podjetja, oblikovanje svežih idej ter krepitev položaja podjetja na trgu. Skrbno načrtovanje prenosa podjetja je bistveno za dolgoročno uspešnost družinskega podjetja.
Keywords: dedovanje podjetniškega premoženja, del podjetja, osebne družbe, kapitalske družbe, poslovni delež, smrt podjetnika, dediči, skupno premoženje, posebno premoženje
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 75; Downloads: 127
Full text (871,78 KB)

Abstract: V slovenski zakonodaji je skupno premoženje zakoncev opredeljeno kot skupek premoženjskih pravic, ki so bile v času trajanja zakonske zveze in dejanske življenjske skupnosti pridobljene odplačno ali z delom zakoncev. Skupno premoženje zakoncev pa je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja. Podlago za nastanek skupnega premoženja zakoncev daje Družinski zakonik, po katerem skupno premoženje nastaja ex lege, pri čemer se nastanek skupnega premoženja domneva. Zakonca se sicer lahko s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij dogovorita o drugačni vsebini njunega premoženjskega režima, kot ga predpisuje zakon. Po zakonu sicer veljata dva premoženjska režima med zakoncema: režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev. Magistrsko delo obravnava problematiko skupnega premoženja v primerih, ko se eden od zakoncev znajde v vlogi stečajnega dolžnika nad katerem se vodi postopek osebnega stečaja. Pri tem velja, da sta stečajni dolžnik in zakonec skupna imetnika premoženjskih pravic, ki so del skupnega premoženja, saj po splošnem pravilu velja, da skupno premoženje pripada obema zakoncema skupaj, deleži vsakega od njiju pa niso določeni. Zakonec zato sam ne more razpolagati z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, kar nujno pomeni, da je v postopku osebnega stečaja, v katerem se opravi prodaja vsega dolžnikovega premoženja, treba za prodajo dolžnikovega deleža na skupnem premoženju izpeljati tudi postopek delitve skupnega premoženja zakoncev. Stečajni postopek se namreč vodi z namenom hkratnega poplačila vseh upnikov po enakih deležih iz celotnega premoženja stečajnega dolžnika. Delitev skupnega premoženja zakoncev v postopku osebnega stečaja pa je potrebna tudi iz vidika varstva zasebne lastnine zakonca stečajnega dolžnika, saj se v postopku osebnega stečaja sme poseči le na premoženje, ki je v lasti stečajnega dolžnika. Družinski zakonik v tem primeru uzakonja pravno fikcijo prijave izločitvene pravice zakonca na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki ureja postopek osebnega stečaja, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek delitve skupnega premoženja, zato se glede vprašanj delitve skupnega premoženja zakoncev uporabijo pravila družinskega prava.
Keywords: zavarovana terjatev, ločitvena pravica, izločitvena pravica, vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice, prijava izločitvene pravice, prerekanje, ugotovitev (ne)obstoja prerekane ločitvene pravice, ugotovitev (ne)obstoja prerekane izločitvene pravice, skupna lastnina, skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, premoženjski režim med zakonci
Published in DKUM: 08.09.2023; Views: 433; Downloads: 101
Full text (1,14 MB)

Abstract: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Keywords: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Published in DKUM: 24.03.2021; Views: 2917; Downloads: 419
Full text (1,36 MB)

Abstract: Zakonca v zakonski zvezi ali partnerja v življenjski skupnosti z delom, v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, po Družinskem zakoniku, z delom pridobita skupno premoženje. V prvem poglavju bo predstavljeno in na sodno prakso oprto, kdaj se šteje skupnost za življenjsko in kdaj štejemo zakonsko zvezo za dejansko, saj ni dovolj le formalni obstoj. Katere vse okoliščine je potrebno tu upoštevati, bodo torej predstavljene v prvem poglavju. V nadaljevanju, drugo poglavje bo predstavljeno premoženje kot celota. Kaj vse spada v premoženje in tudi katera je funkcija le-tega. Na drugo pa se navezuje tretje poglavje, ki bolj specialno opredeli premoženje zakoncev oziroma partnerjev. Predstavljeno je skupno premoženje, kaj vse ga sestavlja zakonsko in kako je sestavine bolj natančno opredelila sodna praksa. Opisana sta tudi pogoja, ki pogojujeta nastanek skupnega premoženja, da je pridobljeno v času trajanja zakonske ali življenjske skupnosti in pa da je pridobljeno z delom. Premoženje, ki ni skupno je posebno premoženje in je opisano, prav tako tudi naslovi na podlagi katerega nastane. Na koncu poglavja sem omenila spremembo, ki se je uvedla z spremembo zakonodaje Družinskega zakonika in sicer možnost zakoncev ali partnerjev, da kadarkoli pred, v trajanju zakonske zveze ali življenjske skupnosti oziroma ali po razvezi s pogodbo sporazumno razdelita skupno premoženje. Prej te možnosti ni bilo, obstajal je le zakonit, kogenten, režim. V četrtem poglavju, kjer je predstavljen problem te diplomske naloge sem razreševala problematiko prelivanja premoženjskih kategorij. Pojasnjene so vse tri možnosti in sicer vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v skupno premoženje, vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v posebno premoženje drugega partnerja ter kategorija prelivanja premoženja, zaradi katere nastaja največ kompleksnih vprašanj, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega od partnerjev. V zadnji kategoriji je poseben poudarek na vlaganju v nepremičnino, ki je posebno premoženje. Zadnje, peto poglavje predstavlja rešitev, ki je v povračilnih zahtevkih. To temelji na načelu superficies solo cedit oziroma povezanosti zemljišča in objekta. Predstavljeno je tudi obogatitven pristop, ki se uporablja za merilo višine okoriščenja in posledično povračilnega zahtevka.
Keywords: skupno premoženje, posebno premoženje, prelivanja premoženjskih kategorij, zakonska zveza, življenjska skupnost, povezanost zemljišča in objekta
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 2326; Downloads: 582
Full text (436,82 KB)

