Search the digital library catalog

Abstract: Uvod: Samopoškodovalno vedenje se pogosto pojavlja v današnjem času, predvsem pri mladostnikih. Je tema, o kateri se ne govori dovolj, kar privede do pojava stigme do oseb, ki se tega dejanja poslužujejo, in sicer tako s strani splošne populacije kot tudi s strani zdravstvenih delavcev. Odklonilno vedenje zdravstvenih delavcev ima močan vpliv na mladostnike, ki se samopoškodujejo, saj to pogosto privede do tega , da si le-ti ne poiščejo potrebno pomoči. Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela v teoretičnem delu, podatke za raziskavo pa smo zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketirali smo študente zdravstvenih ved ter študente drugih študijskih smeri UM. Rezultati: V anketi je sodelovalo 139 študentov od tega 57 % študentov obiskuje študijsko smer zdravstvenih ved, 43 % študentov pa obiskuje kakšno drugo smer študija. Ugotovili smo, da bi se mladostnikov s samopoškodovalnim vedenjem namerno skušalo izogibati 9 % študentov zdravstvene nege ter 16 % študentov drugih študijskih smeri. Razprava in sklep: V raziskavi smo ugotovili, da je odnos študentov zdravstvenih ved nekoliko boljši do tistih mladostnikov, ki se samopoškodujejo, kot s strani študentov drugih ved. Prav tako smo ugotovili, da so študentje moškega spola bolj nagnjeni k stigmatiziranju mladostnikov, ki se samopoškodujejo. Menimo, da bi se o samopoškodovanju bilo potrebno več pogovarjat in da bi se moralo opraviti več raziskav na to temo.
Keywords: samopoškodovanje, stigmatizacija, študentje
Published in DKUM: 04.03.2022; Views: 838; Downloads: 135
Full text (486,10 KB)

Abstract: Z izrazom nesamomorilno samopoškodovalno vedenje opišemo namerno povzročanje poškodb lastnega telesa na način, ki ni družbeno sprejemljiv in nima samomorilnega namena. Najpogostejše je v obdobju mladostništva. Posameznikom prinaša različne ugodnosti, načeloma pa služi kot način lajšanja notranjih napetosti. Večina mladostnikov, ki se samopoškodujejo, to storijo z namenom, da bi se pomirili, sprostili in ponovno zmogli nadzorovati svojo čustveno stisko. Prve zapise o samopoškodovalnem vedenju najdemo že v Stari zavezi, med tem ko v današnjih časih predstavlja pogost zdravstveni problem, s katerim se zdravstveni delavci vse pogosteje srečujejo na vseh nivojih zdravstvenega varstva. Kljub temu v slovenskem prostoru ni zaslediti sistematičnega spremljanja samopoškodovanja, med tem ko je bilo na podlagi tujih raziskav ugotovljeno, da zaposlenim v zdravstveni negi primanjkuje znanja o etiologiji motnje in njenem obvladovanju, kar lahko vodi v nerazumevanje in slabšo empatijo zaposlenih ter posledično negativno vpliva na celoten proces zdravljenja. Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu se seznanimo s psihopatologijo samopoškodovalnega vedenja in vlogo zdravstvene nege pri obravnavi pacientov s samopoškodovalnim vedenjem. Zajema tudi poglavja o kakovosti v zdravstvu, usmeritvah za razvoj kakovosti ter predstavi vlogo zaposlenih ob uvajanju sprememb. Zaradi pomanjkanja podatkov o samopoškodovalnem vedenju v bolnišničnem okolju smo najprej na podlagi internega kazalnika kakovosti ugotavljali pojavnost in način obravnave z vidika zdravstvene nege v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana (UPK Ljubljana). V pomoč in usmerjanje zaposlenih, pacientov in njihovih svojcev smo izdelali zloženko »Samopoškodovanje in izdelava varnostnega načrta« ter na podlagi smernic Ministrstva za zdravje in nacionalnih načel kakovosti v delovni proces uvajali posamezne spremembe. Empirična raziskava je vključevala več faz. Za prvo fazo, imenovano identifikacija znanja, občutkov in odnosa zaposlenih v zdravstveni negi ob obravnavi pacientov s samopoškodovalnim vedenjem, smo opravili tri intervjuje. Na podlagi teh in ob pregledu raziskav, ki so bile izvedene v tujini, je bil izdelan vprašalnik, temu je sledila obširnejša raziskava. Podatke smo zbirali s kvantitativno tehniko, in sicer s samoocenjevalnim vprašalnikom zaprtega tipa. Anketiranje je potekalo v dveh delih, pred in po izobraževanju. Na podlagi izobraževanj smo želeli povečati senzibilnost zaposlenih, da prepoznajo samopoškodovalno vedenje kot simptom pacientove (najpogosteje mladostnikove) motnje in stiske ter ne le kot iskanje pozornosti ali način vplivanja na vedenja drugih. Želeli smo poučiti osebje zdravstvene nege o ustreznem ocenjevanju pacientove ogroženosti ob samopoškodovanju in s tem nudenju najustreznejše pomoči v trenutkih, ko jo najbolj potrebuje. Z raziskavo je bilo ugotovljeno sledeče: Več kot 50 % zaposlenih v zdravstveni negi, vključenih v prvi del raziskave meni, da ima premalo znanja o samopoškodovalnem vedenju. Pri tem je močno željo po izobraževanju izražalo več kot 75 % anketiranih. Ob izvajanju aktivnosti zdravstvene nege se največ zaposlenih sooča z občutkom nemoči. Odnos zaposlenih smo opredeljevali na podlagi vrednotenja SHAS lestvice (Self-Harm Antipathy Scale) ter ugotovili, da imajo zaposleni v zdravstveni negi v UPK Ljubljana pozitiven odnos do mladostnikov, ki se samopoškodujejo. V drugem delu raziskave, ki je potekala po izobraževanju, smo ugotovili, da se je na podlagi izobraževanja znanje zaposlenih izboljšalo. V nadaljevanju smo znanje zaposlenih v UPK Ljubljana primerjali z znanjem strokovnih delavcev iz izobraževalnega, socialno varstvenega, zdravstvenega in nevladnega sektorja v Sloveniji. Predvidevali smo, da je znanje zaposlenih v UPK Ljubljana boljše, kar smo potrdili na podlagi rezultatov testiranja hipotez. Vpliva izobraževanja na odnos zaposlenih do pacientov s samopoškodovalnim vedenjem nismo
Keywords: samopoškodovanje, zdravstvena nega, kakovost, kazalniki kakovosti, znanje, izobraževanje, mladostniki
Published in DKUM: 12.10.2016; Views: 2037; Downloads: 210
Full text (2,83 MB)