1. Modeli determinacije spolnih deliktov ter geneza inkriminacije kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja skozi njihovo prizmo : magistrsko deloTimotej Pušnik, 2022, master's thesis Abstract: Magistrsko delo vsebinsko obravnava modele determinacije spolnih deliktov skozi teoretični, komparativni in praktični vidik. Analiza je sprva usmerjena v zgodovinsko najstarejši model prisile, ki temelji na tradicionalnem dojemanju spolnega ravnanja kot nasilnega dogodka, storjenega s strani popolnega neznanca. Za izpolnitev biti kaznivega dejanja spolnega nasilja ali posilstva je model prisile zahteval določeno t. i. prisilitveno ravnanje, ki se je v slovenskem prostoru manifestiralo v obliki sile ali grožnje, hkrati je morala žrtev izkazati enakovreden upor ali pa je kot tak moral biti pričakovan in strt. Žrtvin upor je simboliziral nestrinjanje z neželenim spolnim ravnanjem. Vsi teoretični napori in tendence po zajemanju širšega družbenega dogajanja na področju spolnosti, ki jih model prisile ni mogel kaznovati zaradi žrtvine pasivnosti, presenečenj ali zvijač, so vodili v razvoj modela soglasja, ki se deli na model prepoznavne zavrnitve in model afirmativnega soglasja. Prvo omenjeni zahteva izrecno izraženo nesoglasje do določenega spolnega ravnanja, model afirmativnega soglasja, ki je po najnovejši novelirani ureditvi KZ-1H uzakonjen tudi v slovenskem katalogu spolnih deliktov, v svoji zakonski biti zahteva izrecno podano soglasje za določeno spolno ravnanje – odsotnost tega imperativa nujno vzpostavi kaznivost. Izpostavljeni modeli determinacije spolnih deliktov so nadrobno predstavljeni, proučeni in medsebojno primerjani, izpostavljene so njihove glavne prednosti in največje slabosti, skozi vzporedno revizijo sodne prakse. Cilj magistrskega dela ni zgolj teoretična in primerjalna analiza, zato je finalno razprava usmerjena k podrobnemu pregledu inkriminacije kaznivega dejanja spolnega nasilja in posilstva v Republiki Sloveniji skozi prizmo modela prisile in modela afirmativnega soglasja. Prikazani so nadrobnejši pregled ureditve spolnih deliktov, prednosti in slabosti posamezne inkriminacije ter kakšna bi bila optimalna razvojna pot za slovenski prostor z gledišča nadaljnjega noveliranja. Ugotovljeno je, da je bil model afirmativnega soglasja v slovensko kazensko pravo sprejet po izrazito politični poti in da konkretnejše strokovne razprave ter premislekov ni bil deležen, zato je nastala posledica, ki je v delu izpostavljena kot temeljna dilema: ali tvegati nekaznovanje določenih situacij in ohraniti vse dognane postulate pravne države ali žrtvovati pravno varnost in temeljne stebre sodobne pravne države za kaznovanje vseh možnih spolnih situacij. Katalog spolnih deliktov je kritiziran tudi z vidika sistemskih anomalij, do katerih je slovenski zakonodajalec že vrsto let povsem indiferenten in jih zaradi določenih tradicionalnih percepcij ne želi izločiti iz inkriminacij. Magistrsko delo skuša skozi teoretično in praktično razpravo podati odgovor na vprašanje, kateri model je najustreznejši, kateremu se je smiselno izogniti ter končno kakšne so možnosti kombiniranja posameznih konceptov za pridobitev najboljše možne ureditve spolnih deliktov, z gledišča zajetja celotne družbene spolne pestrosti, ob sočasnem varovanju pravne varnosti in temeljnih (kazensko) pravnih načel v slovenskem pravnem prostoru.
Keywords: spolnost, spolna samoodločba, posilstvo, spolno nasilje, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, modela soglasja, model prisile, politična reforma, širjenje cone kaznivosti.
Published in DKUM: 23.02.2023; Views: 1406; Downloads: 204
 Full text (1,60 MB) |
2. Spolna zloraba slabotne osebe v luči novele KZ-1H : magistrsko deloMelisa Tement, 2022, master's thesis Abstract: Spolnost je v teoriji kazenskega prava privlačna zaradi svoje organske povezanosti s telesnim užitkom ter izpostavljanja najbolj intimnih delov telesa in psihe. V zadnjem desetletju je v mnogih državah mogoče zaznati rastoči interes po spremembah na področju spolnega kazenskega prava. Model prisile se v vse več državah opušča in nadomešča z novimi modeli, da bi bolje zaščitili spolno avtonomijo posameznika. Povod za te spremembe so predvsem kritike modela prisile, odmevni primeri, ali pa za njimi stojijo zgolj razni politični interesi. Vse skupaj je privedlo do razvoja dveh drugih, tako imenovanih modelov soglasja; modela veta in modela afirmativnega soglasja. Tudi v Sloveniji je leta 2021 zakonodajalec sprejel novelo KZ-1H Kazenskega zakonika, s katero je v naše kazensko pravo uvedel model afirmativnega soglasja t.i. model "ja pomeni ja". Ta model zahteva, da je dano soglasje. Tisti, ki da pobudo za spolni akt, mora pridobiti soglasje nasprotne osebe. Privolitev mora biti samostojna, svobodna in specifična. Čeprav je model "ja pomeni ja" prinesel izboljšave za žrtve spolnih deliktov iz presenečenja in za speče žrtve, je razlaga številnih spolnih kaznivih dejanj postala veliko bolj razširjena.
Kazensko pravo posebej ščiti žrtve, ki se ne morejo uspešno upreti nezaželenemu poseganju v njihovo spolno nedotakljivost, ker za to niso fizično ali telesno sposobne. Kaznivo dejanje »Spolna zloraba slabotne osebe«, ki je določeno v 172. členu Kazenskega zakonika, je eden od primerov inkriminacije, ki ščiti takšne osebe. Posameznik, katerega spolno samoodločanje je zaščiteno z inkriminacijo, je lahko slaboten iz različnih razlogov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave. Sam pojem slabotne osebe je do neke mere nedoločljiv. Pri razlagi pojma izhajamo iz splošnih kategorij, kot so duševna bolezen, duševna motnja ali slabost. Intenziteto, do katere mora takšno stanje segati, pa v vsakem konkretnem primeru določa sodišče. Sodišča so se velikokrat soočala z izzivom, kak ravnati s spečo žrtvijo. Spanje v 172. členu Kazenskega zakonika ni bilo nikoli eksplicitno navedeno in postavljalo se je vprašanje ali bi lahko bilo zajeto pod kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati.
Keywords: model prisile, »ja pomeni ja«, »ne pomeni ne«, spolna samoodločba, spolna zloraba, slabotna oseba, duševna motnja, speče osebe, privolitev, novela KZ-1H
Published in DKUM: 08.07.2022; Views: 1010; Downloads: 240
Full text (764,34 KB) |
3. Kazenskopravne dileme prostitucije : magistrsko deloŠpela Sinič, 2020, master's thesis Abstract: Prisotnost prostitucije skozi zgodovino človeštva kaže na to, da gre za konstanten pojav, ki bo v naši družbi skoraj zagotovo prisoten tudi v bodoče. Nesporno gre pri prostituciji za stalen, izredno kompleksen in večplasten družbeni pojav, zato se mora nanj ustrezno odzivati tudi kazensko pravo. Države danes prostitucijo urejajo zelo različno. V osnovi pa lahko izpostavimo tri regulativne modele, ki so se izoblikovali skozi zgodovino in se kot prevladujoči ohranili do danes. To so prohibicionistični, regulacijski ter abolicionistični