Abstract: Pridobitev lastninske pravice na podlagi prisilne prodaje pri izvršbi in stečaju se, če velja slediti teoriji in sodni praksi, šteje za izvirno oziroma originarno pridobljeno lastninsko pravico. Poglavitna značilnost takšne vrste pridobitve je, da se lastninska pravica prenese ne glede na voljo dosedanjega imetnika pravice, še več, celo v nasprotju z njegovo voljo. Naslednja pomembna značilnost tovrstne prodaje je ta, da predpostavka pridobitve stvarne pravice ni zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni pravni posel) kot to velja za poslovne pridobitve, temveč je predpostavka pridobitve oblikovalna sodna odločba. Do prisilne prodaje stvari pride v primerih, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti, ki jo ima v razmerju do upnika, kar posledično lahko pripelje do sodnega izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku sodišče izda sodno odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna terjatev. V primeru, ko dolžnik ne izpolni kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, sledi njena prisilna izvršitev. Naša zakonodaja upnika ne omejuje pri izbiri izvršilnega sredstva, saj ne predpisuje nobenega vrstnega reda le-teh. Velja načelo proste izbire izvršilnega sredstva, ne glede na višino terjatve. Upnik tako lahko že v začetku predlaga izvršbo na nepremičnino, kljub izterjavi nesorazmerno nizke terjatve. To možnost mu daje zakonodaja, ki ne določa spodnje meje višine terjatve, nad katero bi bilo možno dovoliti izvršbo na nepremičnino ter tudi ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupec torej pridobi lastninsko pravico. Sklep velja za listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba pravice na kupca. Vsled dejstva, da je vpis v zemljiško knjigo v tem primeru zgolj deklaratornega značaja, je ta kljub temu potreben prav zaradi publicitete vpisov. Posebej zanimivi postanejo primeri, kjer so vpisi v zemljiški knjigi napačni, zaradi česar pogosto pride do prenosa lastninske pravice nelastnika. Gre za primere, ko dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine, ki je predmet prodaje. Če operacionaliziram, problem velikokrat nastaja pri nepremičninah, ki predstavljajo skupno premoženje zakoncev, v zemljiški knjigi pa je kot izključni lastnik vpisan zgolj eden, ali pa je nepremičnina vpisana kot solastnina. Vpisa ne odražata dejanskega stanja lastništva, kar ima lahko negativne posledice tudi v postopku izvršbe, ko se lahko nepremičnina proda. Pogosti primeri, kjer vpisi lastninske pravice ne odražajo dejanskega, so tudi prodaje s pridržkom lastninske pravice ter primeri zunajknjižnega priposestvovanja. Tukaj sodna praksa zavzema različna stališča, s predpostavko (ne)dobrovernosti kupca, proti kateremu pravi lastnik uveljavlja svojo lastninsko pravico. V obzir stališču sodne prakse je potrebno vzeti tudi dejstvo, da ima pri tovrstni prodaji pomembno vlogo interes upnika, ki zasleduje poplačilo svoje še neplačane terjatve.
Keywords: Sodna prodaja, izvršilni postopek, stečajni postopek, javna dražba, sklep o domiku, sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ugovor tretjega, skupno premoženje, solastnina, priposestvovanje, pravica v pričakovanju.
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1562; Downloads: 256
Full text (630,42 KB)