Search the digital library catalog

Abstract: Raziskave na področju uporabe učbenikov za samostojno učenje so pokazale, da je samostojno učenje oblika, ki se najprej začne v razredu, pri pouku, kjer ima glavno vlogo učitelj kot vodja, usmerjevalec, organizator in motivator. Vendar je pogostost uporabe učbenika za samostojno delo odvisna tudi od drugih dejavnikov, kot so spol in starost učencev, priljubljenost predmeta, pogostost uporabe učbenika pri pouku, spodbudno učno okolje, razumevanje besedil in slovničnih pravil ter vsebinska zasnova učbenika. V empiričnem delu smo predstavili rezultate raziskave, v kateri je sodelovalo 79 učencev 7. in 9. razreda treh podeželskih osnovnih šol na Kozjanskem. Za zbiranje podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki so ga učitelji posredovali svojim učencem in z njihovo pomočjo reševali. Anketni vprašalniki so bili objavljeni v aplikaciji 1ka, pridobljeni podatki so bili obdelani v programu SPSS. Ugotovili smo, da obstajajo statistično pomembne razlike pri uporabi učbenika za samostojno učenje glede na obiskan razred, in sicer ga, pogosteje uporabljajo učenci 7. razreda. Prav tako so učenke tiste, ki pogosteje uporabljajo učbenik tudi doma. Ugotovili smo, da učenci, ki so s strani učitelja deležni več spodbud za samostojno rabo učbenika, ga pogosteje samostojno uporabljajo. Razlike so bile ugotovljene tudi pri različno uporabljenih učbenikih. Učencem je najpomembneje, da učbenik vsebuje veliko slikovnega gradiva, ki je kakovostno in jih vodi k boljšemu razumevanju, kar je bilo podprto tudi z zadnjim raziskovalnim vprašanjem, na katerega je največji delež učencev odgovoril, da bi si želeli spremeniti grafično podobo učbenika, medtem ko jih je veliko zadovoljnih s sedanjim učbenikom za angleščino. Na podlagi pridobljenih rezultatov smo v zaključku strnili ugotovitve raziskave ter podali možnosti za nadaljnje in bolj poglobljeno raziskovanje tematike, s katero se ukvarjamo.
Keywords: uporaba učbenika, samostojno učenje, učbeniki za angleščino, učni načrt
Published in DKUM: 12.08.2025; Views: 0; Downloads: 8
Full text (1,60 MB)

Abstract: Igra vlog je metoda izkustvenega učenja, ki omogoča učencu/dijaku, tudi študentu izgradnjo poglobljenega razumevanja učne snovi in izraţanje ustvarjalnosti ter ga spodbuja k razvoju raznovrstnih veščin, bazičnih miselnih veščin – primerjanje, razvrščanje, posploševanje, opredeljevanje, sklepanje, analiziranje, raziskovanje, veščin kritičnega mišljenja – analiza argumentov, preverjanje hipotez, pravilna raba jezika, komunikacijskih veščin – poslušanje, vzpostavljanje dvogovora. izraţanje stališč, mnenj. Z metodo igre vlog je mogoče uresničevanje širokega spektra vzgojno-izobraţevalnih ciljev tako na področju kognitivnega kot čustvenega razvoja posameznika. Učenci/dijaki s pomočjo učiteljevih navodil, smernic samostojno, domiselno in ustvarjalno, z miselnimi postopki predstavljajo dano situacijo, ustvarjajo razpravo, rešujejo nastale teţave in usvajajo snov. Poleg miselnih in intelektualnih procesov se prepletata tudi čustvena in domišljijska aktivnost. Izvedba pouka s pomočjo metode igre vlog in analiza pridobljenega znanja, stopnje ustvarjalnosti, zavzetosti, sodelovanja pri učenju sta bili usmerjeni k ugotovitvi, ali je s takšno obliko poučevanja/učenja v srednji šoli, gimnazijskem programu, mogoče doseči zastavljene vzgojno-izobraţevalne cilje in dijake motivirati za delo ter s tem narediti pouk zanimivejši in privlačnejši. Rezultati analize izdelkov, ocenjevanja kot posledice igre vlog, ki je bila izpeljana kot uvodna motivacija, kot popestritev pouka in kot metoda pridobivanja novega znanja, ponavljanja in utrjevanja znanja, ter ocenjevanja, torej v vseh fazah učnega procesa, so pokazali, da je igra vlog primerna in uspešna metoda poučevanja/učenja, saj so bili vzgojno-izobraţevalni cilji doseţeni, dijaki ustvarjalni, aktivni in uspešni.
Keywords: igra vlog, simulacija, domišljija, prevzem identitete, samostojno učenje, raziskovalno učenje, kognitivni razvoj, čustven razvoj
Published in DKUM: 12.10.2016; Views: 6343; Downloads: 1018
Full text (2,11 MB)

Abstract: Oddelek podaljšanega bivanja (OPB) ni novost devetletne osnovne šole. Slovenija si že več kot pol stoletja prizadeva, da bi z vsebinsko razširjenim programom pomagala k izenačevanju pogojev za nemoten razvoj vseh učencev. Z umestitvijo OPB v predmetnik osnovne šole priznava njegovo pomembnost. Vsaka šola ga je dolžna organizirati, vključitev vanj pa je prostovoljna. V raziskovalnem delu predstavljamo empirično raziskavo o OPB. Preučili smo motive učiteljev za delo v OPB, njihovo zadovoljstvo z delom, njihovo oceno usposobljenosti za opravljanje tega dela ter možnosti za kakovostno uresničevanje ciljev OPB. Preučili smo tudi razloge staršev za vključitev otroka v OPB, načine spremljanja dela v njem ter zadovoljstvo staršev z delom v OPB. Podatke za raziskavo smo zbrali v šolskem letu 2009/2010 s pomočjo anketnega vprašalnika, in sicer na neslučajnostnem namenskem vzorcu učiteljev OPB ter na vzorcu staršev, ki so v tem šolskem letu imeli otroka vključenega vanj. Rezultati raziskave razkrivajo, da so učitelji sicer pripravljeni prevzeti delo v OPB, vendar le začasno. Z delom niso povsem zadovoljni, težave se kažejo predvsem zaradi števila otrok v pretežno kombiniranih oddelkih ter v nižjem ugledu tega delovnega mesta. Svojo usposobljenost za delo ocenjujejo dokaj visoko, več znanja bi potrebovali predvsem za delo v kombiniranih oddelkih. Med cilji OPB najlažje uresničujejo cilje kosila manj možnosti pa imajo za uresničevanje ciljev samostojnega učenja. Analiza odgovorov staršev kaže, da svoje otroke v OPB vključujejo predvsem zaradi zagotovljenega varstva in možnosti opravljanja domačih nalog pod nadzorom in ob pomoči učitelja. Starši delo v OPB spremljajo in so z dejavnostmi v njem zadovoljni, vendar si želijo sprememb pri preživljanju prostega časa in pri razvijanju strategij samostojnega učenja.
Keywords: osnovna šola, podaljšano bivanje, učitelj, starši, samostojno učenje, sprostitvena dejavnost, prosti čas, prehrana.
Published in DKUM: 01.03.2012; Views: 3398; Downloads: 786
Full text (4,32 MB)