1. NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE V SLOVENIJI IN EUŽivana Sever, 2009, undergraduate thesis Abstract: Glavna skrb vseh mednarodnih vlagateljev je varstvo neposrednih tujih naložb (NTN). Prepričani morajo biti v to, da jim bo njihova naložba povrnila ves pričakovan dohodek. Da pa lahko razumemo varstvo NTN, je najprej potrebno razumeti kaj NTN sploh so. NTN so vse naložbe iz tujine z namenom kontrolirati ciljno družbo, pri čemer vlagateljev kontrolni delež presega 10% pravic v ciljni družbi. Ta 10% prag je določen zato, da lahko od neposrednih tujih vlagateljev ločimo portfelij vlagatelje, katerih namen ni kontrolirati družbe ali na kakršenkoli drug način aktivno sodelovati v družbi kot delničarji ali družbeniki.
Varovanje NTN sestavljata dva bistvena dela: razlastitev ('taking') in uprava ('red tape'). Razlastitev je najnevarnejša oblika vsiljevanja države-gostiteljice v pravico tujega vlagatelja. Torej, če želi biti država prepoznavna kot privlačna država za NTN, mora slediti standardu, po katerem je razlastitev mogoča le zaradi zelo omejenih razlogov v javnem interesu, proti plačilu in samo proti nadomestilu. Ta kriterij zpolnjujeta obe, Slovenija in Nemčija.
Država mora zaščititi neposredne tuje vlagatelje pred posredno razlastitvijo. To pomeni, da mora država-gostiteljica predpisati ustrezne ukrepe, ki bodo učinkovito preprečili sitnosti in izgon vlagateljev iz države samo zaradi neprimernega birokratskega in neprijateljskega pristopa celotne uprave. Takšna neprijateljska pravila so lahko v obliki zaviralnih upravnih ukrepov ali pa v obliki nezadostnega ali delnega sodnega varstva.
Dejstvo, da je Slovenija, v preteklosti tudi Nemčija, dosegla visoko stopnjo varstva NTN na vseh področjih. Zadostna zaščita NTN obstaja, ne samo na področju lastnine, ampak tudi na področju intelektualne lastnine, pri davkih, skupnem nadzoru in reševanju sporov.
Keywords: neposredna tuja naložba, Slovenija, Nemčija, tuji vlagatelj, investicijska klima, prevzem, razlastitev, nacionalizacija, korporacija in repatriacija.
Published in DKUM: 21.02.2023; Views: 559; Downloads: 29
 Full text (1,06 MB) |
2. Postopek razlastitve v javnem interesu v Sloveniji in na Hrvaškem : magistrsko deloJosipa Božičević, 2020, master's thesis Abstract: Namen magistrskega dela je opisati razlike med slovensko in hrvaško zakonodajo v primeru prostorskega načrtovanja,ki je ozko povezano z razlastitvijo, določiti najpogostejše napake pri določanju odškodnin in pokazati na pomanjkljivosti ocenjevanja vrednosti v razlastitvenih postopkih, ker v Sloveniji ne obstaja enotna metodologija, ki bi urejala določanje odškodnin za primere razlastitve. Ker je razlastitev zelo občutljiva zadeva, je treba vztrajati pri tem, da so zadovoljne vse stranke v postopku. Naredili smo analizo cenitvenega poročila in podali par primerov določanja odškodnin v praksi, iz katerih je bilo razvidno, da se bo v prihodnosti moralo nekaj spremeniti glede zakonodaje in samega sistema ocenjevanja vrednosti v primeru razlastitve. Ugotovili smo, da je skozi zgodovino razlastitve prišlo do številnih napak v oceni odškodnin za razlaščeno nepremično, in predlagali, da se na podlagi izkušenj strokovnjakov naredi izboljšava veljavnih zakonov in metodologije ocenjevanja vrednosti nepremičnin v primeru razlastitve.
Keywords: razlastitev, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, prostorsko načrtovanje
Published in DKUM: 10.09.2020; Views: 1610; Downloads: 306
Full text (1,95 MB) |
3. Priposestvovanje služnosti v javno koristŠpela Podobnik, 2018, master's thesis Abstract: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS.
Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje.
S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena.
Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja.
Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen.
Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Published in DKUM: 22.01.2019; Views: 2568; Downloads: 312
Full text (771,72 KB) |
4. Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastruktureKlara Boršič, 2018, master's thesis Abstract: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria).
Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes.
O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Published in DKUM: 15.10.2018; Views: 2083; Downloads: 385
Full text (2,34 MB) |
5. PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTIMaja Drnovšek, 2018, master's thesis Abstract: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Keywords: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Published in DKUM: 15.10.2018; Views: 1895; Downloads: 329
Full text (1,06 MB) |
6. Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakseNastja Dolamič, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Keywords: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Published in DKUM: 14.06.2018; Views: 19337; Downloads: 739
Full text (982,49 KB) |
7. Razlastitev - meje dopustnih prisilnih utesnitev lastninske praviceValerija Gotvajn, 2016, master's thesis/paper Abstract: Razlastitev je najhujši poseg v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tako mednarodno pravo kot nacionalni pravni redi dopuščajo razlastitev le kot skrajno sredstvo, in še to pod vnaprej določenimi pogoji.Ustavno jamstvo lastnine predpostavlja obstoj lastnine kot pravnega instituta, pravni red pa ob upoštevanju gospodarskih in družbenih razmerij določa, kaj je predmet lastnine in katera so varovana lastninska upravičenja. Zakonsko urejanje, oblikovanje lastnine oziroma omejevanje lastninske svobode je podvrženo načelu sorazmernosti. To nalaga zakonodajalcu, da pri tem upošteva načelo ravnovesja med zasebno in javno funkcijo lastnine, med zasebnim in javnim interesom.Dopustna pa je samo takrat, ko je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev in če država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.
Odvzem in omejitev lastninske pravice na nepremičninah v javno korist, torej popolno in nepopolno oziroma delno razlastitev nepremičnin v korist države, lokalne skupnosti oziroma drugega subjekta javnega prava, na splošno opredeljuje Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) v povezavi z Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), pravno podlago za te postopke pa predstavljajo tudi drugi področni zakoni, ki veljajo kot specialni zakoni in se v teh primerih ZUreP-1 uporablja subsidiarno.
Pri navedenem se postavlja vprašanje ali so pravne podlage za prisilno pridobivanje zemljišč in omejitev lastninske pravice v Republiki Sloveniji ustrezne, medsebojno usklajene in zagotavljajo objektivno obravnavanje ustavno varovane pravice. Glede postopkov razlastitev imata tudi Nemčija in Italija podobno ustavno ureditev.
Keywords: lastninska pravica, razlastitev, služnosti v javno korist, javna korist, odškodnina
Published in DKUM: 10.12.2016; Views: 2071; Downloads: 470
Full text (1014,31 KB) |
8. POSTOPKI DRŽAVE IN LOKALNIH SKUPNOSTI ZA PRIDOBITEV NEPREMIČNEGA PREMOŽENJA PRI IZGRADNJI JAVNE INFRASTRUKTUREAlan Žiberna, 2016, undergraduate thesis Abstract: Pri načrtovanju izgradnje javne infrastrukture se država in lokalne skupnosti nemalokrat srečajo s problematiko umestitve v prostor. Pri tem je potrebno pretehtati, katera trasa bo najcenejša in preveriti, po katerih nepremičninah bo trasa infrastrukture potekala. V konkretnih primerih se velikokrat srečajo z nepremičninami v zasebni lasti. Diplomska naloga bo predstavila postopke, ki jih imajo organi javnega prava na voljo, da pridobijo ustrezno pravico graditi na tem nepremičnem premoženju. Najbolj enostaven način je nedvomno pravno-poslovna pridobitev, pri kateri se stranki sporazumeta o vseh bistvenih sestavinah in podpišeta pogodbo o prodaji nepremičnine oziroma drugi razpolagalni pravici. V primeru, da stranki ne dosežeta sporazuma, pa imajo javni organi na voljo različne instrumente, s katerimi »prisilijo« lastnike k prodaji o oziroma omejitvi lastninske pravice. Ti instrumenti, ki so v diplomski nalogi podrobneje opisani in predstavljeni so razlastitev, ustanovitev stvarne služnosti oziroma stavbne pravice in začasna pravica uporabe nepremičnine.
Keywords: nepremičnina, javna korist, javna infrastruktura, država, lokalna skupnost, lastninska pravica, razlastitev, služnost, stavbna pravica, predkupna pravica, pogodba.
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1396; Downloads: 147
Full text (645,39 KB) |
9. UREDITEV INSTITUTA RAZLASTITVE V SLOVENSKEM PRAVNEM SISTEMULeon Rogan, 2016, undergraduate thesis Abstract: Lastninska pravica spada med temeljne človekove pravice in je zato v veliki večini modernih in demokratičnih držav varovana z nacionalnimi pravnimi akti kot tudi z mednarodnimi pravnimi akti. Lastninska pravica spada med stvarne pravice, ki so po svoji naravi absolutne in vseobsegajoče. Zakonodajalec je lastninsko pravico v 37. členu Stvarnopravnega zakonika definiral kot pravico, da imamo stvar v posesti, jo uporabljamo in uživamo na najobsežnejši način ter z njo razpolagamo. Ustava RS v 69. členu določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali omeji v javno korist proti nadomestilu v naravi ali odškodnini, pod pogoji, ki jih določa zakon. V okviru odvzema ali omejitev lastninske pravice pozna naše pravo institut razlastitve, trajno ali začasno služnost v javno korist ter pravico začasne uporabe nepremičnine. Razlastitev predstavlja popolni odvzem lastninske pravice, ki je lahko izveden ob predpostavki izkazane javne koristi ter ob plačilu pravične odškodnine ali zagotovitvi primerne nadomestne nepremičnine. Javna korist mora biti izkazana tako na abstraktni ravni kot na ravni konkretnega primera in mora biti sorazmerna z globino posega v posameznikovo lastninsko pravico. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko omeji na zahtevo države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava z namenom, priskrbeti si nujno potrebne nepremičnine za javno potrebo. Razlaščenec, ki mu je bila s tem grobim posegom odvzeta lastninska pravica na nepremičnini, je upravičen do ustrezne odškodnine oziroma do enakovredne nadomestne nepremičnine. Poleg popolnega odvzema lastninske pravice pozna naše pravo tudi nepopolni odvzem lastninske pravice, in sicer kot trajno ali začasno služnost v javno korist ter kot pravico začasne uporabe nepremičnine. Institute omejevanje in odvzema lastninske pravice je zakonodajalec uredil v Zakonu o urejanju prostora, poleg njega pa nekatere specialne določbe vsebujejo še drugi zakoni.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, nepremičnina, razlastitev, javna korist, odškodnina, razlastitveni upravičenec, razlastitveni zavezanec, služnost v javno korist
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1897; Downloads: 294
Full text (776,67 KB) |
10. Stvarnopravni status energetske infrastruktureAlenka Unetič, 2016, undergraduate thesis Abstract: Izgradnja hidroelektrarn na spodnji Savi je trenutno največji slovenski projekt izgradnje energetske infrastrukture za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, natančneje vode. Projekt predvideva izgradnjo petih hidroelektrarn (v nadaljevanju tudi: HE) na območju spodnje Save od Boštanja kot prve HE do Mokric kot zadnje na meji pred Republiko Hrvaško.
Za navedeni projekt je Republika Slovenija podelila koncesijo za izkoriščanje energetskega potenciala spodnje Save, ki med drugim natančno določa sam potek izgradnje s terminskim planom, financiranje in obveznosti, ki izhajajo iz projekta, tako za koncedenta kot tudi koncesionarja.
Po končani izgradnji posameznega energetskega objekta, je potrebno urediti njegov stvarnopravni status, skladno z določbami koncesijske pogodbe in veljavne zakonodaje. Gre za skupek pravnih in upravnih postopkov, ki natančno določajo korake urejanja stvarnopravnega statusa. Sam projekt izgradnje se je pričel v letu 2002, dokončne ureditve stvarnopravnih statusov do sedaj zgrajenih objektov pa so se v večini izvedle med leti 2010 in 2015. Ker je področje vpisov objektov HE v Sloveniji zelo različno (ne)urejeno in ker se je v času izgradnje spreminjala zakonodaja tako na področju graditve objektov kot tudi na stvarnopravnem področju, se je ponekod orala ledina in ustvarjala nova pravna praksa glede urejanja stvarnopravnih položajev.
Trenutno imajo vse tri že zgrajene hidroelektrarne v verigi na spodnji Savi dokončno urejene statuse. Podeljen jim je status gospodarske javne infrastrukture, zemljišča so ustrezno evidentirana, objekti so vpisani v kataster stavb. Na podlagi podeljenih stavbnih pravic, je urejeno tudi lastniško stanje objektov HE, kar je izkazano z ustreznimi vpisi v zemljiško knjigo. Vendar žal to ni praksa na celotnem območju Republike Slovenije. Primerjava z verigo HE na reki Dravi je pokazala, da na tistem območju stvarnopravni statusi še niso primerno kategorizirani oziroma urejeni ter da bo potrebno še kar nekaj pravnih in upravnih postopkov, da se bo vzpostavilo ustrezno stanje, predvsem v obliki ureditve lastništva na stavbah v zemljiški knjigi.
Keywords: energetska infrastruktura, hidroelektrarne, spodnja Sava, koncesija, stavbna pravica, pridobitev zemljišč, razlastitev, kataster stavb, zemljiška knjiga
Published in DKUM: 23.05.2016; Views: 2245; Downloads: 185
Full text (1,27 MB) |
