| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


11 - 20 / 41
First pagePrevious page12345Next pageLast page
11.
STRATEGIJA OBDOLŽENČEVE OBRAMBE IN NJENA DOKAZNA PRESOJA
Andreja Filipančič, 2012, undergraduate thesis

Abstract: V sodobnem kazenskem postopku so obdolžencu kot temeljnemu procesnemu subjektu, ki opravlja funkcijo obrambe, zagotovljene številne pravice, mnoge že na ustavni in tudi na mednarodni ravni. Ena njegovih najpomembnejših pravic je tudi pravica do obrambe, ki temelji na domnevi nedolžnosti in izhaja iz temeljne pravice do poštenega postopka. Gre za obdolženčevo pravico, da aktivno in po lastni presoji deluje v svojo korist pri zavračanju obtožbe, ki pa ni hkrati tudi njegova dolžnost, saj lahko njegova obramba temelji tudi na molku. V okvir pravice do obrambe sodi tudi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi. Glede na to, da je moč iz posameznih obrambnih načinov oziroma taktik obdolžencev najti nekatere skupne značilnosti, lahko govorimo o nekaterih tipičnih strategijah obrambe. Temeljne tri strategije obrambe so: obramba z molkom; zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev kaznivega dejanja ter zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje. Katero strategijo bo obdolženec izbral, je odvisno od več faktorjev, in sicer od same vrste kaznivega dejanja, nasveta odvetnika, osebnih značilnosti obdolženca, dokazne situacije ipd. Izbira strategije obrambe je odvisna tudi od kazenskopravne zakonodaje. Zadnja novela ZKP-K tako prinaša nove možnosti oziroma nove pomisleke pri odločitvi obrambe, katero obrambno strategijo uporabiti. Nova vmesna faza- predobravnavni narok tako predvideva obdolženčevo izjavo o obtožbi že v tej fazi postopka, novost je tudi možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter možnost odpovedi določenim razpoložljivim procesnim jamstvom zaradi hitrejšega poteka glavne obravnave. Obdolženec lahko strategijo obrambe glede na konkretno dokazno situacijo tekom postopka tudi spreminja. Obdolženec je po eni strani subjekt kazenskega postopka, po drugi strani pa je njegova obramba dokazno sredstvo. Zaslišanje je procesno dejanje, s katerim se pride do obdolženčeve izpovedbe. Če obdolženec na zaslišanju, ki je opravljeno v skladu z zakonom, poda svojo izpovedbo oziroma zagovor, je le-to aktivno dokazno sredstvo, na katerem lahko v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi temelji sodna odločba. Sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih dokazov (tudi obdolženčevega zagovora) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov (ne glede na strategijo obrambe) odloča, katerim dokazom verjame in v kolikšni meri.
Keywords: Obdolženec, pravica do obrambe, strategije obrambe, molk, zanikanje, priznanje, zaslišanje, dokazna presoja, pogajanja o priznanju krivde.
Published: 14.03.2012; Views: 4554; Downloads: 369
.pdf Full text (808,26 KB)

12.
Psihološki vidik intervjuja in zaslišanja osumljencev kaznivih dejanj : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Primož Čonč, 2012, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi sem govoril o psihološkem vidiku intervjuja in zaslišanja osumljencev kaznivih dejanj. Začel sem s tem, da sem napisal nekaj dejstev o zaslišanju. Če hočemo osumljenega dobro in kvalitetno zaslišati, potrebujemo predvsem dobra vprašanja in primeren prostor za zaslišanje, kjer se bo oseba počutila udobno. Med zaslišanjem oz. razgovorom potekajo motivacijski dejavniki, čustveni in kognitivni dejavniki. V diplomski nalogi sem nato opisal, kako zaslišanje poteka, kakšne so značilnosti zaslišanja in intervjuja in katere so dopustne in katere nedopustne metode zasliševanja ter kako pridobljene izjave dokumentiramo. Razložil sem, kako poteka kognitivni intervju in na čem temelji. Na kratko sem opisal tudi Reidovo tehniko, s pomočjo katere lahko pridobimo osumljenčevo priznanje. Pri zasliševanju oseb je cilj pridobiti priznanja, vendar pa so si le ta med seboj lahko različna. Ker je oseba pri zasliševanju in intervjuju pod stresom, so miselni procesi ljudi različni, zato menim, da je potrebno poudariti tudi psihološki del človekove osebnosti. Določeni osumljenci priznajo dejanja, čeprav so nedolžni. Seveda je vsak človek bitje, katerega vodijo določeni vzgibi, ki so lahko še tako nelogični ostalemu svetu. Pomembno je, da med zaslišanjem in intervjujem preiskovalec oceni osebnost človeka, s katerim je v stiku.
Keywords: kazniva dejanja, osumljenci, intervju, kognitivni intervju, zaslišanje, priznanje, psihološki vidik, diplomske naloge
Published: 10.07.2012; Views: 1565; Downloads: 227
.pdf Full text (260,67 KB)

