1. Obvladovanje tveganj v gospodarski družbi z vidika varstva osebnih podatkov : magistrsko deloAljaž Lep, 2019, master's thesis Abstract: Varstvo osebnih podatkov predstavlja institut, ki z razvojem informacijske tehnologije in posledično težjem nadzoru nad širjenjem informacij pridobiva na svojem pomenu. Sprejem Splošne uredbe (Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ang. General Data Protection Regulation) je povzročil, da morajo organizacije ureditev varovanja osebnih podatkov ponovno preveriti in ji nameniti več pozornosti kot doslej. Zakonodaja na področju varstva osebnih podatkov zahteva od vseh organizacij določene obveznosti, pri čemer je večina obveznosti, ki jih uvaja nova Splošna uredba obstajala že pred njenim sprejemom. Magistrska naloga obravnava obveznosti in aktivnosti, ki jih morajo organizacije zasebnega sektorja urediti, da se uspešno izognejo tveganjem, ki jih nespoštovanje zakonodaje na tem področju prinaša. Poudarek je na pripravi dokumentacije, ki jo morajo organizacije sprejeti oziroma urediti in aktivnostih ter ukrepih, ki jih je potrebno izvrševati v praksi. Predstavljena je večina novosti, ki jih uvaja Splošna uredba, kot so: institut pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov, evidenca dejavnosti obdelave, politika varstva osebnih podatkov, obveznost uradnega obveščanja o kršitvah (obveznost samoprijave).
V Sloveniji je zaradi nesprejetja novega področnega Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2), nastala »pravna praznina«, zaradi katere nastaja dvom, ali ima informacijski pooblaščenec kot nadzorni organ sploh ustrezna pooblastila za sankcioniranje nespoštovanja določb Splošne uredbe. Zaenkrat se sankcije za kršitve namreč še vedno izrekajo po obstoječem Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1), kljub temu pa ima nadzorni organ določena pooblastila tudi po Splošni uredbi.
Omenjenega področnega zakona ZVOP-1 oziroma prihajajočega ZVOP-2 nikakor ne gre zanemariti, saj se določbe ZVOP-1 še vedno uporabljajo za tista področja, ki jih Splošna uredba ne ureja oziroma jih področni zakon lahko uredi drugače. Tako bo tudi bodoči ZVOP-2 urejal določene institute, ki jih Splošna uredba ne ureja, med drugim tudi področje videonadzora in neposrednega trženja, ki sta oba zelo pogosti praksi večine organizacij.
V številnih državah članicah EU so nadzorni organi že izrekali sankcije zaradi kršitve določb Splošne uredbe. Med najpogostejšimi kršitvami so predvsem pomanjkljivosti na področju zavarovanja osebnih podatkov, (nezadostne) informacijske varnosti in nepooblaščenih vpogledov. Najvišje sankcije za kršitve so pričakovano prejele multinacionalne organizacije, vendar niti srednje velike in majhne gospodarske družbe, ki v svojih sistemih hranijo podatke o zgolj par 100 strankah, niso imune za tveganja, ki jim grozijo na področju varstva osebnih podatkov. Upoštevanje veljavne zakonodaje na področju varstva osebnih podatkov nedvomno pripomore k omejevanju možnih tveganj, sočasno pa povečuje tudi ugled organizacije v očeh posameznikov, konkurence in drugih subjektov.
Keywords: varstvo osebnih podatkov, Splošna uredba (GDPR), dokumentacija, ZVOP-1, ZVOP-2, varnostni incident, samoprijava, odgovornost za kršitve.
Published in DKUM: 19.12.2019; Views: 1654; Downloads: 202
 Full text (955,74 KB) |
2. Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancevMarjan Špilar, 2018, doctoral dissertation Abstract: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena.
V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami.
V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek.
V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna.
Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Keywords: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Published in DKUM: 28.05.2018; Views: 3200; Downloads: 383
Full text (2,29 MB) |
3. Samoprijava v davčnem postopkuMaša Žehelj, 2017, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo.
Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira.
V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.
Keywords: Davčno pravo, davčni postopek, davčna samoprijava, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje
Published in DKUM: 18.01.2018; Views: 2178; Downloads: 455
Full text (1,01 MB) |
4. Davčna amnestija in davčna samoprijavaRobert Vižintin, 2016, master's thesis Abstract: Davčne amnestije so tako zgodovinsko kot ozemeljsko razširjene. Zasledimo jih že v antiki. Danes se svet nahaja v finančni, dolžniški in gospodarski krizi in davčne amnestije so ponovno priljubljena tema med politiki. Z davčno amnestijo se lahko namreč v kratkem času povečajo davčni prihodki, ne da bi država uvedla nove davke oziroma povečala obstoječo davčno obremenitev, ter davčna baza, kar predstavlja za politike zelo mamljivo ponudbo. Vendar ima davčna amnestija poleg pozitivnih tudi negativne učinke, predvsem ima negativni vpliv na davčno moralo, kar dolgoročno vodi do nižjih davčnih prihodkov.
V prvem delu magistrske naloge sem analiziral davčno amnestijo iz različnih vidikov, in sicer političnega, zakonodajnega in makroekonomskega, nadalje sem analiziral razloge za in proti davčni amnestiji, prvi del pa sklenil z analizo davčne amnestije v praksi.
V drugem delu magistrske naloge sem analiziral širši vidik davčne samoprijave. Razlika med davčno amnestijo in davčno samoprijavo je v tem, da mora biti pri davčni amnestiji zakonsko določeno natančno obdobje, v katerem se izvaja, medtem ko se pri davčni samoprijavi to obdobje določi poljubno. Davčna amnestija je tudi ugodnejša od davčne samoprijave. Pri davčni amnestiji davčni zavezanec običajno plača le del utajenih davkov in to po nižji davčni stopnji od običajne, medtem ko mora pri davčni samoprijavi zavezanec v celoti plačati premalo plačane davke ter obresti.
Institut davčne samoprijave je v Sloveniji pravni institut, opredeljen v ZDavP-2, ki ob izpolnitvi pogojev, določenih z zakonom, daje davčnim zavezancem upravičenja na področju prekrškovnega prava, na področju davčnega (upravnega) prava pa jih nekoliko sankcionira – s pribitkom na obresti. S tem se želi doseči, da bi davčni zavezanec nepravilnosti davčnemu organu sporočil čim prej. Uspešno izvedena samoprijava pa ne izključuje samodejno odgovornosti za katerega od kaznivih dejanj po KZ-1.
Institut davčne samoprijave ne odpravi obstoja davčnega prekrška, temveč ga naredi nekaznivega, kar pa ne velja za kaznivo dejanje. Povedano drugače, »prostovoljnost« pri davčni samoprijavi je močno podprta z obljubo davčnemu zavezancu, da ne bo kaznovan, vendar pa se takšna zakonodajalčeva obljuba nanaša le na davčni prekršek, ne pa tudi na kaznivo dejanje. Zakonodajalec lahko torej s »povabilom« k davčni samoprijavi (četudi lahko povsem nehote) davčnega zavezanca zapelje, da sam sebe prijavi, da je storil (veliko hujše) kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo.
V magistrski nalogi sem argumentiral tezo, da bi bilo potrebno učinke davčne samoprijave razpotegniti tudi na kazniva dejanja. Tako pravna ureditev instituta davčne samoprijave v Sloveniji ne bi več povzročala neenakopravne obravnave zavezancev za davek. S tem bi zakonodajalec tudi preprečil, da bi vabilo k priznanju davčnega prekrška pravzaprav lahko pomenilo samoovadbo za kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa bi pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V zvezi s tem sem v magistrski nalogi analiziral privilegij zoper samoobtožbo, primerjal davčne prekrške in davčna kazniva dejanja, analiziral kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1, primerjal davčni in kazenski postopek, analiziral dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov ter analiziral institut davčne samoprijave v Republiki Sloveniji.
Keywords: davčna amnestija, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje, davčna zatajitev, davčni postopek, kazenski postopek, vzporedni postopek, davčna samoprijava.
Published in DKUM: 20.09.2016; Views: 3179; Downloads: 327
Full text (1,43 MB) |
5. DAVČNOPRAVNI VIDIKI DAVČNIH VRTILJAKOVJožica Planinšec Deržek, 2013, master's thesis Abstract: V magistrski nalogi sem predstavila davčnopravni vidik davčnih vrtiljakov. Le-ti v Evropski uniji in tudi izven nje predstavljajo veliko nevarnost za gospodarski sistem in za izkoriščanje obstoječih davčnih sistemov.
Pravne podlage na področju so neustrezne in nezadostne. Predlagan je bil mehanizem obrnjene davčne obveznosti, ki je v tem času tudi implementiran v slovensko davčno zakonodajo. Potrebna bi bila tudi sprememba Šeste direktive Sveta, to je predvsem drugega člena, kjer bi bilo nujno dodati določilo, da davčni zavezanec opravlja dejavnost in njegov namen ni davčna utaja. Najučinkovitejša metoda za povračilo neplačanega davka je solidarna odgovornost; z njo se davčna obveznost iz primarnega davčnega zavezanca prenaša na druge subjekte, ki so na podlagi prejetih računov missing trader družb uveljavljali odbitek vstopnega DDV.
V državah Evropske Unije bi lahko posamezne države definirale rizične dejavnosti, ki največkrat zapadejo v davčni vrtiljak. Že nekaj časa se Evropska unija ukvarja z možnostjo vpeljave sistema DDV, ki temelji na načelu države porekla. Z uvedbo načela porekla bi dobavitelj blaga, ki bi opravil dobavo blaga znotraj Unije, obračunal in plačal DDV, pridobitelj pa bi v svoji državi članici imel pravico do odbitka DDV. V tem primeru bi bila še toliko bolj pomembna poročanja o znotrajskupnostnih dobavah oziroma pridobitvah. Ugotavljamo, da je sistem odkrivanja in preprečevanja davčnih vrtiljakov še nedodelan. Zaradi problematike utaj na celotnem evropskem trgu Evropska komisija razpravlja v smeri temeljite spremembe sistema DDV, kar bi posledično omogočilo spremembe tudi pri nas. Namreč, nemogoče je pričakovati, da bi davčni nadzori odkrili vse davčne utaje. Davčne uprave se poslužujejo ciljno usmerjenih inšpekcijskih nadzorov na področju rizičnih dejavnosti, predvsem v gradbeništvu in v prometu z motornimi vozili.
Davek na dodano vrednost omogoča nevtralnost med davčnimi zavezanci, zaradi davčnih utaj pa niso vsi davčni zavezanci v enakem položaju. Začetek davčne utaje se prične pri dodelitvi davčne številke, saj brez veljavne DDV številke davčna utaja ni mogoča. Davčne uprave so pri dodelitvi davčnih številk pričele zelo strogo pregledovati dokaze, ki jih zavezanci predlagajo v postopku pridobivanja davčne številke, problem je večplasten pri družbah, ki davčno številko že imajo in pride do spremembe lastništva ali drugih statusnih sprememb.
Evropska komisija je že leta 2008 sprejela akcijski načrt za učinkovitejši boj proti utajam na področju DDV. S spremembo Uredbe o upravnem sodelovanju na področju DDV, s katero se je skrajšalo obdobje poročanja rekapitulacijskih poročil, pa je bil pomemben napredek dosežen tudi na področju avtomatskega dostopa do podatkov identifikacije in dejavnosti zavezanca. V magistrski nalogi so analizirani problem in priporočila, ki bi vodila k zmanjšanju davčnih utaj na področju DDV in bi posledično pomenila boljšo gospodarsko klimo in konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Keywords: Davčni vrtiljak, davčna utaja, missing trader družbe, neplačilo DDV, izmikanje plačilu DDV, Sodbe sodišč Evropskih Skupnosti, slovenska sodna praksa, administrativno sodelovanje, rekapitulacijsko poročilo - VIES, samoprijava, mehanizem obrnjene davčne obveznosti, subjektivna in objektivna davčna odgovornost
Published in DKUM: 30.01.2014; Views: 2740; Downloads: 351
Full text (895,90 KB) |
6. DAVČNE UTAJE IN SAMOPRIJAVAKatja Krivonog, 2010, undergraduate thesis Abstract: Davčne utaje predstavljajo vedno aktualno in perečo problematiko, saj odkar obstajajo davki, obstajajo tudi davčni zavezanci, ki se na različne načine pokušajo izogniti plačilu davka. Na utajevanje davkov vplivajo različni dejavniki in motivi, prav tako pa se tudi načini izvršitve davčnih utaj med seboj razlikujejo, vendar je vsem davčnim utajam skupno to, da davčni zavezanci z utajo davka zasledujejo premoženjsko korist. Davčnim zavezancem pomeni izpolnitev davčne obveznosti namreč zgolj breme, za izpolnitev katere ne prejmejo nobene protistoritve od države. Po drugi strani pa država zbira javne prihodke skoraj izključno iz naslova davkov in tako poskuša z davčnim nadzorom čim bolj omejiti davčne utaje. Eden izmed institutov, ki bi naj davčne zavezance spodbudil k prostovoljnemu plačevanju davkov, je samoprijava. S samoprijavo davčni zavezanci kasneje ugotovljene nepravilnosti v davčnih napovedih in davčnih obračunih sporočijo davčnemu organu. Navedeno ima za posledico, da se davčni zavezanec izogne sankciji za davčni prekršek, država pa pobere dodaten davek, kar vsekakor pozitivno vpliva na državni proračun.
Keywords: DAVEK, DAVČNA UTAJA, DAVČNI NADZOR, SAMOPRIJAVA
Published in DKUM: 30.06.2010; Views: 6466; Downloads: 702
Full text (498,19 KB) |