model. Slednji ima številne izpeljanke med katere spada tudi dekriminalizacija ali t.i. popolna abolicija. V zadnjih desetletjih so se na podlagi teh modelov izoblikovali še številni drugi, recimo t.i. nordijski model. Skozi zgodovino samostojne Slovenije je bila večkrat predmet političnih razprav tudi legalizacija prostitucije, s katero bi se področje prostitucije celovito zakonsko uredilo, hkrati pa je njen namen izboljšanje delovnih pogojev ter preprečevanje oziroma zmanjševanje zlorab in izkoriščanja oseb, ki se s prostitucijo ukvarjajo. V skladu z Zakonom o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM) je bila prostitucija opredeljena kot prekršek. Leta 2003 je novela ZJRM-B prostitucijo dekriminalizirala. S sprejetjem Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) je zakonodajalec ponovno, čeprav le delno, inkriminiral le t.i. ulično prostitucijo, ki ogroža javni red in mir. Ves čas pa je bila kazniva zloraba prostitucije, vendar se je stopnja inkriminacije s časom spreminjala. Do pomembne prelomnice je prišlo s sprejetjem novele Kazenskega zakonika leta 2004. Takrat sta se kaznivi dejanji »Zvodništvo« (185.člen KZ) in »Posredovanje pri prostituciji« (186. člen KZ) združila v novo kaznivo dejanje naslovljeno kot »Zloraba prostitucije« (sedanji 175. člen KZ-1). Od takrat je sodelovanje pri tuji prostituciji po naši zakonodaji kaznivo zgolj v primeru, da je izvršeno z namenom izkoriščanja. V jedru varstva tega kaznivega dejanja je kot varovana dobrina spolna samoodločba osebe, ki se prostituira. »Sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi izkoriščanja« je zakonski znak kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1, ki ga prejšnja zakonodaja, po kateri je bilo prepovedano vsakršno sodelovanje pri prostituciji druge osebe, ni poznala. V tem smislu torej zožuje polje kaznivosti. Vendar pa je pri na novo vnesenem zakonskem znaku težava v njegovi nedoločenosti oz. nedefiniranosti, kar je preložilo breme, da ga pomensko zapolni, na pleča sodne prakse. Glavna naloga sodišč je torej, da razmejijo kaznive oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe od zakonitih. V dosedanjem procesu interpretacije se s ciljem, da bi to storila sodišča bolj ali manj uspešno sklicujejo na različne okoliščine, ki naj bi po njihovem mnenju kazale na izkoriščanje. Kot glavni element se izpostavlja koristoljubnost storilca. Čeprav je ekonomsko izkoriščanje v praksi najbolj pogosto pa lahko storilec osebo, ki se prostituira izkorišča tudi v osebnostno – dostojanstvenem smislu.
Keywords: prostitucija, legalizacija, zloraba prostitucije, spolna samoodločba, izkoriščanje, koristoljubnost, nadzor nad žrtvijo, ranljivost žrtve
Published in DKUM: 13.01.2021; Views: 1504; Downloads: 305
Full text (1,18 MB) |
4. Modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov s primerjalnopravno analizo : magistrsko deloLea Lepoša, 2020, master's thesis Abstract: Temeljna vrednota, ki jo varuje spolno kazensko pravo je spolna avtonomija oziroma spolna samoodločba, ki posamezniku daje pravico, da svobodno odloča o svojem spolnem življenju. Kot mehanizmi varovanja te dobrine so se skozi zgodovino razvili trije različni modeli kazenskopravne ureditve spolnih deliktov, to so model prisile, model »ne pomeni ne« in model »ja pomeni ja«.
Model prisile je model, ki za kaznivost spolnega dejanja zahteva uporabo sile ali grožnje, žrtvi pa z zahtevo po uporu nalaga dolžnost aktivnega ravnanja. Takšna zahteva se iz vidika žrtve zdi neupravičena in nerazumna, saj žrtve varuje predvsem pred prisilo, medtem ko v ozadje postavlja pomen varovanja posameznikove pravice do spolne samoodločbe. Uporaba prisilitvenega ravnanja za obstoj dejanskega posega v posameznikovo spolno avtonomijo namreč ni nujna. Kot odgovor na zastarel in neustrezen model prisile sta se pojavila modela soglasja, ki z zahtevo po izraženem nesoglasju oziroma soglasju žrtve neposredno varujeta posameznikovo spolno avtonomijo. Tako za model »ne pomeni ne« kot za model »ja pomeni ja« je značilno, da se upošteva le navzven izražena volja žrtve, v primeru prvega kot izraz nesoglasja, ter v slednjem, kot izraz soglasja. Čeprav model »ja pomeni ja« pozornost posveča predvsem žrtvi, od katere več ne zahteva izraženega nesoglasja ali upiranja storilcu, temveč (le) izraz privolitve, pa gre po mnenju nekaterih kritikov v tem primeru za obrnjeno dokazno breme, s čimer se poseže v domnevo nedolžnosti. Kakor hitro namreč zakon zahteva nesoglasje bo kakršen koli dvom v obstoj nesoglasja vodil do oprostilne sodbe. V kolikor pa zakon zahteva privolitev pa bo dvom v obstoj privolitve samo še dodatno okrepil stališče tožilstva, da je obtoženec kriv.
Iz primerjalnopravne analize izhaja postopno prehajanje kazenskopravnih sistemov iz modela prisile na katerega izmed modelov soglasja. Za slovensko in finsko kazensko pravo je sicer še vedno značilen model prisile, se pa v obeh državah že kažejo težnje po reformi spolnega kazenskega prava. Model prisile so opustili na Švedskem, kjer so sprejeli model »ja pomeni ja«, pri katerem je bistvenega pomena, da druga oseba (žrtev) pri spolnem odnosu ne sodeluje prostovoljno. Model »ja pomeni ja« je uzakonjen tudi v Angliji, Walesu in na Hrvaškem, medtem ko je v Nemčiji prevzet model »ne pomeni ne«.
Keywords: model prisile, »ne pomeni ne«, »ja pomeni ja«, spolni delikt, spolno ravnanje, privolitev, spolna samoodločba
Published in DKUM: 25.08.2020; Views: 1116; Downloads: 290
Full text (1006,03 KB) |
5. Inkriminacija posilstva v Sloveniji in ustreznost novih modelov soglasja kot alternative modela prisile : magistrsko deloDavid Božič, 2020, master's thesis Abstract: V magistrski diplomski nalogi obravnavam starejši in sodobni pogled spolnega kazenskega prava, v katerem je osrednja pozornost tako z vidika zakonodaje, teorije kot slovenske sodne prakse s posameznimi primerjalnopravnimi pogledi namenjena posilstvu kot najhujši obliki kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pozornost je na začetku usmerjena v kratek zgodovinski pregled, ker zgodovinsko gledano model prisile sega vse do časa rimskega prava, ko je bilo prisilno spolno nožnično občevanje stuprum violentum zajeto v relativno široko zastavljenem kaznivem dejanju, imen. nasilno zadovoljevanje spolnega nagona, do najpomembnejših zakonikov germanskih dežel, ki so pomembno vplivali na normativno ureditev kazenskega prava pri nas. V teoriji spolnega kazenskega prava, predvsem po zaslugi nemških kazenskopravnih dogmatikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba eden najvidnejših. Ta kot fenomen v zadnjih desetletjih zelo opazno prodre v ospredje kazenskopravnih dobrin spolnih kaznivih dejanj. Zdi se, da v veljavnem slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) funkcijo spolne samoodločbe posameznika opravlja pojem spolne nedotakljivosti, vendar je izraz nedotakljivost neustrezen, ker vsebinsko precej po nepotrebnem na pojmovni ravni vnaša v zakonodajo nekakšno tabuizacijo prav pri spolnosti, kar z vidika harmoničnosti, sistemskosti in logičnosti posebnega dela preseneča in moti, ker zakonodajalec pri drugih osebnih dobrinah ne govori o nedotakljivosti. Tradicionalno spolno kazensko pravo, ki temelji na modelu prisile, za obstoj kaznivega dejanja zahteva, da storilec žrtev prisili k spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu ravnanju tako, da uporabi silo in ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Prisilno ravnanje storilca mora biti na ustrezen način psevdokavzalno povezano s spolnim ravnanjem (zgodovinsko starejše »fizično nasilje« imenovano sila in zgodovinsko mlajša »grožnja [s fizičnim nasiljem]«). Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upira, kjer mora biti odpor resen in ne posledica sramu ali družbeno pričakovane oblike upiranja, poznane tudi kot »simbolično upiranje«. V nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano. Takšno upiranje od žrtve zahteva, da se še huje izpostavi nevarnosti, čeprav že od začetka ve, da jo bo storilec fizično nadvladal. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, t. i. Istanbulska konvencija, zahteva, da postane pomanjkanje soglasja »center« pravnih definicij posilstva in ostalih oblik spolnega nasilja ter tako opustijo zahtevo po uporabi (fizične) sile. Novejša modela soglasja zato zagotavljata neposredno varstvo spolne avtonomije z zahtevo po zavrnitvi (model »ne pomeni ne«) ali privolitvi (model »ja pomeni ja«). Modela ne zahtevata sile, s katero je mogoče zlomiti odpor žrtve, vendar so ti slogani lahko zavajajoči in pretirano poenostavljajo kompleksno teorijo.
Keywords: spolno kazensko pravo, spolni delikti, spolna samoodločba, posilstvo, spolno prisiljenje, nasilje, grožnja, privolitev
Published in DKUM: 18.06.2020; Views: 1420; Downloads: 387
Full text (1,32 MB) |
6. Pravica do samoodločbe na primeru TibetaLea Teraž, 2017, undergraduate thesis Abstract: Pravica do samoodločbe se je sprva razvijala v zatišju ostalih načel, postopoma je bila z mednarodnimi dokumenti povzdignjena v samostojno načelo, v procesu dekolonizacije pa je bil razvoj najvidnejši. K novejši razlagi vsebine pravice so pripomogli vidiki človekovih pravic, predvsem razvoj pravic manjšin in pravic avtohtonega prebivalstva. Danes je pravica do samoodločbe priznana kot univerzalna kolektivna pravica in spada med običajno mednarodno pravo. Pravica je omejena z načelom državne suverenosti, načelom neintervencije in načelom prepovedi uporabe sile. Upravičenci pravice so opredeljeni kot skupine individualnih ljudi, ki imajo za skupno: zgodovino, tradicijo, rasno ali etnično identiteto, kulturo, jezik, religijo ali ideologijo, teritorialno povezavo in skupno ekonomsko življenje. Z razvojem demokracije se pojmovanje pojma »peoples« spreminja. Pravica do samoodločbe se v teoriji deli na zunanjo in notranjo samoodločbo. Teoretična razlika med zunanjo in notranjo samoodločbo se nanaša na izčrpanost pravice s postavitvijo in realizacijo zahtevka.
Tibetansko vprašanje se nanaša na teritorialnost in samoodločbo. Tibetanci so ljudstvo z lastnim jezikom, skupno identiteto, kulturo, vero in gospodarstvom. Poveljuje jim vodja Dalai Lama, ki združuje posvetno in religiozno oblast. Od razglasitve državne neodvisnosti leta 1913 do kitajske okupacije leta 1950 je de facto užival neodvisnost. Leta 1951 je bil z Ljudsko republiko Kitajsko podpisan Dogovor sedemnajstih točk, ki ureja upravljanje Tibeta. Pod komunističnim kitajskim režimom je leta 1965 bila ustanovljena Avtonomna regija Tibet, ki pa de facto ni uresničevala notranje samoodločbe Tibetancev. Leta 1987 je Dalai Lama sprejel Pet točkovni mirovni plan, s katerim se je odpovedal nekaterim zahtevam v zameno za izvrševanje določene stopnje notranje samoodločbe. Ljudska republika Kitajska je vedno nasprotovala vsem zahtevam, saj so jim formalno zagotavljali vse zahtevane pravice glede izvrševanja avtonomije. Pri razreševanju težav so posredovali Združeni narodi, ki so sprejeli tri resolucije glede tibetanskega vprašanja, s katerimi so priznali in pozvali k prenehanju kršitev osnovnih človekovih pravic in svoboščin Tibetancev. 2008 je tibetanska vlada v izgnanstvu izdala memorandum z zahtevami o pristni avtonomiji, ki ga LR Kitajska ne upošteva. Možne teoretične rešitve zahtevkov za notranjo samoodločbo bi lahko bile dosledno upoštevanje predpisov, sprememba volilnega prava LR Kitajske, vzpostavitev koncepta »associated statehood« kot moderno obliko protekcionistične države in obravnavanje primera pred mednarodnim sodiščem.
Keywords: samoodločba, ljudstvo, narod, Združeni narodi, Tibet, avtonomija
Published in DKUM: 21.12.2017; Views: 1497; Downloads: 114
Full text (672,93 KB) |
7. Odnosi med Madžarsko in Slovenijo po prvi svetovni vojni v luči mednarodnih pogodbMateja Dominko, 2016, undergraduate thesis Abstract: Dejanja, ki sta jih izvajali Madžarska in Slovenija pred, še posebej pa po prvi svetovni vojni na ozemlju Slovenske krajine ali Prekmurja, so oblikovala njun odnos v prihodnje. Nacionalistične težnje madžarskih vladarjev so stremele k temu, da naredijo Madžarsko za eno veliko državo z enim samim narodom – Madžari. Tako so bili zaverovani v svoje prepričanje, da pri asimilaciji nemadžarskih narodnosti niso poznali milosti. Med njimi so bili tudi prekmurski Slovenci.
Prva svetovna vojna je prinesla mnoge spremembe. Razpad Avstro – Ogrske je povzročil padec starega režima. Madžarska je postala republika. Narodi, ki so do tedaj bili pod Madžarsko oblastjo, so na podlagi Wilsonove samoodločbe narodov postali neodvisni in so se lahko odločili za svojo državo. Mnoge notranje krize, dve revoluciji, so Madžarsko še dodatno oslabile.
Mirovna konferenca v Parizu je Prekmurje dodelila Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Zavoljo strogih pogojev Trianonske mirovne pogodbe, ranjena Madžarska zavlačuje tako s podpisom kot z ratifikacijo pogodbe. Glavna značilnost tega obdobja je zahteva po reviziji Trianonske mirovne pogodbe. Nenehne zahteve po priključitvi Prekmurja pripeljejo odnos med državama po prvi svetovni vojni na zelo nizko raven.
Keywords: Trianonska mirovna pogodba, revizija, Madžarska, Prekmurje, nacionalizem, samoodločba, asimilacijska politika, odnosi med Madžarsko in Slovenijo
Published in DKUM: 28.10.2016; Views: 3519; Downloads: 256
Full text (698,88 KB) |
8. PRAVICA KURDOV DO LASTNE DRŽAVEJože Slobodnik, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi sem na kratko predstavil zgodovino območja na katerem živi ljudstvo Kurdov. Osredotočil sem se na novejšo zgodovino, saj je ravno ta krojila stanje, ki ga Kurdi danes trpijo. V drugem delu sem podrobneje obrazložil pojma notranja in zunanja samoodločba. Slednjega sem primerjal z dosedanjimi uspelimi oz. priznanimi in nepriznanimi poskusi secesije. Primere Čečenije, Abhazije, Bangladeša, Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine sem primerjal s sedanjim stanjem Kurdov v posameznih državah, kjer ti tvorijo znaten del prebivalstva. Na podlagi napisanega sem povzel kriterije, ki se načeloma uporabljajo pri presojanju upravičenosti secesije določenega ljudstva od starševske države. V naslednjem poglavju sem podrobneje opisal kriterije, zapisane v Montevidejski konvenciji. Na nastanek države sem nato pogledal iz perspektive deklarativne ter konstitutivne teorije priznanja novonastale države. V sklepu sem podal dejansko stanje na Bližnjem vzhodu ter skušal ugotoviti ali to zadostuje omenjenim pogojem in kriterijem.
Keywords: zgodovina Kurdov, notranja samoodločba, zunanja samoodločba, secesija, kriteriji za nastanek države, Montevidejska konvencija, konstitutivna teorija, deklarativna teorija, priznanje, Bližnji vzhod
Published in DKUM: 04.07.2016; Views: 1644; Downloads: 178
Full text (1,09 MB) |
9. OSAMOSVOJITVENE TEŽNJE V ŠPANIJI IN V ZDRUŽENEM KRALJESTVUDavid Mirosavljević, 2016, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu je analizirana možnosti nastanka novih držav na ozemlju današnje Španije in Velike Britanije. Opredelil in analiziral sem vse bistvene elemente, ki so relevantni za nastanek novih držav na teh področjih. Osredotočil sem se na tiste ozemeljske celovite enote v obeh državah, kjer so omenjene tendence po samostojnosti najmočnejše in kjer je izpolnjenih največ pogojev za eventualno samostojnost, odcepitev, oziroma prekrojitev meja. V Španiji sem se osredotočil na avtonomne skupnosti Baskijo, Katalonijo in Galicijo, v Veliki Britaniji pa na dežele Škotsko, Wales in Severno Irsko.
Keywords: Avtonomija, samoodločba, devolucija, samostojnost, odcepitev, gospodarstvo, religija, kultura, politika, narodno gibanje, pripadnost, identiteta, simboli, interesi, pravo, načela, pravice, red, vpliv, tendence.
Published in DKUM: 24.06.2016; Views: 1715; Downloads: 162
Full text (1,44 MB) |
10. NAČELO SAMOODLOČBEŠpela Stanec, 2015, undergraduate thesis Abstract: Načelo samoodločbe je eno izmed temeljnih načel mednarodnega prava. Za prvi pravni okvir načela samoodločbe štejemo Atlantsko listino iz leta 1941. Pomisleki glede tega, da Atlantska listina ni zavezujoča mednarodna pogodba in da tudi spoštovanje načela samoodločbe ni mednarodnopravno zavezujoče, so bili ovrženi z vključitvijo načela v Ustanovno listino OZN. Vseeno pa v njej ni opredeljena ne vsebina načela, ne metode za uresničevanje in ne nosilec ali upravičenec načela. Po letu 1945 se je začelo načelo samoodločbe zelo hitro uveljavljati in njegova širitev se je odražala v procesu dekolonizacije in v nastanku številnih novih neodvisnih držav. Leta 1960 je bila sprejeta Deklaracija o odpravi kolonializma. Z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah je bila leta 1966 pravica do samoodločbe prvič sprejeta v pravno zavezujočem dokumentu, ki ga morajo spoštovati vse države pogodbenice. Pakta imata enak člen 1, ki določa, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe, s katero si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. Pri tem ni bistveno, za kaj se narod odloči, temveč, da gre za njegovo svobodno, lastno odločitev. S sprejetjem Deklaracij sedmin načel, je Generalna skupščina Združenih narodov, razširila koncept samoodločbe preko antikolonializma. Načelo samoodločbe obravnava tudi Helsinška sklepna listina, ki je potrdila njegovo univerzalnost. Postavlja se vprašanje, ali načelo samoodločbe vključuje tudi pravico do odcepitve. Mnenja glede tega so deljena. Deklaracija sedmih načel določa, da je to možno v tistih država, kjer ni spoštovano načelo enakopravnosti in samoodločbe in kadar vlada ne predstavlja celotnega naroda ter se pojavljajo razlikovanja glede na raso, vero in barvo. Postavlja se tudi vprašanje kdo je upravičenec načela samoodločbe, na koga se torej nanaša izraz »peoples«. Odgovor na to je največkrat odvisen od prakse držav in je velikokrat politična odločitev. Pomen načela samoodločbe je v tem, da je uresničena samoodločba pogoj, da lahko narodi uresničujejo ostale človekove pravice in temeljne svoboščine, pogoj za mednarodni mir in varnost ter pogoj za prijateljsko sodelovanje med narodi.
Keywords: samoodločba, mednarodni dokumenti, odcepitev, nosilec, pravica, načelo, mednarodni mir
Published in DKUM: 22.04.2016; Views: 3412; Downloads: 526
Full text (418,86 KB) |