13.
MATERIALNA IN FORMALNA OBRAMBA OBDOLŽENCA
Maja Vornšek, 2015, undergraduate thesis

Abstract: Naš sodoben kazenski postopek v Republiki Sloveniji obdolžencu, kot domnevnemu storilcu kaznivega dejanja, zagotavlja številne pravice tako na ustavni kot mednarodnopravni ravni. V boju proti kriminaliteti, ki je v interesu vsake družbe, noben zakon ne omogoča toliko posegov v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine kot Zakon o kazenskem postopku. Večina načel je povzetih iz Ustave Republike Slovenije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V slovenskem kazenskem postopku velja pravilo, da je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana s pravnomočno odločbo sodišča. To je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se kot ovrgljiva domneva lahko ovrže na nepristranskem, objektivnem in z zakonom ustanovljenim sodiščem, ki ima pred seboj nalogo oziroma cilj presoditi ali je oseba, ki je v kazenskem postopku, nedolžna ali kriva, ter določiti kazensko sankcijo za storitev kaznivega dejanja. Sodišče, ki ima predvsem nalogo ločiti krive od nedolžnih, dejstva in posledično tudi sodbo, podkrepi z dokazi, ki so lahko v prid ali škodo obdolženca. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do zagovornika, ki si ga sam izbere, ali pa mu ga izbere sodišče, če je to določeno z zakonom. Prav tako obrambo obdolžencu omogoča tudi sodišče, državni tožilec in policija, tako da obramba z zagovornikom, ki omogoča da sta državni tožilec in obdolženec enakopravni strank, ni podana samo z strani obdolženca, ampak tudi iz nasprotne stranke in sodišča samega. Pred sodiščem vsak obdolženec, glede na njegovo naravo, težo kaznivega dejanja in mnenja odvetnika ubere svojo taktiko zagovora. Poznamo 3 temeljne strategije obrambe: zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje, zagovor, v katerem ga zanika in obrambo z molkom. Tekom kazenskega postopka lahko obdolženec svojo strategijo tudi zamenja. Obdolženec je subjekt kazenskega postopka, njegova izjava pa dokazno sredstvo na sodišču. Novela ZKP-K je prinesla sedanji kazenski postopek nove spremembe in sicer predobravnalni narok, na katerem se obdolženec izjavi o obtožbi, možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter odpoved določenim procesnim jamstvom.
Keywords: obdolženec, domneva nedolžnosti, zagovornik, obramba, molk, priznanje, zanikanje
Published: 10.06.2015; Views: 1254; Downloads: 133
.pdf Full text (838,72 KB)

14.
PRIZNANJE KAZNIVEGA DEJANJA-KRIMINALISTIČNI IN PRAVNI VIDIKI
Gašper Tarman, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Namen naloge je prikazati pojem priznanja z različnih vidikov in ugotoviti, kakšen vpliv ima na preiskovalce kaznivih dejanj in potek kazenskega postopka. Uvodno poglavje na kratko opisuje, kakšno vlogo ima priznanje v različnih fazah kazenskega postopka. Izpostavljeni so nekateri problemi, ki se lahko pojavljajo pri pridobivanju priznanja in vplivajo na nadaljnji potek postopka. V drugem poglavju je opredeljen pojem priznanja. Na kratko so opisane različne oblike priznanja in razlogi, zaradi katerih storilec prizna dejanje. Prikazan je pomen priznanja v predkazenskem in kasneje v kazenskem postopku. Tretje poglavje opisuje postopek zbiranja obvestil od oseb v informativnem pogovoru, ki je neformalne narave, in postopek zaslišanja, ki je natančno določen in predpisan v zakonu. Omenjeni so nekateri problemi in omejitve, s katerimi se soočajo preiskovalci pri pridobivanju priznanja od domnevnih storilcev. V nadaljevanju je opisano dokumentiranje izjav po koncu zbiranja obvestil ali zaslišanja in predstavljena pravna podlaga, ki omogoča organom pregona zbiranje informacij o kaznivem dejanju in storilcu. Na koncu poglavja je omenjena pravica do zagovornika, ki predstavlja eno izmed temeljnih pravic posameznika in ima pomembno funkcijo v kazenskem postopku. V četrtem poglavju so prikazani vzroki za spreminjanje izjav in preklic priznanja osumljenca ali obdolženca v kasnejšem postopku. Nakazane so možnosti, ki lahko zmanjšajo število spremenjenih izjav in kasnejših preklicev priznanj tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku. Peto poglavje na začetku vsebuje splošen opis dokaznega postopka in pomen priznanja v njem. Predstavljeni so vplivi in posledice, ki jih ima priznanje na trajanje dokaznega postopka. V zaključku poglavja sta obravnavani dve pomembni novosti, ki ju prinaša zakonodaja in imata velik vpliv na trajanje in potek dokaznega postopka. Zadnje poglavje podaja sklepne ugotovitve in opisuje prednosti, ki jih prinaša sprememba zakonodaje.
Keywords: priznanje, informativni razgovor, zaslišanje, osumljenec, zagovornik, dokazni postopek, predobravnavni narok
Published: 09.03.2017; Views: 452; Downloads: 52
.pdf Full text (510,08 KB)

15.
PRIZNANJE KRIVDE V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM KAZENSKEM POSTOPKU
Tine Venišnik, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Predmet preučevanja diplomske naloge je ureditev kazenskega postopka, kot ga uvaja novela ZKP-K, sprejeta novembra 2011, ki predstavlja pomemben korak v dosedanjem postopnem reformiranju slovenskega kazenskega postopka. Ta poteka v smeri od tradicionalnega kontinentalnega modela do sodobnejših modelov, ki se različno imenujejo: participativni, konsenzualni, pogajalski in tudi adversarni. Nova ureditev prinaša nekatere nove institute, ki omogočajo, da se kazenski postopek hitreje konča, v ospredju teh institutov pa je obdolženčevo priznanje krivde kot ključni element, od katerega je odvisen izid konkretnega postopka. Največ pozornosti je namenjeno institutu pogajanja o krivdi, znamenitemu plea bargaining-u, ki je znan iz Združenih držav Amerike. S prevzemanjem rešitev, ki izvirajo iz anglo-ameriške pravne tradicije dobiva obdolženčevo priznanje krivde drugačen pomen, kot ga je imelo do sedaj in vzporedno s tem gre tudi za drugačen koncept razumevanja kazenskega postopka v našem pravnem sistemu, ki je nezdružljiv z nekaterimi tradicionalnimi načeli kontinentalnega kazenskega postopka. V tem diplomskem delu je zato podana analiza ureditve novih institutov z vidika tradicionalnih kontinentalnih načel kazenskega postopka in posledično ugotovitve o posameznih odstopanjih. Delo govori tudi o samem fenomenu priznanja krivde in o tem, kakšen pomen ter posledice slednje dobiva po novi zakonski ureditvi. Prav tako je predmet preučevanja ureditev hrvaškega kazenskega postopka, v katerega so bili podobni instituti, kot jih uvaja novela ZKP-K, uvedeni že leta 2008. Pri tem gre za primerjavo ureditev obeh držav, ugotavljanje podobnosti in razlik ter podajanje morebitnih predlogov za spremembo ureditve.
Keywords: konsenzualnost, konsenzualni postopki, akuzatornost, adversarnost, priznanje krivde, plea bargaining, temelja načela kazenskega postopka, hrvaški kazenski postopek.
Published: 17.12.2012; Views: 1619; Downloads: 392
.pdf Full text (498,07 KB)

16.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Keywords: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Published: 14.12.2012; Views: 2114; Downloads: 455
.pdf Full text (432,02 KB)

17.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, undergraduate thesis

Abstract: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Keywords: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Published: 09.01.2013; Views: 1126; Downloads: 206 
(1 vote)
.pdf Full text (1,96 MB)

18.
Kriminalistični vidiki priznanja kaznivega dejanja : diplomsko delo univerzitetnega študija
Tihani Gabršček, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Priznanje je širok pojem, do katerega ne pridemo zlahka, saj vsak osumljenec želi svoje dejanje prikriti z namenom, da ga ne bi doletela kazen. V informativnem razgovoru želi kriminalist priti do priznanja, osumljeni pa ravno nasprotno. Oba subjekta pri tem uporabljata tehnike in strategije, pri čemer mora kriminalist paziti, da uporablja le dopustne metode, saj v nasprotnem primeru priznanje izgubi dokazno vrednost. Priznanje lahko kasneje zelo skrajša kazenski postopek, še posebej po uvedbi novega Zakona o kazenskem postopku, kjer je predvidena milejša kazen za tistega, ki prizna, in s tem se seveda skrajša tudi postopek. Ko se priznanje pridobi, je potrebno preveriti, ali je priznanje resnično in verodostojno, saj velikokrat prihaja do lažnih priznanj in s tem nedolžno obsojenih. Na priznanje najbolj vplivajo objektivne okoliščine kaznivega dejanja, osebnostne značilnosti osumljenega ter osebnostne značilnosti in sposobnosti kriminalista. Za zaključek sem opisala slovenski primer Radenka Đurđevića, ki naj bi leta 2009 domnevno umoril partnerja svoje sestre, vendar je zaradi zmede na sodiščih in preslabih dokazov še zmeraj na prostosti, čeprav je njegov primer šel čez kompletno slovensko sodstvo.
Keywords: kazniva dejanja, storilci, preiskovanje, zaslišanje, informativni pogovor, priznanje, diplomske naloge
Published: 14.05.2013; Views: 873; Downloads: 84
.pdf Full text (432,16 KB)

19.
Sporazum o priznanju krivde - primerjalni pogled na slovensko ureditev : diplomsko delo univerzitetnega študija
Sara Železnik, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Sporazum o priznanju krivde se je razvil v angloameriškem pravnem sistemu že pred sedemsto leti. Resničen razcvet pa je doživel v osemnajstem stoletju v Združenih državah Amerike [v nadaljevanju ZDA], kjer že več kot stoletje predstavlja najbolj pogost način reševanja kazenskih zadev. Institut se je zaradi svoje ekonomičnosti in praktičnosti širil tudi v pravne sisteme kontinentalnega prava. Poleg ameriške, smo preučili ureditev zakonodaje in prakse v Nemčiji, kjer so se sporazumi razvijali skozi več kot tridesetletno neformalno prakso. Ta institut pa najdemo tudi po ostalih evropskih državah; državah bivše Jugoslavije, Francije, Italije, Irske, idr. Za strokovno javnost implementacija sporazuma o priznanju krivde v slovensko kazensko pravo v letu 2012 zato ni presenečenje. Kljub temu, da sta Nemčija in Slovenija predstavnici kontinentalnega prava, je slovenska zakonska ureditev sporazuma ostala zvesta njegovemu angloameriškemu izvirniku. Nemčija pa tudi po desetletjih prakse sporazumov ostaja skopa v svoji zakonodaji o tem institutu in razvija posebno obliko, kjer ima sodnik osrednjo vlogo v poteku pogajanj. Kljub stalnemu razvoju instituta in razlikah v zakonodajnih ureditvah posameznih držav, ostaja klasični sporazum o priznanju krivde enak po celem svetu: v zameno za priznanje krivde se obdolžencu zniža kazenska sankcija. Primerjava zakonodajnih ureditev in praktičnih izvedb sporazuma med ZDA, Nemčijo in Slovenijo je pokazala, kako pomembne so posledice instituta za celoten državni kazenski sistem. Do pogajanj in sklepanja sporazum pa pravni strokovnjaki ostajajo kritični ter se zavedajo hudih kršitev etičnih norm in človekovih pravic.
Keywords: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, krivda, priznanje, sporazum o priznanju krivde, ZDA, Nemčija, Slovenija, primerjave, diplomske naloge, plea bargain
Published: 08.08.2013; Views: 2126; Downloads: 461
.pdf Full text (512,71 KB)

20.
Napačna priznanja : diplomsko delo univerzitetnega študija
Kaja Rus, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Priznanje nosi veliko težo v kazenskem postopku, saj močno vpliva na odločitev sodnikov in porote o krivdi posameznika. Prav zato je pomembno, da se odločevalci v sodnem procesu soočijo z vprašanjem resničnosti priznanja. V zadnjih letih so se raziskave na področju napačnih priznanj močno razširile, kar nam omogoča podroben vpogled v dejavnike, ki vplivajo na napačna priznanja. Dejavnika, ki imata največ vpliva na napačno priznanje, sta starost in motnje v duševnem razvoju. Oba vplivata na osumljenčevo zmožnost razumevanja svojih pravic, ki naj bi ga ščitile pred prekomernimi pritiski preiskovalcev. Razlogi za napačna priznanja so različni, na podlagi katerih ločimo posamezne tipe napačnih priznanj, in sicer prostovoljno, izsiljeno ter ponotranjeno napačno priznanje. Velik vpliv na napačna priznanja imajo tudi preiskovalci, posebej z izbiro tehnike zaslišanj. Med najbolj vprašljive tehnike zaslišanja spada Reidova tehnika, saj preiskovalci priznanje skušajo pridobiti s pomočjo psiholoških manipulacij in preslepitve. Poleg tega ne obstajajo nobeni empirični dokazi, ki bi potrjevali učinkovitost Reidove tehnike in ocenjevali vpliv te tehnike na nedolžne osumljence ter pridobitev napačnega priznanja. Ker so napačna priznanja večdimenzionalne narave, ne obstaja preprosta rešitev, ki bi preprečila napačna priznanja. Strokovnjaki predlagajo, da bi snemanje celotnih zaslišanj zmanjšalo število napačnih priznanj, saj so v tem primeru osumljenci zaščiteni pred prevelikimi pritiski preiskovalcev, preiskovalci pa bi se izognili obtožbam, da je osumljenec priznal zaradi njihovih pritiskov.
Keywords: kazniva dejanja, storilci, preiskovanje, zaslišanje, priznanje, diplomske naloge
Published: 03.10.2013; Views: 1138; Downloads: 118
.pdf Full text (355,19 KB)

Search done in 0.12 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica