| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
SUSPENZIJSKA POLIMERIZACIJA 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Barbara Kaker, 2014, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je prikazana študija vplivov na nabrekanje, poroznost, površino, velikost in porazdelitev velikosti poli(2-hidroksietil metakrilat-ko-N,N'-metilenbisakrilamid) zrn. Polimerna zrna iz monomera 2-hidroksietil metakrilata (HEMA) in zamreževala N,N'-metilenbisakrilamida (MBAA) smo pripravili z inverzno suspenzijsko polimerizacijo, z inciatorjem amonijevim peroksodisulfatom (APS) in stabilizatorjem etil celulozo. Z namenom, da bi ugotovili vpliv zamreževala in porogenih topil na lastnosti sintetiziranih zrn, smo spreminjali količino zamreževala in vrsto dodanega porogena. Prav tako smo izvedli poskus sinteze zrn brez prisotnosti vode v monomerni fazi. Sintetizirana zrna smo preiskali z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, določili sestavo z infrardečo spektroskopijo in izmerili povprečno specifično površino zrn z N2 adsorpcijsko porozimetrijo z BET metodo. Nabrekanje polimernih zrn z različnim deležem zamreževala smo preverili v vodi, etanolu, diklorometanu, toluenu in dioksanu. Ugotovili smo, da se z zniževanjem deleža zamreževala zvišuje stopnja nabrekanja v topilih. Med testiranimi topili pa so zrna najbolj nabrekala v vodi, sledita etanol in dioksan. Opazili smo, da se v diklorometanu zrna raztopijo. Poskus sinteze zrn v odsotnosti vode v monomerni mešanici se je izkazal za neuspešnega. Dobljena zrna so nepravilnih oblik. Vpliv deleža zamreževala na velikost zrn smo ugotavljali pri 25, 10, in 2 mas% zamreženih zrnih. Spoznali smo, da velikost zrn ni neposredno povezana s stopnjo zamreženosti, saj smo dobili najmanjša zrna pri največji zamreženosti. Delci so bili polidisperzni, saj so bile porazdelitve velikosti široke (vse do 500 µm). Ugotavljali smo vpliv porogenov izopropanola, toluena, tetrahidrofurana in n-heptana na velikost in poroznost zrn, pri najvišji stopnji zamreženosti. V tem primeru smo dosegli manjše velikosti zrn (70-300 µm). Najmanjša zrna smo dobili z izopropanolom, največja pa z n-heptanom. Obstoječa zrna so bila bela in večinoma pravilnih sferičnih oblik. Izmerjena površina in količina por vseh polimernih zrn sta bili izredno majhni. Ugotovili smo, da smo dobili zrna z zelo majhnimi porami ali celo neporozna zrna. Poroznost različno zamreženih zrn se je sicer povečevala z višanjem količine zamreževala. Z nobenim od porogenov nismo dosegli odprte porozne strukture. Rezultati so nakazovali na možnost zaprte poroznosti HEMA/MBAA zrn.
Keywords: radikalska polimerizacija, porozni polimeri, polimerna zrna, inverzna suspenzijska polimerizacija, HEMA, porogena topila
Published: 09.09.2014; Views: 1671; Downloads: 202
.pdf Full text (3,12 MB)

2.
