Search the digital library catalog

Abstract: V globalnem bančnem poslovanju banke s sedežem v eni državi pogosto opravljajo bančne storitve tudi v drugih državah preko tam ustanovljenih podružnic. Ne glede na to, ali gre za čezmejno opravljanje bančnih storitev ali ne, se pravno razmerje med banko in deponentom, ki pri njej položi svoja denarna sredstva, vzpostavi s pogodbo o denarnem depozitu. To klasično civilnopravno razmerje se v primeru spora med pogodbenima strankama obravnava pred nacionalnimi sodišči, pri čemer dejstvo, da je deponent denarna sredstva položil pri tuji podružnici banke, ne igra nobene vloge. Glede na pravno opredelitev podružnice tako po slovenskem pravu kot po pravnem redu Evropske unije je zavezanka za izplačilo denarnega depozita z natečenimi obrestmi v skladu s pogodbenimi pogoji matična banka. Temeljni predmet preučevanja predstavlja vprašanje, ali sploh in če, v kakšnih primerih in pod katerimi pogoji je za izplačilo denarnih sredstev deponentu odgovorna država in ne banka kot dolžnica. Zaradi pomena, ki ga ima bančništvo v sodobnih narodnih gospodarstvih, namreč država na civilnopravno razmerje med banko in deponentom vpliva s svojimi oblastnimi akti, s katerimi ureja varstvo denarnih depozitov pri bankah v primeru njihove insolventnosti, ali pa v to razmerje vstopa kot porok za izpolnitev obveznosti. S temi ravnanji se na podlagi nacionalnih predpisov med državo in banko, kot tudi med državo in deponenti, vzpostavljajo pravna razmerja, ki so v primeru spora predmet obravnave domačih sodnih organov. Vendar pa nedavna sodna praksa Sodišča EFTA in Evropskega sodišča za človekove pravice kaže, da se razmerje med državo in deponentom lahko vzpostavi tudi kot posledica odločitve mednarodnega sodnega organa, ki odloča o zatrjevanih kršitvah obveznosti države, prevzetih z mednarodnimi pogodbami, in ji v primeru ugotovljenih kršitev lahko naloži njihovo odpravo. Osrednja vsebina predstavlja analizo zadev Nadzorni organ EFTA proti Islandiji ter Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, o katerih sta razsojali Sodišče EFTA oziroma Evropsko sodišče za človekove pravice. Prikazane so dejanske in pravne okoliščine posameznega primera, predstavljene bistvene trditve strank ter analizirani končni odločitvi obeh mednarodnih sodišč. Podan je odgovor na temeljno vprašanje, kakšna je pravna narava odgovornosti države za denarne depozite v tujih podružnicah bank, ki jo ugotovi ali bi jo lahko ugotovilo mednarodno sodišče, ter analizirane posledice takšne odločitve za državo in za posameznika, ki mu je zaradi protipravnega ravnanja države nastala škoda. Utemeljena je teza, da pravne posledice odločitev mednarodnega sodišča, s katerimi je ugotovljena mednarodnopravna odgovornost države, niso zgolj mednarodnopravne, temveč tudi civilnopravne obveznosti države. Sklepno je podano stališče do vprašanja, ali predstavljata analizirani sodni odločbi zadostno podlago za zaključek, da država v tako izjemnih primerih, kot sta globalna finančna kriza in/ali razpad države, ni povsem ekonomsko neodvisna in suverena, saj so ukrepi, ki jih z namenom zaščite bančnega in gospodarskega sistema ter deponentov sprejema z učinkom na svojem ozemlju, lahko predmet presoje mednarodnih sodnih teles s tveganjem, da bo z njihovimi odločitvami ugotovljena odgovornost države za denarne depozite v tujih podružnicah bank.
Keywords: Pogodba o denarnem depozitu, jamstvo za vloge, »stare« devizne vloge, Ljubljanska banka, razpad države, nasledstvo držav za dolgove, Sodišče EFTA, Icesave, Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Ališić, sanacija bank, sistemska kriza, tuja podružnica banke, odgovornost države za denarne depozite
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 2622; Downloads: 220
Full text (1,62 MB)

Abstract: V diplomski nalogi primerjamo bančna sektorja Slovenije in Madžarske po zaključku reforme bančnega sektorja. Madžarska je izvedla popolno privatizacijo bančnega sistema takoj po končanem procesu sanacije, medtem ko Slovenija s privatizacijo odlaša še 20 let po tranziciji. Ugotovili smo, da sta oba bančna sistema dobro delovala v času konjunkture, dosegala sta velike donose in zadovoljevala potrebe gospodarstva in prebivalstva po denarju. Po začetku globalne finančne krize v letu 2008 so se pokazale slabosti posameznih bančnih sektorjev. Medtem ko se madžarski bančni sektor sooča z velikimi odpisi zaradi devalvacije domače valute, je slovenski bančni sektor, zlasti državne banke, prizadelo hitro naraščanje posojil, ki so bila izdana pod spornimi pogoji ob neustreznem zavarovanju. Po primerjavi vseh kazalcev smo ugotovili, da se je madžarski bančni sektor kljub velikim valutnim nihanjem izkazal za bolj odpornega in bolj učinkovitega, medtem ko slovenski bančni sektor zaradi državnega lastništva še vedno ne posluje po ekonomskih načelih in je podvržen vplivom domače politike. Madžarski bančni sektor je tako kljub spornim ukrepom madžarske vlade izkazal višje donose oziroma manjše izgube iz poslovanja, višjo kapitalsko ustreznost ter boljšo strukturo bilanc.
Keywords: bančni sistem, sanacija bank, privatizacija bank, Madžarska, Slovenija
Published in DKUM: 20.12.2012; Views: 1403; Downloads: 199
Full text (720,00 KB)