Search the digital library catalog

Abstract: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Keywords: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Published in DKUM: 07.06.2022; Views: 1628; Downloads: 899
Full text (4,89 MB)

Abstract: Osebnostne pravice pripadajo človeku, vsakemu v enaki meri. Njihov namen je, da posameznika varujejo pred drugimi, četudi tem drugim ni povsem enak. Pravice, ki jih zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah se nedvomno uvrščajo med osebnostne pravice. Zakon o pacientovih pravicah je odnos med zdravnikom in pacientom postavil na enakopravne temelje, dejansko je uzakonil partnerski odnos med njima. Pojasnilna dolžnost torej izhaja iz zakona in omogoča pacientu, da sodeluje v postopku svojega zdravljenja, da samostojno oblikuje svojo voljo in s tem svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. Zdravnik ima pravno in etično obveznost, da pacientu posreduje resnične in prave podatke o njegovem stanju, saj so le ti lahko podlaga za odločitev pacienta. Zakon o pacientovih pravicah pa je uzakonil tudi pravico zdravnika, da določena dejstva zamolči, kadar »zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.” Govorimo o zdravnikovi pravici do terapevtskega privilegija oziroma obzirnem molku zdravnika. Vendar s tem, ko zdravnik pacientu odtegne določene podatke oziroma ga ne seznani o stanju bolezni, načinih in pričakovanih posledicah zdravljenja ali tudi o posledicah opustitve zdravljenja, pričakovanih posledicah posegov ali zdravil, mu odvzame možnost, da oblikuje svojo voljo in s tem, da se svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. S tem pa tudi posega v pacientovo zasebnost in njegovo človeško dostojanstvo, ne nazadnje pa je pravica do samoodločanja tudi ustavno zagotovljena pravica. Zdravnika s pravico do terapevtskega privilegija vrača v paternalistični odnos do pacienta, ko je bil le-ta samo object v postopku zdravljenja. Posega tudi v zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, v odnos medsebojnega spoštovanja. Dejansko gre za situacijo, ki bi jo lahko opisali z besedami »ne laži, vendar tudi ne povej vse resnice«. To načenja zaupanje v zdravnika. Ne glede na to, da je razlog zdravnika dobronameren, pa lahko molk ali omejena razlaga pri pacientu povzroči več nelagodja in strahu, kot če bi poznal resnico. Odnos med zdravnikom in pacientom je odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, ta pa lahko temelji samo na odkriti komunikaciji. Osnova za zaupanje ne morejo biti polresnice in zavajanje. Ustrezno poučen pacient ima boljšo možnost komunikacije s svojimi bližnjimi, v delovnem okolju in tudi več zaupanja v zdravnika in medicino na sploh. Pravica do uveljavitve terapevtskega privilegija je upravičena v primeru vnaprej izražene volje pacienta, da ne želi biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in v primeru pacientov z duševnimi motnjami. V vseh drugih primerih pa pravica do terapevtskega privilegija ne more biti ekskulpacijski razlog za neopravljeno ali slabo opravljeno pojasnilno dolžnost zdravnika.
Keywords: osebnostne pravice, terapevtski privilegij, pojasnilna dolžnost, resnica, pravičnost
Published in DKUM: 21.09.2018; Views: 1549; Downloads: 170
Full text (243,84 KB)

Abstract: Sodelovalna dolžnost je dolžnost zavezanca za davek do sodelovanja pri ugotavljanju dejanskega stanja, še posebej v smislu razkritja davčno relevantnih dejstev, kot tudi predlaganja dokazov. Finančni organi se v smislu izbire dokaznih sredstev (dokazil) v postopku izpolnjevanja preiskovalnih dolžnosti, lahko pri uresničevanju preiskovalnega načela obrnejo po pomoč k zavezancu za davek oziroma k drugim udeležencem postopka. Pravni redi zavezancem za davek nalagajo dodatne dolžnosti z namenom, da se popolnoma in pravilno ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva. Zavezanec za davek je finančnim organom dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, listine, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora ter dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Sodelovalna dolžnost zavezanca za davek je bistvena značilnost, po kateri se davčni postopek razlikuje od drugih postopkov, ter zagotavlja učinkovit nadzor in s tem enakost zavezancev pred zakonom. Zavezanec za davek ima hkrati pravico in obveznost, da v davčnem postopku neposredno sodeluje, če ne neposredno sam, pa prek oseb, ki jih pooblasti za sodelovanje z inšpektorjem. Zavezanec za davek s tem, ko krši sodelovalno dolžnost – ne predlaga davčnih obračunov, vsebinsko nepravilno vodi poslovne knjige, poda neresnične in nepopolne podatke, itd., prevzame riziko, da njegova davčna osnova ne bo točno ugotovljena. Odgovornost zavezanca za davek za razjasnitev dejanskega stanja se veča v odvisnosti od števila dejstev in dokaznih sredstev, ki sicer sodijo v izključno sfero zavezanca za davek. Slednja ugotovitev še posebej velja v tistih konkretnih davčnih primerih, ki vsebujejo na strani zavezanca za davek mednarodni element, ko imamo opravka z dejanskim stanjem, ki se je v celoti ali v določenem delu uresničilo v tujini, kjer nacionalni davčni organi nimajo nikakršne pristojnosti.
Keywords: Sodelovalna dolžnost, zavezanec za davek, finančni organ, dolžnost dajanja podatkov, materialna resnica, preiskovalno načelo, predložitev dokazov, zaslišanje stranke, davčna načela, poslovne knjige in evidence.
Published in DKUM: 26.10.2016; Views: 2091; Downloads: 169
Full text (819,80 KB)

Abstract: Način odločanju v upravnem sporu in organizacijo sodišč v davčnih zadevah v R Sloveniji ureja Zakon o upravnem sporu (kratica ZUS-1). Zakonska ureditev upravnega spora ni v ničemer prilagojena odločanju o davčnih zadevah, razen glede pristojnosti sodišč, katerih zgodovinski razvoj je na ozemlju R Slovenije sintetično predstavljen. Ne upošteva namreč specifičnih načel, kot so strožja zakonitost ob prepovedani arbitrarnosti, poudarjen pomen materialne resnice ter vsebini zadev prilagojeni način njenega ugotavljanja, davčna tajnost in dolžnost zavezanca za dajanje podatkov s poudarkom, da so ti resnični. Prikazan je zgodovinski razvoj upravnosodnega odločanja v davčnih zadevah na ozemlju R Slovenije. Po sintetični opredeliti kategorije davščin analiziramo postopek odločanja v davčnih zadevah; najprej pred davčnimi organi in nato podrobno pred sodiščem v t.i. upravnem sporu. Naloga, izhajajoč iz predstavitve davčnih načel, analitično preverja usklajenost zakona o upravnem sporu v odločanju o davčnih zadevah z Ustavo R Slovenije in s pravom Evropske unije. V iskanju pobud za izboljšanje zakonske ureditve pa na osnovi odgovorov na posebni vprašalnik in na osnovi literature prikazuje sodno varstvo v nekaterih državah zlasti Evropske unije, ki so zaradi pravnega sistema relevantne za Slovenijo, ali pa vsebujejo rešitve dilem, ki bi se lahko vključile tudi v slovensko ureditev. Sklepni ugotovitvi o zgolj delni neprilagojenosti upravnega spora odločanju o davčnih zadevah sledi konkretni predlog, v čem bi bilo potrebno predpise dopolniti, morda tudi z nekaterimi rešitvami iz tujih ureditev.
Keywords: upravni spor, davčna zadeva, davčna načela, sodno varstvo, organizacija sodišč, tožba v upravnem spor, odločanje v davčnih zadevah, pravila postopka, materialna resnica, sodba sodišča, pravna sradstva, revizija
Published in DKUM: 15.09.2016; Views: 2273; Downloads: 203
Full text (787,68 KB)

Keywords: mediji, cenzura, novinarstvo, resnica, novinarska etika
Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 2418; Downloads: 64
Link to full text