Priprava poroznih polimerov s solvotermalno sintezo
Nejc Donko, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V okviru diplomske naloge smo preučili vpliv polimerizacijskih pogojev, kot so uporaba različnih monomerov, temperatura avtoklaviranja in razmerje porogena in destilirane vode, na pripravo poroznih polimernih materialov s solvotermalno sintezo. Preučili smo vpliv zgoraj omenjenih polimerizacijskih pogojev na morfologijo polimernih materialov. Solvotermalno sintezo poroznih polimerov smo izvedli tako, da smo k monomeru in zamreževalu dodali ustrezno porogeno topilo in iniciator ter reakcijsko zmes mešali v dušikovi atmosferi. Samo polimerizacijo smo nato izvedli v avtoklavu, inducirali pa smo jo s povišanjem temperature, čemur je sledilo spontano povišanje tlaka v avtoklavu. Kot zamreževalo smo uporabili divinilbenzen in etilenglikol dimetakrilat, kot monomer pa stiren, glicidil metakrilat in 2-etilheksil akrilat. Tetrahidrofuran je bil uporabljen kot porogen. Pripraviti smo želeli monolit z visoko poroznostjo, malimi porami in visoko specifično površino. V ta namen smo spreminjali delež med monomerom in zamreževalom. Spreminjali pa smo tudi delež vode, za uravnavanje topnosti porogenega topila. Najprej smo monolit sintetizirali samo iz divinilbenzena, nato pa smo mu v različnih razmerjih dodali še stiren in 2-etilheksil akrilat. Z dodatkom različnih razmerij stirena in 2-etilheksil akrilata, smo želeli povečati elastičnost monolita. V nadaljevanju smo kot zamreževalo uporabili etilenglikol dimetakrilat, h kateremu smo dodali funkcionalni polimer glicidil matakrilat in pa tudi 2-etilheksil akrilat. Kot radikalski iniciator smo uporabili α,α'-azobisizobutironitril. Zmes porogena, vode, zamreževala, monomerov in iniciatorja smo mešali v stekleni bučki pri sobni temperaturi in nato prelili v stekleno posodico s pokrovom, odpornim na povišano temperaturo in pritisk. Avtoklavirali smo dva dni pri povišani temperaturi, s čimer smo sprožili polimerizacijo. Razpon temperature avtoklaviranja je bil od 80 pa do 100 °C. Nastale polimerne monolite smo očistili z etanolom v Soxhletu. Z analizo adsorpcije dušika po BET metodi smo jim določili specifično površino, celotni volumen in povprečni premer por. S Furier transform infrared (FTIR) spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo nastalih polimerov, morfologijo monolitnega materiala pa smo določili z vrstično elektronsko mikroskopijo, SEM. Ko smo avtoklavirali pri temperaturi 80 in 85 °C, nam produkt ni spolimeriziral v celoti. Volumski delež zamreževala in monomerov, ki nam je dal najboljše rezultate specifične površine, visoke poroznosti in malih por, je bilo 16,17 % divinilbenzena, 4,67 % stirena in 2,4 % 2-etilheksil akrilata, avtoklaviranje pa je potekalo pri 90 °C.
Keywords: Polimeri, porozni polimeri, radikalska polimerizacija, solvotermalna sinteza.
Published: 22.10.2015; Views: 901; Downloads: 83
.pdf Full text (2,49 MB)

3.
Vpliv razmerja tiol/alken na lastnosti polimernih membran
Blažka Črešnar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je bil pripraviti porozne polimerne membrane iz pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) in trimetilolpropan triakrilata ter trimetilolpropan triakrilata in divinil adipata. Membrane smo pripravili tako, da smo fotopolimerizirali kontinuirno fazo emulzije z visokim deležem interne faze (HIP emulzije), kjer kontinuirno fazo predstavlja monomerna mešanica, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzijo smo pri uporabi pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionata) stabilizirali s surfaktantom Pluronic, pri uporabi trimetilolpropan triakrilata pa s surfaktantom Span 65. Stabilno HIP emulzijo z določeno kemijsko sestavo smo nato s pomočjo posebnih »nožev« različnih debelin nanesli na stekleno ploščo in v UV-komori izvedli polimerizacijo. Nastale so porozne poliHIPE membrane z debelinami 300–1000 μm. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko sestavo membran, z vrstičnim elektronskim mikroskopom pa morfologijo sintetiziranih membran.
Keywords: Radikalska polimerizacija, tiol-en reakcija, membrane, emulzija z visokim deležem interne faze (HIP emulzija), tetratiol, divinil adipat, trimetilolpropan triakrilat
Published: 26.09.2016; Views: 561; Downloads: 50
.pdf Full text (2,50 MB)

4.
SINTEZA IN FUNKCIONALIZACIJA MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Janja Majer, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Z verižno radikalsko polimerizacijo voda/olje in olje/voda emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne kopolimerne nosilce na osnovi različnih akrilnih derivatov. Kot akrilne derivate smo uporabili akrilno kislino, akrilamid, metilenbsiakrilamid, 2-hidroksietil metakrilat, glicidilmetakrilat in etilenglikoldimetakrilat. Uspešno pripravljene visoko porozne kopolimere smo funkcionalizirali in primerjali njihovo reaktivnost z različnimi organskimi reakcijami. Kopolimerne nosilce na osnovi akrilne kisline in akrilamida, zamrežene z metilenbisakrilamidom, smo pripravili z različnimi molarnimi razmerji monomerov ter proučili vpliv tvorbe anhidrida na stopnjo konverzije pri funkcionalizaciji s tionil kloridom do kislinskega klorida. Prav tako smo uspešno funkcionalizirali 2-hidroksietil metakrilatni poliHIPE material z različnimi reagenti, ne da bi pri tem prišlo do hidrolize sosednje esterske vezi. Po uspešni funkcionalizaciji do kislinskega klorida v primeru kopolimera akrilne kisline in akrilamida oz. alkil halogenida v primeru 2-hidroksietil metakrilatnega poliHIPE materiala smo izvedli nadaljnjo funkcionalizacijo z aminskimi reagenti, ter tako dokazali primernost za nosilce za sinteze na trdni fazi (ang. Solid Phase Organic Synthesis, SPOS) . V drugem delu smo pripravili polimerne nosilce na osnovi glicidilmetakrilata (GMA) zamreženega z etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) in proučili reakcijske pogoje funkcionalizacije epoksi skupin. Namen funkcionalizacije GMA poliHIPE materialov je bil pripraviti nosilce z ionsko izmenjevalnimi skupinami na površini por ter preučitev možnosti naknadnega zamreženja oz. hiperzamreženja preko epoksi skupin. Na račun novo nastalih povezav med polimernimi verigami bi povečali volumen mikro- oz. mezopor in s tem tudi specifično površino materiala. V ta namen smo funkcionalizacijo GMA poliHIPE materialov izvedli z dvema tipoma aminskih reagentov, linearnimi in razvejanimi in najprej raziskali vpliv topila in temperature na reakcijske pogoje funkcionalizacije. Po uspešni funkcionalizaciji je bila stopnja pretvorbe glede na uporabljen aminski reagent med 20 % in 45 %. Določili smo relativno ionsko kapaciteto K(/) in dinamično vezno kapaciteto (DBC) primerjalno za GMA poliHIPE in komercialno dostopen makroporozni GMA CIM disk (ang. Convective Interaction Media, Bia Separations). Za GMA poliHIPE material smo izmerili K(/) 89.7 in DBC 59.6 mg/mL, za makroporoznim poliGMA CIM nosilec pa K(/) 203 in DBC 38.8 mg/mL. Iz rezultatov lahko zaključimo, da je relativna ionska kapaciteta je 55 % manjša v primeru GMA poliHIPE materiala, dinamična vezna kapaciteta pa je 65 % višja. Proučili smo tudi možnosti zvišanja specifične površine GMA poliHIPE materialov z naknadnim zamreženjem oz. hiperzamreženjem preko epoksi skupin. Primerjalno smo uporabili dve različni metodi, post-polimerizacijsko ter in-situ hiperzamreženje. V primeru post-polimerizacijskega hiperzamreženja smo uspešno sintetiziran GMA poliHIPE material suspendirali v primernem topilu in dodali različne aminske reagente. Ne glede na pogoje (temperatura, čas, topila, koncentracija reagenta, stopnja zamreženja GMA poliHIPE materiala) bistvenih zvišanj specifičnih površin nismo zaznali. Nasprotno pa je bilo v primeru in-situ reakcij. Aminske reagente smo umešali skupaj z monomerom GMA in zamreževalom etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) že v fazi priprave HIP emulzij ter izvedli hiperzamreženje istočasno s polimerizacijo. V tem primeru smo zabeležili povišanje specifične površine med 100 in 400 %. Skladno s specifično površino se je povišal tudi volumen najmanjših mezopor (1.9 – 2.1 nm), ki smo ga določili s pomočjo Barrett-Joyner-Halend (B.J.H.) metode po dušikovi sorpciji. Hipoteza tvorbe mezopor med novo nastalimi povezavami polimernih verig se je tako potrdila.
