Search the digital library catalog

Abstract: Pomen blagovnih znamk se skozi leta povečuje. Kupci skoraj ne kupujejo več posameznih izdelkov, temveč zgolj blagovne znamke. V marketingu je vse večji poudarek in zanimanje za trgovinske blagovne znamke. V svojo ponudbo jih dodaja tudi vedno več trgovinskih organizacij, saj jim tovrstne znamke ponujajo večji vir prihodka (na izdelkih je višja marža). Trgovinska podjetja lahko z uvajanjem lastnih blagovnih znamk ohranjajo svojo konkurenčnost na velikem trgu. V trgovinah so se najprej začele pojavljati trgovinske blagovne znamke prehrambenih izdelkov. S težnjo po konkurenčnosti, višjem dobičku in večji priljubljenosti med kupci so svoj asortiment začeli širiti izven mej prehrambene industrije. Danes lahko izdelke trgovinskih blagovnih znamk najdemo že skoraj na vsaki polici. Trgovci stremijo k temu, da zadovoljijo potrebe svojih kupcev. Te skušajo potešiti z izbiro proizvajalcev lokalnega porekla, z izdelki dobre kakovosti in praktičnim pakiranjem. Trgovinske blagovne znamke lahko danes izpolnijo pričakovanja in potrebe vsakega, saj je na policah moč najti tudi bolj specifične artikle, kot so veganski izdelki, izdelki brez laktoze in glutena, izdelki brez sladkorja, bio in eko pridelani izdelki, linije zdravih izdelkov itd. Proizvodi se razlikujejo tudi po cenovnih razredih. Najdemo lahko vse, od nizkocenovnih manj kvalitetnih izdelkov do premium izdelkov, ki so visoke kakovosti in primerno višje cene. V diplomskem delu se po teoretičnem poglavju osredotočim na trgovinske blagovne znamke podjetij Spar in Mercator.
Keywords: Blagovna znamka, proizvajalci, odjemalci, trgovinska blagovna znamka, asortiment, trgovinske blagovne znamke Spar, trgovinske blagovne znamke Mercator
Published in DKUM: 30.11.2020; Views: 1107; Downloads: 175
Full text (15,45 MB)

Abstract: Trošarina se plačuje od: piva, vina, drugih fermentiranih pijač, vmesnih pijač ter etilnega alkohola. Vrsta alkohola oziroma alkoholne pijače se določi glede na uvrstitev izdelka v tarifno oznako in v odvisnosti od vsebnosti alkohola. Vsebnost alkohola je volumenski odstotek alkohola pri temperaturi 20 stopinj C. Vsebnost alkohola se označi z oznako "vol.%." Trošarine kot posredni davki, so definirani, da davčni plačnik načeloma ni davčni zavezanec. Davčni plačnik je davčni destinatar, to je oseba, ki po volji zakonodajalca nosi davčno breme, četudi ni davčni zavezanec. Kot primer lahko izpostavimo prometni davek in carino na uvožene stvari plača uvoznik, saj je davčni obveznik in davčni plačnik, ampak mu zakonski predpisi dopuščajo, da znesek davka in carine vračuna v ceno, tako da je kupec tisti, ki davek dejansko plača. Kupec je davčni destinatar. Posredni davki bremenijo promet storitev in proizvodov. Vračunajo se kot strošek v cene proizvodov. Običajno jih davčni zavezanci prevalijo na končne potrošnike. Posredni davki: akcize, davek na dodano vrednost, uvozne dajatve in posebne trošarine na določene vrste proizvodov (cigarete,alkohol). Zakon o trošarinah (ZTro-1) definira trošarinskega zavezanca ali zavezanko, kot osebo, ki proizvaja, vnaša ali uvaža trošarinske izdelke ali trošarinske izdelke odpremi iz režima odloga v porabo oziroma trošarinske izdelke dobavi ali pridobi iz omrežja. Po zdaj veljavnem ZTro-1 pa obveznost za obračun trošarine nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Za sprostitev v porabo se štejejo: odprema trošarinskih izdelkov iz režima odloga, vnos trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po prejemu nadaljuje režim odloga v skladu s tem zakonom, uvoz trošarinskih izdelkov, razen če se zanje po uvozu začne režim odloga v skladu s tem zakonom, vsak zaključek proizvodnje trošarinskih izdelkov izven režima odloga. Mali proizvajalec piva je oseba, ki v koledarskem letu proizvede največ 20.000 hektolitrov piva. Mali proizvajalec piva plača trošarino v višini 50 % zneska, določenega s 1. točko drugega odstavka 71. člena tega zakona, kar pomeni 6,05 eurov za 1 vol. % alkohola za en hektoliter piva. Po 73. členu Ztro-1 je pa mali proizvajalec vina je oseba, ki ima v lasti oziroma v uporabi največ 20 hektarov vinograda in letno ne proizvede več kakor 100.000 litrov vina. Mali proizvajalec žganja je oseba, ki v davčnem obdobju, ki se začne 1. maja preteklega leta in konča 30. aprila tekočega leta proizvede največ 150 litrov 100 vol. % alkohola. Mali proizvajalec žganja plača trošarino v višini 50 % zneska, določenega s 6. točko drugega odstavka 71. člena tega zakona. Torej plača 6,6 eurov za 100 vol. % alkohola za en liter etilnega alkohola glede na veljaven znesek trošarine za etilni alkohol. Zakon o trošarinah (ZTro) je bil spremenjen kar štirinajstkrat, s ciljem doseganja nedvoumne, preglednejše zakonodaje, ki omogoča najbolj učinkovito pobiranje dajatev ter njihovo vračanje, kakor tudi usklajenost s pravom EU. Kljub temu pa so v Ztro na področju obdavčitve alkohola in alkoholnih pijač s trošarinami, ostale določene nejasnosti s področja določitve posameznih izrazov v zakonu, nesmiselni administrativni postopki v nekaterih primerih obračunavanja in vračanja trošarin, manjkajoča ureditev za male proizvajalce piva, pomanjkljive ureditve za male proizvajalce žganja in vina, ta problematika pa vidimo, da v ZTro-1 izginja. Sodna praksa v Sloveniji, kljub natančno in nedvoumno določeni zakonodaji v nekaterih primerih krši splošna načela davčnega prava in davčnih postopkov, kjer se da izpostaviti kršenje načela sorazmernosti in načela nevtralnosti v povezavi s 30. členom ZTro, natančneje nepriznavanja pravice do vračila trošarine.
Keywords: trošarina, alkohol, mali proizvajalci piva, mali proizvajalci vina, mali proizvajalci žganja, načelo nevtralnosti.
Published in DKUM: 26.09.2017; Views: 1922; Downloads: 142
Full text (688,96 KB)

Abstract: Trženje med organizacijami, za kar se pogosto uporablja tudi izraz ,,industrijsko trženje'', je značilno trženje znotraj panoge preko geopolitičnih mej. Značilnosti panožnih odjemalcev v trženju med organizacijami je torej nad pomenom geopolitičnih mej in to z močno panožno pripadnostjo. Značilnost trženja med organizacijami je povezanost dobaviteljev in odjemalcev v reprodukcijske verige, njihovo medsebojno odvisnost, dolgoročno in globoko povezanost ter sorodnost ciljev. (Tavčar 2000, 37). Vzpostavljanje marketinških poti zahteva visoke vložke zagonskega kapitala in ko so vzpostavljene so precej toge. Zahtevajo tesne odnose med dobavitelji in odjemalci, prisotnih je manj večjih kupcev. Na nakup običajno vpliva večje število vpletenih akterjev s celotne verige, tako po funkciji kakor po strokovnosti. Trženje je na višji strokovni ravni in ga lahko opravljajo samo usposobljeni zastopniki ali predstavniki (Kotler 1998, 207). V trženju med organizacijami se uporabljajo različne ravni marketinških poti. Zaradi kompleksnosti proizvoda (sistema), katerega je delež nematerialnih sestavin dosti večji, je potreba po direktnih, enostavnih marketinških poteh. Ekskluzivna distribucija in s tem neposredni vpliv, obvladovanje in pregled je neizogiben. Identificirati je mogoče štiri glavna področja vpliva na odločitev nakupa organizacije in sicer, notranji vplivi, zunanji vplivi, individualni vplivi in vrsta odnosov (Fill 2011, 75). Prav gradbena panoga je bila v zadnjem obdobju na velikem prepihu in preizkusu. Predvsem na domačem, Slovenskem trgu. Dejansko so preživeli in obstali samo tisti, ki so se znali ustrezno in hitro prilagoditi novim razmeram in zahtevam. Trg se je zelo hitro spremenil in tisti, ki so vztrajali in se prilagodili, so ostali. Po napovedih bo krizni krč v EU popustil v nekaj letih in takrat se lahko pričakujejo normalnejše razmere v gradbeništvu. Zaradi staranja prebivalstva so v ospredju predvsem gradnje domov za starejše. Še večji poudarek se bo polagal na energetsko učinkovitost, izbiro materialov in tehnologij. Prav tako moramo biti tudi pozorni na vse vrste preseljevanja prebivalstva. Predlagana tema magistrskega dela podrobneje obravnava marketinške poti in načine ponujanja produktov in storitev (sistemov), njihov razvoj in povezovanje v bodočnosti za zagotavljanje najboljše uporabniške izkušnje, ki bo prinašala željeno dodano vrednost. Višjo dodano vrednost pridobijo proizvajalci, v tem primeru gradbena podjetja, z višjim zaznanim zadovoljstvom in lojalnostjo odjemalcev. V tem primeru za naročnika, kakor za investitorja in končnega uporabnika.
Keywords: tržna pot, medorganizacijsko trženje, načrtovanje tržnih poti, proizvajalci gradbenih modularnih enot, odjemalci gradbenih modularnih enot
Published in DKUM: 14.09.2016; Views: 1403; Downloads: 101
Full text (1,09 MB)

Abstract: Medorganizacijsko trženje (B2B) v primerjavi s trženjem s končnimi porabniki (B2C) predstavlja pomembnejši delež v strukturi celotnega trženja ter pridobiva na pomenu in veljavi. Posledično pridobiva na pomenu tudi trženje na osnovi odnosov. Podjetja se zavedajo pomembnosti načrtovanega upravljanja ključnih kupcev in organizirajo skrbništvo ključnih kupcev kot posebno enoto v interni organizacijski shemi podjetja. Skrbniki ključnih kupcev omogočajo vzpostavitev dolgoročnega poglobljenega odnosa med kupcem in dobaviteljem. Dobra organizacija in uspešnost upravljanja ključnih kupcev pomembno prispeva k dobičkonosnosti celotnega podjetja. Upravljanje ključnih kupcev mora imeti podporo s strani najvišjega vodstva podjetja. V magistrskem delu sem se posvetila pomenu skrbnika ključnih kupcev. Anketni vprašalnik sem poslala skrbnikom ključnih kupcev mednarodnega podjetja. Z analizo rezultatov sem prikazala pomen skrbnika ključnih kupcev za strateške razvojne aktivnosti podjetja. Strateške razvojne aktivnosti določajo položaj podjetja v prihodnosti. Vključenost skrbnika ključnih kupcev pa je pomembna pri iskanju strateških potencialov podjetja.
Keywords: Mednarodno trženje, medorganizacijsko trženje, skrbništvo ključnih kupcev, skrbnik ključnih kupcev, strateške razvojne aktivnosti podjetja, industrijski proizvajalci, trgovci, »cross selling« posli, mednarodni tenderji.
Published in DKUM: 31.03.2016; Views: 3130; Downloads: 388
Full text (1,54 MB)

Abstract: Trajanje pravic glasbenih izvajalcev je na ravni EU harmonizirano, kar pomeni, da je v tem aspektu avtonomija držav članic EU omejena. Diplomsko delo obravnava Direktivo 2011/77/EU, ki podaljšuje trajanje varstva pravic izvajalcev na fonogramih s 50 na 70 let, pri čemer analizira vprašanje učinkovitosti takšnega podaljšanja pravic. Diplomsko delo izpostavlja, da je v zvezi s tem treba po eni strani najti ravnovesje med podeljevanjem pravic posameznikom in javnim interesom, po drugi strani pa je treba izpostaviti razmejitev med pravnim položajem in praktičnim uresničevanjem pravic glasbenih izvajalcev ter proizvajalcev fonogramov. Problematika, ki izhaja iz tega, je v praksi obsežna, vendar ji pravo posveča premalo pozornosti ali pa sprejema ukrepe, ki so glede na naravo glasbene industrije in vpliv tehnološkega napredka nanjo prepočasni ali premalo učinkoviti. Kljub alternativnim možnostim glasbenih izvajalcev za ohranjanje svojih pravic in novim klavzulam za izboljšanje njihovega pravnega položaja ima pravo tako na mednarodni ravni, ravni EU ter nacionalni ravni vrsto pravnih možnosti, s katerimi bi se lahko stanje v okviru obravnavane tematike izboljšalo.
Keywords: sorodne pravice, glasbeni izvajalci, proizvajalci fonogramov, Direktiva 2011/77/EU, podaljšanje pravic, glasbena industrija
Published in DKUM: 05.08.2014; Views: 1306; Downloads: 108
Full text (680,18 KB)