1.
Za razvojno fazo specifične igrePeter Praper, 1993, review article
Abstract: Psihoanalitična razvojna psihologija, ki temelji na teoriji objektnih odnosov ter preučuje strukturiranje ega, je najsodobnejši trend v razvoju psihoanalize. Novosti ne uvaja le v teorijo, ampak se dotika tudi klinične prakse. Prične že s tem, da redefinira psihoterapijo tako, da se jedro prizadevanja preusmeri iz predelav temeljnih konfliktov (ida) na podporo razvoja po ključnih razvojnih linijah ter jačanje adaptacijskih zmožnosti (na ego). Skozi prizmo razvoja danes drugače razumemo in ocenjujemo travmatska doživetja. Posebno nevarne so "za fazo specifične travme", to so tiste, ki razvoj po neki razvojni liniji zadenejo v kritičnih točkah, nakar se prične rušiti notranja struktura povezav med razvojnimi linijami. Kot enemu od pionirjev psihološke preventive se mi je porodila ideja, da bi bilo mogoče v kritičnih točkah razvoj tudi usmerjati in pospeševati. Igra - še posebej domišljijska - ima pri otrocih vedno tudi to funkcijo. Tako se mi je porodil pojem "za fazo specifične igre". Ustavili se bomo ob najbolj tipičnih razvojnih linijah ter pogledali mesto in vlogo domišljijskega igranja in prehoda na igranje iger (kar je že samo po sebi vaja avtonomije in samoiniciativnosti ob umeščanju samokontrole, kar zahteva, da se otrok identificira s pravili igre). Delavnica naj bi nam približala izkušnjo o tem, kam smo umestili svojo lastno igro in igranje. Za terapevta in še posebej za preventivca, ki mora biti inventiven in kreativen, bi namreč bilo porazno, če je izgubil otroški svet igre.
Keywords: psihoanaliza, otroška igra, razvojne linije, ego, objektni odnosi
Published: 10.07.2015; Views: 859; Downloads: 84
Link to full text