Keywords: emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), verižna radikalska polimerizacija, poliHIPE, sinteza na trdni fazi, organske reakcije, hiperzamreženje, poli(akrilna kislina), poli(2-hidroksietilmetakrilat), glicidil metakrilat, funkcionalizacija polimerov.
Published: 25.10.2016; Views: 1382; Downloads: 137
.pdf Full text (5,54 MB)

5.
Uporaba mikroemulzij za sintezo makroporoznih polistirenskih derivatov
Matic Orel, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Porozni polimerni materiali imajo širok spekter aplikacije. V kakšne namene se bo nek material uporabljal, je odvisno od mnogo dejavnikov, med drugim tudi velikost por materiala. V diplomski nalogi smo proučevali kako se premer primarnih ter sekundarnih por poli(stiren-ko-divinilbenzenskega) monolita, spreminja s hitrostjo mešanja emulzije z elektronskim mešalom in homogenizatorjem oz. z amplitudo ultrasonifikacije, ob konstantni sestavi organske ter vodne faze. PoliHIPE monolite smo pripravili s termično polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze (HIP emulzij) tipa voda v olje, katere organska faza je vsebovala monomer stiren, zamreževalodivinil benzen ter surfaktant SPAN80, vodna faza pa kalcijev klorid heksahidrat ter iniciator amonijev persulfat. Emulzijo smo zmeraj pripravili z uporabo elektronskega mešala s hitrostjo mešanja 300 obr/min, nato pa smo emulzijo mešali ali z elektronskim mešalom (med 300 in 500 obr/min), homogenizatorjem (med 3000 in 20000 obr/min) oz. z ultrasonifikacijo. Polimerizacija je potekala 24 ur pri 70 °C. Kot rezultat smo dobili monolite, katere smo okarakterizirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom. S pomočjo SEM posnetkov smo spremljali morfologijo sintetiziranih materialov. Glavni cilj diplomske naloge je bil sintetizirati poliHIPE material s porami velikosti ≈1 μm. Najmanjša povprečna velikost primarnih por je bila ≈ 2,5 μm, ki je bila dosežena pri vzorcu katerega smo pripravili z mešanjem emulzije s homogenizatorjem s hitrostjo 15000 obr/min. Predvidevali smo, da bomo dobili najmanjše pore z uporabo ultrasonifikatorja. Najmanjše primarne pore po ultrasonifikaciji so bile velikosti 13 μm pri amplitudi 80 % in času ultrasonifikacije 4 min. Iz rezultatov je razvidno, da so se velikosti primarnih por manjšale s povišanjem števila obratov mešalnika, prav tako pa so se primarne pore manjšale s povišanjem amplitude ultrasonifikacije pri istem času ultrasonificiranja.
Keywords: mikroemulzija, makroporozni materiali, poliHIPE, HIP emulzija, radikalska verižna polimerizacija, stiren, divinilbenzen
Published: 04.10.2018; Views: 207; Downloads: 73
.pdf Full text (3,19 MB)

Search done in 0.12 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica