Search the digital library catalog

Abstract: Pravo Evropske skupnosti ustvarja pravice in obveznosti tako za države članice, samo Skupnost, kot tudi posameznike, se pravi fizične in pravne osebe zasebnega prava. Ker pa zgolj zapisane pravice in dolžnosti brez ustreznih mehanizmov za njihovo dosledno in popolno uveljavitev, v primeru morebitnih kršitev, ne pomenijo prav veliko, je v okviru tega pravnega reda, ki ima specifičen nadnacionalni značaj, predviden in dosledno izpeljan ter izgrajen tudi sistem varstva pravic, ki se lahko sproži v primeru nespoštovanja evropske zakonodaje in katerega temeljni namen je, da bi bilo pravo Skupnosti v končni fazi dejansko spoštovano ter v praksi tudi v celoti uveljavljeno. To pravno varstvo se lahko odvija oziroma aktivira tako na evropski ravni pred institucijami Skupnosti, kot tudi na ravni države članice pred njenimi nacionalnimi organi, pri čemer se namen in učinki teh postopkov ter predvidenih sredstev med seboj razlikujejo in obenem dopolnjujejo, zato lahko načeloma tečejo celo vzporedno oziroma neodvisno drug od drugega. Ker so nekatera od možnih sredstev pravnega varstva zgolj diplomatska, druga pravna, nekatera sodna, druga izvensodna in predvsem zaradi različne neposredne posledice, ki je lahko z aktiviranjem posameznega sredstva dosežena, je razumljivo, da so nekatera od le-teh bolj, druga pa manj efektivna. Sploh zaradi specifične pravne subjektivitete tako same Skupnosti (oziroma njenih institucij) kot držav članic (ki so pravne osebe), se je že večkrat izkazalo, da je, v primeru kršitev z njihove strani, ekonomska, se pravi finančna, prisila zaradi kršitve najpogosteje najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko dejansko doseže čim prejšnje ter popolno upoštevanje in spoštovanje prava Skupnosti ter odprava morebitnih nastalih nepravilnosti oziroma se navedene subjekte za nespoštovanje kaznuje. Tako na podlagi ustanovitvenih pogodb kot sodne prakse, so zato v evropski zakonodaji predvideni trije različni sodni postopki, katerih neposredna posledica je izdaja dajatvene sodne odločbe z določenim konkretnim denarnim zneskom, s katerim naj bi se dejansko dosegla zakonitost in pravilnost delovanja. Le ti so: - odškodninski postopek zoper Skupnost pred Sodiščem prve stopnje ES, - odškodninski postopek zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem in - postopek naložitve denarne kazni državi članici pred Sodiščem ES. Osnovni namen vseh treh postopkov pa je, da se zagotovi popolna in dosledna uveljavitev prava Skupnosti ter da se na tak način učinkovito prisili tako države članice, kot tudi samo Skupnost k spoštovanju le-tega. Nujno je namreč, da prav vsi akterji tega pravnega sistema (torej poleg posameznikov tudi države ter Skupnost, ki so vsi zavezani po pravu Skupnosti) dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti ter s tem omogočajo njegovo praktično uveljavitev in da te obveznosti ne postanejo zgolj določbe, ki brez uporabe ne dosegajo svoje prave in konkretne vrednosti.
Keywords: Pravo Evropske skupnosti, sistem varstva pravic, dajatvena sodna odločba, finančna prisila, odškodninska odgovornost države članice, odškodninska odgovornost Skupnosti, denarna kazen po členu 228 PES, pavšalni znesek, dnevna denarna kazen, sredstvo za učinkovitost prava Skupnosti.
Published in DKUM: 21.05.2025; Views: 3; Downloads: 4
Full text (660,36 KB)

Abstract: Zasnovani sistem varstva pravic prava EU je, kljub velikim spremembam na gospodarsko ekonomskem področju in tudi na socialnem področju, saj se je družba in posameznikov položaj v njej v tem času zelo spremenil, dolga leta deloval brezhibno. Odrekanje pravnega varstva oziroma pomanjkanje učinkovitega pravnega sredstva kot pomanjkljivost sistema ni bilo zaznano vse do zadeve Jégo-Quéré. Po opravljeni analizi pravnih sredstev, ki so v okvirih varstva pravic v zasebnem interesu, javnem interesu in v okviru ustavnega varstva pravic na voljo posamezniku, je zaključiti, da je za posameznika daleč najprimernejše varstvo pravic v zasebnem interesu. Direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena Pogodbe o delovanju EU pa je tisti institut varstva pravic EU, ki je za posameznika, če le izpolnjuje stroge legitimacijske pogoje, ki so po spremembi z Lizbonsko pogodbo upoštevaje interpretacijo pojma predpis, ki jo je Sodišče EU poudarilo v zadevi C-583/11 P, postali za posameznika, ki želi izpodbijani splošne akte, z izjemo zakonodajnih aktov, manj strogi, daleč najprimernejši. Kljub vsem možnostim varstva pravic, ki so posamezniku neposredno ali posredno na voljo, da bi lahko učinkovito zavaroval svoje pravic, ki izvirajo iz prava EU, se postavlja vprašanje ali se lahko vseeno znajde v situaciji, ko mu ustrezno oziroma učinkovito varstvo pravic (po načelu effet utile) ni zagotovljeno? Odgovor je pritrdilen. Varstvo pravic posameznika preko Sodišča EU je kljub namenu spremembe četrtega odstavka 263. člena PDEU, da se posameznikom omogoči, da pod manj strogimi pogoji vložijo ničnostno tožbo zoper predpise, omejeno in ni opaziti interesa, ne s strani Sodišča EU, kot tudi ne s strani držav članic (sodeč po Lizbonski pogodbi), da bi v prihodnje prišlo do širitve tega obsega na tak način, da bi posameznikom v okviru pojma predpis bila dana možnost izpodbijanja splošnih zakonodajnih aktov. Naloga je sestavljena iz treh poglavij. Prvo poglavje predstavlja kratek uvod v sisteme varstva pravic. V drugem poglavju sledi opis značilnosti posameznega sistem varstva pravic, s pregledom bistvenih lastnosti pravnih sredstev, znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic. Tretje poglavje je jedro magistrske naloge. V njem so najprej predstavljene možnosti, kako lahko posameznik zaščiti svoje pravice, ali se lahko odloči za uveljavljanje varstva pravic le znotraj enega sistema varstva pravic, na primer zasebnopravnega, ali pa lahko hkrati uporabi tudi pravna sredstva, ki mu jih nudi sistem javnega varstva pravic. Sledi analiza podobnosti in razlik ter medsebojne povezanosti posameznih pravnih sredstev, ki daje podlago za pregled prednosti in slabosti za posameznika, pri uveljavljanju varstva pravic. Magistrska naloga doseže svoj vrh pri presoji, ali je posamezniku, glede na novo ureditev po Lizbonski pogodbi in kljub pomanjkljivostim sistema varstva pravic, zagotovljeno učinkovito varstvo pravic prava EU. Temu pa sledijo še sklepne misli.
Keywords: Pravo EU, načelo primarnosti, načelo neposrednega učinka, sistem varstva pravic prava EU, varstvo pravic v zasebnem interesu, varstvo v javnem interesu, ustavno varstvo pravic, značilnosti posameznega sistem varstva pravic, pravna sredstva znotraj vsakega izmed sistemov varstva pravic, prednosti in slabosti za posameznika, učinkovito varstvo pravic prava EU, Lizbonska pogodba, direktna ničnostna tožba na podlagi četrtega odstavka 263. člena PDEU, strogi pogoji legitimacije pomanjkljivostim sistema
Published in DKUM: 28.05.2014; Views: 3765; Downloads: 1060
Full text (1,55 MB)