| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 4 / 4
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
2.
MOTENE OSEBNOSTI - POJEM IN POMEN ZA PRESOJANJE PRIŠTEVNOSTI( KRIMINOLOŠKI VIDIK)
Vesna Tovornik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Motene osebnosti so eno najbolj spornih področij tako v pravu kot tudi v psihiatriji. Osebnost je motena, ko gre za skupek različnih osebnostnih in značajskih posebnosti, ki se kažejo v odnosu do vrednostnega sistema in okolice ter se odražajo v življenjskem slogu posameznika. V populaciji motenih osebnosti najdemo največ storilcev najbolj nevarnih kaznivih dejanj, kazenskopravna represija pa zaradi njihove zapletene osebnostne strukture nanje nima nikakršnega vpliva. Tudi s strani psihiatrije so motene osebnosti problematične za obravnavo, kar posledično vpliva na psihiatrično izvedenstvo in določanje prištevnosti. Tako se skozi celotno diplomsko delo prepletata področji prava in psihiatrije, pri čemer prihaja tudi do nasprotujočih si stališč med njima. V prvem delu diplomske naloge sem želela predvsem raziskati vrste motenih osebnosti, pri čemer sem opisala prav vse vrste, da bi poudarila, na koliko različnih načinov je naša osebnost lahko motena. Od vseh pa sem najbolj izpostavila disocialno motene osebnosti (ali v ljudskem žargonu 'psihopate'), in sicer, kaj je tisto, kar jih pripravi do tega, da storijo kazniva dejanja, kaj je tisto, česar jim primanjkuje, in kaj želijo skozi storjena kazniva dejanja pridobiti. Presenetilo me je predvsem dejstvo, da v veliki meri na nastanek motenih osebnosti vpliva družina. Res je, da mora imeti človek že ob rojstvu določene pogoje (npr. gensko zasnovo, delovanje v možganih) zato, da bo postal osebnostno moten, vendar je ključni dejavnik pri ustvarjanju motenih osebnosti prav družinsko okolje. Motene osebnosti se ne zavedajo, da potrebujejo zdravljenje, ki v psihiatrični bolnišnici zaradi psihične strukture motenih osebnosti tudi ni primerno, saj gre za trajne, izrazite, stabilne in globoko zakoreninjene vedenjske vzorce, ne pa za bolezen, ki bi se pojavila po predhodnem duševnem zdravju in bi jo bilo mogoče z ustreznimi zdravili pozdraviti. Ker pa so motene osebnosti pogosti storilci kaznivih dejanj in v večini primerov spoznani za prištevne, najpogosteje pristanejo v zaporu, ki je prav tako neprimerna ustanova za njihovo rehabilitacijo. Vprašanje prištevnosti je pri motenih osebnostih posebej občutljivo področje. Nekoč so bile motene osebnosti kot storilci kaznivih dejanj lahko spoznane tudi za neprištevne, od leta 2008, ko je bil sprejet KZ-1, pa le za bistveno zmanjšano prištevne, ker gre pri njih za trajno duševno motenost in ne za duševno motnjo. To pomeni, da ne izpolnjujejo bioloških pogojev neprištevnosti, ker izhajajo iz značajske strukture določene osebnosti oz. njenega karakterja, ki pa je že po naravi v konfliktu s splošnim družbenem karakterjem. V psihiatričnih izvedenskih mnenjih je največkrat zapisano, da se osebnostno moteni v času storitve kaznivega dejanja zavedajo svojih dejanj, zato so v veliko primerih spoznani za prištevne in s tem kazensko odgovorne. Pri ugotavljanju prištevnosti motenih osebnosti ne moremo mimo področja psihiatričnega izvedenstva, ki je že samo po sebi občutljivo področje, ker je njegov predmet človekovo duševno zdravje oz. človekova psiha. Pomembno za presojanje prištevnosti je predvsem to, da psihiatrični izvedenec ugotovi le psihični status storilca v času storitve kaznivega dejanja, odločitev, ali je storilec storil dejanje v prištevnem stanju, pa je vedno na strani sodnika. Sodnik torej mora poznati vsaj osnove psihiatrije, da se lahko opredeli glede storilčeve prištevnosti, zaradi česar bi bilo potrebno zagotoviti čim več strokovnih izobraževanj med sodniki in psihiatrično stroko. Neprištevnim in bistveno zmanjšano prištevnim storilcem kaznivim dejanj se izrekajo varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja. Le-ti so bili izključeni iz kazenske zakonodaje zaradi spremenjenega pojma krivde, pri čemer se je pričakovalo, da bodo urejeni v Zakonu o duševnem zdravju. Ta zakon pa jih ne ureja, zato se na podlagi prehodne določbe še vedno uporabljajo določbe prej veljavnega Kazenskega zakonika. Predlagajo se že spremembe tud
Keywords: motene osebnosti, disocialno motene osebnosti, disocialni sindrom, prištevnost, patološki afekt, psihiatrično izvedenstvo, forenzična bolnišnica
Published: 17.06.2011; Views: 3592; Downloads: 478
.pdf Full text (770,18 KB)

3.
PRAVNI VIDIK FORENZIČNE PSIHIATRIJE
Simona Nimac, 2015, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je predstavljena pravna podlaga forenzične psihiatrije. Forenzična psihiatrija se je razvijala skozi zgodovinska obdobja (od rimske dobe pa do 21. stoletja) saj je oblast v primeru kaznivega dejanja forenzičnega storilca kaznovala na različne načine. V Sloveniji, v Mariboru je bila tudi otvoritev enote za forenzično psihiatrijo, čeprav dodatni oddelek še ni odprt. Kljub težavam, ki jih forenzična psihiatrija ima, je njeno delovanje nujno za zagotovitev uspešnega zdravljenja forenzičnih storilcev, ki so pri tem zaradi varnosti ločeni od preostalih bolnikov. Forenzični bolniki so za uveljavljanje svojih pravic prosili za pomoč varuha za človekove pravice. Psihiatrija in pravo se srečujeta na področju psihiatričnega izvedenstva, zdravljenja psihiatričnih bolnikov brez njihove privolitve in varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja.
Keywords: forenzična psihiatrija, psihiatrično izvedenstvo, neprostovoljna hospitalizacija, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pravni vidik.
Published: 19.02.2015; Views: 1887; Downloads: 311
.pdf Full text (344,53 KB)

4.
Institut neprištevnosti in njegova uporaba v sodni praksi
Patricija Majhen, 2019, master's thesis

Abstract: Prištevnost je pravni izraz za psihološko stanje storilca kaznivega dejanja, ki se je v trenutku storitve tega dejanja zavedal posledic in kazenske odgovornosti za storjeno dejanje. O neprištevnosti govorimo, ko storilec v času izvršitve dejanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ni mogel razumeti njegovega pomena oziroma svojega ravnanja ni mogel obvladovati. V tovrstnih primerih ne moremo govoriti o storitvi kaznivega dejanja, ampak zgolj o storitvi protipravnega dejanja, saj morajo biti za obstoj kaznivega dejanja kumulativno izpolnjeni vsi elementi – človekovo voljno ravnanje, bit kaznivega dejanja, protipravnost in krivda. Neprišteven storilec pa za storjeno dejanje ni kriv, zato zoper takega storilca sodišče izda oprostilno sodbo. Neprišteven storilec je lahko kriv za storjeno dejanje zgolj v primeru, ko si sam povzroči neprištevnost z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače. Za storjeno kaznivo dejanje pa je kriv le, če se ugotovi, da je bila pred tem za izvršeno dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. V tem primeru sodišče zoper storilca izda obsodilno sodbo ter mu izreče dejanju primerno kazensko sankcijo. Govorimo o institutu actio libera in causa oziroma o dejanjih, ki so svobodna v odločitvi, ne pa v izvršitvi. Med stanjem prištevnosti in stanjem neprištevnosti pa obstaja več vmesnih stanj, storilec je tako lahko tudi zmanjšano prišteven. Pravno relevantno je zgolj stanje bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti, ki pa ne izključuje krivde storilca. Bistveno zmanjšano prišteven storilec je kriv za storjeno kaznivo dejanje, zato mu sodišče izreče obsodilno sodbo. Dejstvo, da je dejanje izvršil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ima sodišče možnost upoštevati le v višini izrečene kazni, na način, da mu le-to omili. Zakon duševnih motenj, ki lahko predstavljajo vzrok neprištevnosti ne določa taksativno, zaradi obstoja prevelikega števila duševnih motenj ter nepoznavanja psihiatrične stroke, prav tako pa sama duševna motnja še ne pomeni obstoja neprištevnosti. Če se ugotovi obstoj določene duševne motnje pri storilcu, je potrebno presoditi, kako je ta vplivala na storilčev stik z realnostjo v času izvršitve dejanja. Storilec lahko ima namreč določeno duševno motnjo, ki pa na njegovo izvršitev kaznivega dejanja ni vplivala. Neprištevnost je konkretna situacija, ki se jo ovrednoti pri vsakem posameznem dejanju. Za ugotavljanje dejstva, ali je bila storilčeva prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja izključena ali zmanjšana, ima sodišče možnost odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki na podlagi psihiatričnega pregleda obdolženca poda izvid in mnenje o njegovem duševnem stanju. V primeru, ko pa obramba pri sodišču vzbudi sum o storilčevi neprištevnosti ali bistveno zmanjšani prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja, pa je odreditev izvedenca psihiatrične stroke celo obligatorna. Sodišče, ki se ukvarja zgolj s pravno znanostjo, namreč nima zadostnega znanja, da bi samo presojalo o zadevah, ki sodijo na področje psihiatrije, zato mora za tovrstno mnenje prositi stroko, ki se s tem ukvarja. Če tekom dokaznega postopka na podlagi izvida in mnenja izvedenca psihiatra sodišče ugotovi, da je bil storilec v času izvršitve kaznivega dejanja neprišteven, mu ne sme izreči kazni, saj zanj ni kriv. Zakon pa dopušča možnost, da se taki osebi izrečejo posebni prisilni ukrepi kurativne narave, katerih namen je zdravljenje duševno abnormne osebe, ki utegne biti nevarna za okolico, saj se zgolj na tak način lahko doseže prevencija storitve in ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Govorimo o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu in varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se lahko izrečeta tako neprištevnemu, kot bistveno zmanjšano prištevnemu storilcu.
Keywords: kaznivo dejanje, protipravno dejanje, kazenska odgovornost, krivda, neprištevnost, bistveno zmanjšana prištevnost, actio libera in causa, psihiatrično izvedenstvo, varnostni ukrep
Published: 27.06.2019; Views: 679; Downloads: 108
.pdf Full text (879,94 KB)

Search done in 0.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica