Search the digital library catalog

Abstract: Institut razbremenilnih razlogov poslovne odškodninske odgovornosti je v slovenski pravni teoriji deležen številnih, precej različnih razlag. Določba 240. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Na podlagi te določbe so različni avtorji opredelili poslovno odškodninsko odgovornost v slovenskem pravu tako za krivdno oz. subjektivno kot za objektivno odgovornost. Avtorji, ki se zavzemajo za koncepcijo krivdne odgovornosti, to utemeljujejo z dejstvom, da zakon ne določa, da bi se dolžnik lahko razbremenil zgolj zaradi zunanjih okoliščin, tako kot je določeno pri razbremenitvi objektivne odgovornosti, temveč lahko pridejo v poštev tudi notranje okoliščine. Bistveno je obvladovanje okoliščin, ki lahko preprečijo pravilno izpolnitev pogodbe in ne njihov izvor. Se pa mnenja posameznih avtorjev razlikujejo po načinu presoje ravnanja dolžnika glede obvladovanja škodljivih okoliščin. Nekateri menijo, da mora dolžnik ravnati kot dober gospodar, kar pomeni z ustrezno skrbnostjo, ki se presoja po abstraktnih merilih, medtem ko drugi izhajajo iz zmožnosti in prizadevanj konkretnega zavezanca, in ne po abstraktnem merilu. Novejša teorija se sicer bolj nagiba k objektivni odgovornosti, utemeljeno na razmejitvi med notranjimi in zunanjimi tveganji (riziki). Notranja tveganja so tista, ki izvirajo iz notranje sfere dolžnika in jih ta lahko obvladuje oziroma jih mora obvladati, zunanja tveganja pa so tista, ki so zunaj sfere pravnega subjekta in jih ta ne more oziroma jih ni dolžan obvladati. Dolžnik se lahko razbremeni poslovne odškodninske odgovornosti le zaradi razlogov, ki so zunaj njegove sfere, medtem ko za vzroke iz notranje sfere odgovarja, tudi če jih ne more vedno preprečiti. Pregled novejše sodne prakse je pokazal, da takšni razlagi (vsaj glede profesionalnih oseb) sledijo tudi sodišča. Diplomsko delo zaključujem s sklepom da je opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti bodisi kot subjektivne bodisi kot objektivne pretežno irelevantna, zaradi očitnega razlikovanja od določb OZ, na katerih se sicer utemeljujeta subjektivna in objektivna (neposlovna) odškodninska odgovornost, in tudi zaradi tega, ker bo končni rezultat v večini primerov enak ne glede na koncepcijo. Teoretično sicer lahko dolžnika razbremenijo odgovornosti tudi okoliščine iz notranje sfere, toda v takem primeru bo razbremenitev odgovornosti precej težja. Za profesionalne osebe domala nemogoča. Zakon kot odločilno dejstvo ne navaja izvora škodljivih okoliščin ampak dolžnikovo obvladovanje teh okoliščin (preprečiti, odvrniti, izogniti). Menim, da moramo dolžnikovo aktivno ravnanje glede obvladovanja presojati po abstraktnih merilih – standardu dobrega gospodarja za laike in standardu dobrega strokovnjaka za profesionalne osebe. Od slednjih se zahteva večja skrbnost ravnanja kot od laikov, zato bo že sicer težka razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, v njihovem primeru še otežena in dejansko nemogoča zaradi notranjih okoliščin. Ob takšni razlagi menim, da je nepomembna opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti kot subjektivne ali objektivne.
Keywords: poslovna odškodninska odgovornost, razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti, ekskulpacija, kršitev pogodbe, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost
Published in DKUM: 13.09.2013; Views: 3716; Downloads: 642
Full text (744,47 KB)