Search the digital library catalog

Abstract: Banke kot najpomembnejše finančne institucije igrajo ključno vlogo v finančnem sistemu vsake države. Od zgodnjih začetkov do sodobne dobe digitalizacije je bančništvo doživelo bistvene spremembe pri načinu izvajanja storitev, uporabi tehnologije, dostopnosti storitev ter splošnem poslovnem modelu. Diplomsko delo temelji na raziskovanju politike poslovanja bank, ki zajema niz načel, smernic, ciljev in strategij za dosledno, etično, učinkovito ter odgovorno delovanje banke. Opredelitev politike poslovanja bankam omogoča usklajeno ravnanje vseh njihovih udeležencev ter zagotavlja lažjo usmeritev pri doseganju poslovnih ciljev banke, hkrati pa upošteva družbene, etične, in trajnostne vidike njihovega delovanja. Kodeks poslovnega ravnanja banke postavlja smernice za transparentnost, integriteto in odgovorno poslovanje, s čimer prispeva k vzpostavitvi zaupanja med banko ter njenimi notranjimi in zunanjimi udeleženci, obenem pa k oblikovanju politike poslovanja, ki sledi najvišjim etičnim standardom in družbenim pričakovanjem. V empiričnem delu diplomskega dela smo analizirali politike poslovanja treh izbranih slovenskih bank, in sicer Nove Kreditne banke Maribor, d. d., Addiko banke, d. d. ter Nove Ljubljanske banke, d. d. Preučili smo skladnost in integriteto posamezne banke, kodeks poslovnega ravnanja in etike, politiko upravljanja tveganj ter družbeno odgovornost in trajnost bank
Keywords: banka, politika poslovanja, bančna politika, kodeks poslovnega ravnanja, skladnost poslovanja, etično poslovanje, družbena odgovornost, trajnostno poslovanje
Published in DKUM: 27.08.2024; Views: 111; Downloads: 74
Full text (1,91 MB)

Abstract: Uporabniki spletnih platform se v današnjem času za pridobitev novic večinoma zanašajo na družbena omrežja, vendar pa zaradi razvoja tehnologij vse težje razločujejo pristne in preverjene vsebine od vedno prepričljivejših dezinformacij. Zato je izrednega pomena učinkovita ureditev ukrepanja za zagotovitev varnega spletnega okolja. Tako je bila v magistrskem delu raziskan prispevek novega pravnega okvirja, Akta o digitalnih storitvah (v nadaljevanju ADS), pri zmanjševanju širjenja dezinformacij in morebitnih ovirah za zagotavljanje spoštovanja temeljne pravice do svobode izražanja. ADS se pretežno osredotoča na določitev ukrepov, potrebnih za boj proti nezakonitemu govoru, vendar pa ne vsebuje izrecnih določb za ukrepanje zoper dezinformacije. Tako je bil poudarek moje raziskave namenjen vprašanju, kakšne ukrepe ADS posredno nalaga ponudnikom posredniških storitev in spletnih platform v zvezi s škodljivimi vsebinami, s katerimi omejuje prekomerno poseganje v temeljne pravice uporabnikov. Ob upoštevanju naraščanja uporabe umetne inteligence za moderiranje vsebin uporabnikov je zato v magistrski nalogi obravnavana tudi tematika učinkovitosti uporabe algoritmov in drugih samodejnih orodij filtriranja pri prepoznavanju lažnih informacij in zmanjšanju njihovega širjenja. V magistrskem delu ugotavljam, da trenutno ponudniki posredniških storitev in spletnih platform za ukrepanje zoper dezinformacije kot regulativne smernice upoštevajo neuradne zaveze, določene v Okrepljenem kodeksu ravnanja EU glede dezinformacij iz leta 2022 (v nadaljevanju Kodeks 2022). Kljub odsotnosti zavezujočih ukrepov za zajezitev širjenja dezinformacij v ADS so ukrepi, navedeni v tem kodeksu ravnanja, pridobili de facto zavezujočo naravo. Namreč za pravilno izpolnjevanje posameznih obveznosti ponudnikov ADS predvideva uporabo ukrepov, opredeljenih v kodeksih ravnanj. Tako zakonodajalec EU kljub koregulacijskem pristopu k preprečevanju negativnih učinkov dezinformacij do določene mere učinkovito vpliva na zagotavljanje spoštovanja pravice do svobode izražanja uporabnikov. Pravni okvir za ravnanje spletnih ponudnikov, ki ga določa ADS, je nov pravni okvir, saj je v veljavo stopil šele konec leta 2022. Tako kot predhodna Direktiva o elektronskem poslovanju tudi ADS ne ureja izrecno postopanja v primeru dezinformacij. Zato je doprinos moje magistrske naloge namenjen predvsem opredelitvi učinkovitosti uporabe ukrepov ADS in drugih samoregulacijskih pristopov ponudnikov, kot je Kodeks 2022, pri zagotavljanju varstva pravice do svobode izražanja.
Keywords: digitalno okolje, ponudniki posredniških storitev, kodeks ravnanja, zaščita temeljnih pravic, moderiranje spletnih vsebin, umetna inteligenca in algoritmi
Published in DKUM: 25.01.2024; Views: 326; Downloads: 72
Full text (3,75 MB)

Abstract: V magistrskem delu ugotavljamo vpliv pandemije covida-19 na digitalizacijo logističnih procesov, in sicer na področju ravnanja z odpadki. Najprej teoretično preučujemo vlogo digitalizacije, pri čemer izpostavimo tako prednosti kot slabosti digitalizacije poslovanja. Še posebej se osredotočimo na vpliv pandemije, ki je povzročila potrebo po globalni digitalizaciji podjetij. To je pomenilo hitro prilagajanje tako nestabilnim tržnim razmeram, kot tudi vse zahtevnejšim željam kupcev. S pregledom različnih mednarodnih študij smo ugotovili, da je bila sprememba na ravni digitalizacije podjetij v času pandemije nujna za njihov obstoj, hkrati pa je prav digitalizacija postavila temelje poslovanja v prihodnosti. Pandemija koronavirusne bolezni je podjetja postavila pred tehnološko prelomno točko in za vedno spremenila način njihovega poslovanja. Podjetja se trudijo ostati na vrhu svoje industrije tako, da sledijo razvijajočemu se digitalnemu svetu. Posledice so vidne v proizvodnem in logističnem sektorju. Proizvodna in logistična industrija svoj ekosistem integrirata z najsodobnejšimi tehnologijami pri upravljanju dobavne verige. Potreba po učinkovitem upravljanju motenj dobavnih verig v času epidemije je napovedala tehnološki prehod na logistiko 4.0. Danes pa premik k trajnosti po pandemiji vodi v prehod na logistiko 5.0. S trajnostnimi premiki k digitalnemu svetu se soočajo tudi slovenska podjetja. Zato smo se v magistrskem delu osredotočili na digitalne transformacije logističnega procesa v industriji ravnanja z odpadki, pri čemer nas je zanimalo predvsem, kako se je podjetje Surovina d.o.o. s tovrstnimi procesi soočalo pred pandemijo in po njej. Osredotočili smo se predvsem na področje logistike, ki je v tej panogi zelo pomembna, saj predstavlja velik del poslovne učinkovitosti. Zanimalo nas je, v katerem delu logističnega procesa v panogi ravnanja z odpadki se pojavlja največja potreba po digitalizaciji. Ugotovili smo, da se bo delež vlaganj – glede na obdobje pred pandemijo – bistveno povečal na področju digitalizacije. Podjetje največje potrebe po digitalizaciji izkazuje v procesu vhodne logistike – pri nabavi. Za podjetje Surovina d.o.o. je pomembno predvsem vzpostaviti elektronsko naročanje odvozov za dobavitelje in na podlagi tega vzpostaviti sprejemljiv vozni park, ki bi zmanjšal neizkoriščene kilometre, s tem pa stroške goriva ter količino emisij. Najpomembnejši sklop digitalizacije vhodne logistike bo reševanje reklamacij – modul bo podjetju omogočil prepoznavanje težav in zmanjšanje stroška s surovinami, ki ne dosegajo zahtevanih standardov.
Keywords: elektronsko poslovanje, informatizacija, digitalizacija, digitalna transformacija, pandemija, industrija ravnanja z odpadki, logistični procesi, nabavna logistika, prodajna logistika, optimizacija logistike.
Published in DKUM: 23.01.2023; Views: 916; Downloads: 207
Full text (2,25 MB)

Abstract: Diplomsko delo se osredotoča na opredelitev pojma vzreje in prodaje psov za komercialne namene, nastanek pasjih farm ter okoliščine in prakse, ki so značilne za takšno obliko reje pasjih mladičev. Namen diplomskega dela je skozi analizo zakonodaje na področju vzreje in prodaje psov v državah članicah EU oceniti, na kakšni stopnji je Evropska unija pri vzpostavljanju enotnega pravnega okvira za vse države članice. Obenem pa je podrobneje opisana slovenska zakonodaja, ki natančno opredeljuje zahteve za rejce psov. Na podlagi slovenskih doslednih in natančno opredeljenih pravnih okvirov, znotraj katerih bi naj potekala vzreja in prodaja psov ter na podlagi videnega, smo ugotovili, da je izvajanje zakonov s strani pristojnih organov kljub dobri zakonski podlagi pomanjkljivo, saj prihaja do nepravilnosti, celo kaznivih ravnanj, povezanih s preučevano nelegalno dejavnostjo. S pomočjo časopisnih člankov in novic smo navedli in opisali kazniva ravnanja, ki so v medijih najbolj izpostavljena. V diplomskem delu je opisan potek profesionalne vzreje po vzrejnih pravilnikih Kinološke zveze Slovenije kot primer dobre prakse. Vključena je tudi analiza stroškov, ki jih v procesu vzreje nosi registriran vzreditelj ter primerjava s stroški komercialnega rejca. Diplomsko delo temelji na zakonih, uredbah, mednarodnih aktih, predpisih in pravilnikih, dopolnjeno pa je s članki, poročili in izvlečki.
Keywords: diplomske naloge, psi, nelegalna trgovina, pasje farme, zakonodaja, kazniva ravnanja
Published in DKUM: 08.10.2020; Views: 872; Downloads: 100
Full text (1,27 MB)

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published in DKUM: 12.09.2019; Views: 2740; Downloads: 417
Full text (1,56 MB)