| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 43
First pagePrevious page12345Next pageLast page
1.
Pot do samostojne države Slovenije v luči izbranih slovenskih in srbskih časnikov
Borut Krog, 2020, master's thesis

Abstract: Slovenija je med drugo svetovno vojno kot članica Kraljevine Jugoslavije pristopila k trojnemu paktu, kar je kljub temu ni obranilo napada s strani Nemčije. Aprila 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano, okupatorji pa so si ga razdelili na tri dele. Italiji je pripadla ljubljanska pokrajina, Štajerska in Gorenjska sta pripadli Nemčiji, Prekmurje pa Madžarski. Kot odgovor je bila že aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, ki je začela z oboroženim bojem proti okupatorjem. Osvobodilna fronta je narodnoosvobodilni boj postopoma spreobrnila v socialistično revolucijo, prav tako pa pomembno vplivala na priključitev Slovenije v okvir federativne Jugoslavije. Po krizi v osemdesetih letih so zahteve po neodvisnosti postajale del vsakdana, k čemur so pripomogla tudi množična občila. Prve demokratične volitve, sprejetje ustavnih sprememb in sprejetje Deklaracije o suverenosti države so bili eni izmed prvih korakov na poti do samostojnosti. Referendum o neodvisnosti in razglasitev neodvisnosti sta pomenila, da je slovenski narod v svoji dolgi zgodovini prvič dobil samostojno in lastno državo. A na tej poti so Sloveniji stale JLA, Jugoslavija in mednarodna skupnost.
Keywords: Slovenija, Jugoslavija, vojna, DEMOS, osamosvojitev, mednarodno priznanje
Published: 17.05.2021; Views: 7; Downloads: 1
.pdf Full text (2,45 MB)

2.
Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti
Nina Sotošek, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev. Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji. Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo.
Keywords: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete
Published: 18.06.2020; Views: 486; Downloads: 66
.pdf Full text (893,63 KB)

3.
Pravno priznanje spola v luči primera A.P., Garçon in Nicot proti Franciji
Anja Gomzi, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Pravno priznanje spola je postopek, ki je za transspolne osebe velikega pomena. Kljub temu se za to pot mnogo transspolnih oseb ne odloči zaradi pogojev, ki jih postavljajo države. Ti pogoji predstavljajo poseg v telesno integriteto posameznika, saj je ta primoran prestati medicinske in operativne posege, ki jih sam ne želi. Nekateri medicinski posegi so takšne narave, da je njihova posledica sterilnost, kar posega v telesno integriteto posameznika. Transspolne osebe morejo tako izbirati med uresničevanjem svoje pravice do zasebnega življenja in pravice do telesne integritete. Organizacije, ki se borijo za enakopravnost in priznavanje človekovih pravic transspolnim osebam že dolgo opozarjajo, da taki pogoji kršijo človekove pravice in dostojanstvo. Problematiko je v svoje odločanje prejelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi A.P., Garçon in Nicot proti Franciji. Odločba sodišča, da zahteva po sterilnosti krši človekove pravice, pomeni prelomnico za priznavanje človekovih pravic transspolnim osebam in je videna kot napredek v razumevanju transspolnosti. Kljub pozitivnemu vplivu odločbe na zakonodajo evropskih držav glede pogoja sterilnosti, med drugim tudi Belgije, so transspolne osebe še vedno žrtve stigmatizacije. Sodišče je namreč odločilo, da postavitev diagnoze duševne motnje transspolnim osebam ni kršitev njihovih pravic, prav tako ni kršitev zdravniški pregled, ki ga morajo prestati, da jim je lahko pravno priznan spol. Na teh področjih tako transspolnim osebam še ni zagotovljena enakopravnost in popolno uresničevanje človekovih pravic ter se tako nadaljuje stigma, da so duševno bolne. Nov korak naprej bi lahko pomenila nova klasifikacija transspolnosti kot motnje spolne identitete, in ne več kot duševne motnje.
Keywords: transspolnost, priznanje spolne identitete, potrditev spola, motnja spolne identitete, sterilizacija
Published: 14.11.2019; Views: 262; Downloads: 43
.pdf Full text (499,40 KB)

4.
Napačna priznanja
Nika Lederer Ilić, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Priznanja kot dokaz so poznana po tem, da imajo zelo pomembno vlogo na sodišču, saj ko obstaja priznanje, bo porota prej nekoga obsodila, kljub temu da je bilo priznanje pridobljeno z uporabo prisilnih tehnik. Napačno priznanje je priznanje krivde za dejanje, ki ga osumljeni ni storil, ki mu sledi pripoved o tem, kaj, kako in zakaj je spovednik storil kaznivo dejanje. Z zasliševanjem se opravlja pogovor, ki ga običajno uporabljajo uslužbenci organov pregona, vojaško osebje in obveščevalne agencije s ciljem pridobivanja koristnih informacij. Priznanje kaznivih dejanj običajno ni v najboljšo korist osumljencev, vendar pa mnogi to storijo. Opravljenih je bilo veliko raziskav o tem, zakaj se pojavijo napačna priznanja, in določeni so bili dejavniki pojava napačnih priznanj. To so zunanji pritisk, notranja potreba, dojemanje dokazov, omamljenost zaradi mamil, pravne pravice, nasprotovanje in duševne motnje. Poznamo tri tipe napačnih priznanj. Prostovoljna napačna priznanja so tista, v katerih ljudje zahtevajo odgovornost za zločine, ki jih niso storili, ne da bi jih spodbudiai ali pritisnila policija. Vsiljeno-sporazumna napačna priznanja so tista, v katerih priznajo nedolžni, a ranljivi osumljenci, in verjamejo, da so storili kaznivo dejanje, prepričanje, ki ga občasno spremljajo lažni spomini. Sporazumna napačna priznanja so priznanja, v katerih se nedolžni osumljenci vdajo, da bi se izognili stresni situaciji ali kaznovanju ali dobili nagrado. Napačno priznanje je lahko posledica zasliševalskega pritiska, ki ga predstavlja uporaba neprimernih zasliševalskih tehnik. O napačnih priznanjih je bilo opravljenih zelo veliko raziskav. To so raziskava, kjer so raziskali, kaj vpliva na poroto, da nekoga obsodi, raziskava, kjer so primerjali resnična in napačna priznanja med osebami z resnimi duševnimi boleznimi, in raziskava, kjer so raziskali, kateri so dejavniki ozadja, povezani s trditvami o napačnih priznanjih policiji.
Keywords: diplomske naloge, priznanje, dokaz, obsodba, osumljenec, zaslišanje
Published: 30.08.2019; Views: 364; Downloads: 51
.pdf Full text (781,77 KB)

5.
Vpliv spremembe spola starša na očetovstvo in materinstvo - primerjava med Slovenijo in Veliko Britanijo
Nejc Novak, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Kljub vse večji raznolikosti družbe ljudje še vedno težko sprejemamo tiste, ki so drugačni od nas. Večina nas pozna samo biološki in družbeni spol. Vse, kar ni v skladu s splošnim prepričanjem, enostavno zavračamo. V diplomskem delu je podrobneje predstavljena problematika spremembe spola starša v Sloveniji in Veliki Britaniji s poudarkom na pravicah in dolžnostih pravnega priznanja očetovstva in materinstva s strani oseb, ki so spremenile spol. Slovenija ima za razliko od Velike Britanije zakonsko zelo pomanjkljivo ureditev, saj se na spremembo spola navezuje zgolj 37. člen Zakona o matičnem registru. Velika Britanija pa je konkretno zakonsko uredila področje spremembe spola leta 2004 s sprejetjem Zakona o priznavanju spola – Gender Recognition Act, ki določa merila in postopek za pravno priznanje spola. Pot do sprejetja GRA je trajala več desetletij, kar med drugim kažejo pomembnejše odločitve ESČP, predstavljene v diplomskem delu. V diplomskem delu je s primerjalnopravnega vidika Slovenije in Velike Britanije predstavljena zakonska ureditev Malte, ki sodi med vodilne države v varovanju in spoštovanju pravic transseksualcev, in sicer takoj za Argentino, zaenkrat vodilno državo na tem področju. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljena Konvencija o otrokovih pravicah in kako se otrok sooča s spremembo spola starša, predstavljeni pa so tudi dejavniki, povezani z odraščanjem ob takšnih starših.
Keywords: transseksualnost, sprememba spola, pravno priznanje očetovstva, starševstvo, diskriminacija
Published: 21.09.2018; Views: 588; Downloads: 67
.pdf Full text (507,64 KB)

6.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, master's thesis

Abstract: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Keywords: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Published: 30.11.2017; Views: 1104; Downloads: 163
.pdf Full text (795,93 KB)

7.
Transspolnost - pravno priznanje spola v Sloveniji in Nemčiji
Tjaša Simonič, 2017, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana tematika pomena transspolnosti ter sorodni pojmi, ki so povezani s samo transspolnostjo. Naša družba namreč prikazuje spol v moški in ženski različici, to bi bilo naj neko naravno in ultimativno dejstvo. Posledica tega je, da so transspolne osebe podvržene veliki stopnji diskriminacije, nestrpnosti in nasilja, kršene so njihove temeljne pravice (pravica do fizične integritete, pravica do zdravja). Osrednja tema moje diplomske naloge je raziskati razlike med pravnim priznanjem transspolnosti na slovenskem in nemškem področju, oziroma ali je pravica do spremembe spola v izbranih državah priznana ter kakšen je postopek, ki pripelje do tega, da je osebi priznan tretji spol. V Sloveniji namreč nimamo ustreznega zakona, ki bi podrobneje urejal spremembo spola. Sprememba spola v Sloveniji je urejena v 37. členu Zakona o matičnem registru. V diplomski nalogi obravnavam tudi Zakon o osebnem imenu in Zakon o centralnem registru prebivalstva, ki sta prav tako pomembna na področju transspolnosti. Medtem ko sprememba spola v Sloveniji ni ustrezno urejena, je v Nemčiji urejena v za to posebnem zakonu, ki se imenuje Zakon o spremembi imena in določanje spola v posebnih primerih- Transsexuellengesetz. Nemčija je med drugim staršem omogočila, da ob registraciji otroka ne navedejo njegovega spola. Proti koncu diplomske naloge sem se dotaknila tudi sodbe ESČP v zadevi Van Kück proti Nemčiji, Application no. 35968/97, junij 2003.
Keywords: Transspolnost, biološki spol, družbeni spol, pravno priznanje spola, diskriminacija.
Published: 30.10.2017; Views: 1328; Downloads: 294
.pdf Full text (944,05 KB)

8.
Pogajanja o priznanju krivde
Jure Šegota, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Dne, 15. maja 2012 je začela veljati sistemsko najpomembnejša novela Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer novela ZKP-K. Z njo sta bila v slovenski kazenski postopek uvedeni dve novosti, ki sta pomembno spremenili zasnovo in naravo našega, v izhodišču kontinentalnega kazenskega postopka, in sprožili konceptualni premik k adversarnemu kazenskemu postopku. Gre za institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavnega naroka, ki sta spremenila dotedanjo paradigmo reševanja kazenskih zadev. Glavni cilj tega konceptualnega premika k adversarnem postopku je poenostavitev in skrajšanje kazenskih postopkov. Med drugim tudi tako, da se obdolženca z obljubo nagrade spodbudi k sodelovanju s tožilcem. Z uvedbo instituta se spreminja koncept slovenskega kazenskega postopka, s tem pa tudi ključna vloga akterjev v postopku – tožilca, obdolženca, njegovega zagovornika in sodišča. Relativno mlada sprememba ustaljene paradigme odločanja o kazenski obtožbi v slovenskem kazenskoprocesnem sistemu nujno tudi implicira, da obstajajo določena vprašanja glede instituta pogajanj v praksi in teoriji še vedno nedorečena. V diplomski nalogi sem ravno s ciljem ta vprašanja identificirati poskušal vseskozi kritično analizirati slovensko ureditev pogajanj o priznanju krivde. Odraz mojega kritičnega razmišljanja so tudi poskusi odgovoriti na vprašanja, ki so bila dosedaj v kazenskoprocesni teoriji in praksi bodisi zanemarjena, bodisi se sploh niso pojavljala. Na nekaterih mestih sem se tudi zavzemal za razlago naklonjeno varstvu obdolženčevih pravic, ki je sicer v nasprotju z nekaterimi prevladujočimi stališči v slovenski procesni doktrini. Brez pričakovanja, da bi moja stališča predstavljala dokončen odgovor na sporna vprašanja, sem želel podati vsaj majhen prispevek k obstoječi pravni znanosti glede instituta pogajanj o priznanju krivde.
Keywords: kazenski postopek, krivda, priznanje krivde, diplomske naloge
Published: 19.10.2017; Views: 890; Downloads: 145
.pdf Full text (929,64 KB)

9.
Tekmovanje za Cankarjevo priznanje
Igor Saksida, 2011, original scientific article

Abstract: Članek predstavlja izbirno obliko preverjanja bralne zmožnosti (tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje). Uvodoma predstavi organizacijske spremembe ter namen in cilje tekmovanja, pri tem pa posebej poudarja pomen sodelovanja mentorjev, ki učence seznanijo s cilji tekmovanja in jih nanj pripravljajo. V osrednjem delu podrobno opredeljuje razliko med prvotnim spontanim branjem ter poglobljenim kritičnim (oz. literarnim) branjem; poglobljeno branje presega delne subjektivne vtise na podlagi sodelovanja učitelja (kot avtoritete) in učencev, razvijanja bralnih strategij ter vključevanja književnega in drugega znanja. Članek presoja tudi dosežke učencev, ki jih kaže raziskava bralne pismenosti PISA 2009; v sklepnem delu prikaže pestrost izbire besedil in nalog za preverjanje bralne zmožnosti v okviru tekmovanja za Cankarjevo priznanje ter nujnost strokovne avtonomije pri tej izbiri.
Keywords: Cankarjevo priznanje, branje, bralne zmožnosti, preverjanje znanja, tekmovanje, PISA 2009
Published: 10.10.2017; Views: 437; Downloads: 80
.pdf Full text (102,51 KB)
This document has many files! More...

10.
Hämäläinen proti Finski - sprememba spola in prisilna razveza zakonske zveze
Matej Leljak, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Spol je temelj identificiranja, ki nam je pripisan ob rojstvu. Binarni spolni sistem loči na moške in ženske, pri čemer pa izključuje transspolne osebe in onemogoča svobodno izražanje spolne identitete. Transspolnost je pojem za ljudi, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je dodeljen ob rojstvu. Te osebe se s svojim biološkim spolom ne morejo poenotiti in se počutijo kot nasprotni spol. Ena izmed transspolnih identitet pa je tudi transseksualnost. Transseksualne osebe pa so tiste, ki se odločijo za medicinski poseg, s katerim spremenijo svoje telo tako, da se le to ujema s spolno identiteto, za katero čuti, da ji pripada. Transspolne in transseksualne osebe se v vsakdanjem življenju soočajo s številnimi težavami, saj so pogosto izključene v družbi, velik problem pa jim predstavlja tudi vsak vsakodnevni dogodek, pri katerem morajo pokazati na primer svojo osebno izkaznico, iz katere je razviden drug spol, kot ga oseba v resnici čuti. Omogočeno jim je pravno priznanje spola, da se v takšnih situacijah ne bi znašle, vendar se za izvedbo takšnega postopka zahtevajo določeni pogoji, ki se od države do države razlikujejo. Gre dejansko za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih, namen pa je priznanje spolne identitete. V Sloveniji posebnega zakona o postopku za pravno priznanje spola ni, spremembo imena in priimka pa ureja Zakon o osebnem imenu. Postopek je urejen v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti oseba, da lahko dobi pravno priznanje spremembe spola, uveljavljanje te pa pravice pa pri nas ni mogoče brez pridobitve medicinske diagnoze. Takšno ureditev ima tudi večina drugih evropskih držav in predstavlja diskriminacijo ter krši človekove temeljne pravice in svoboščine, ki izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prva država, ki je ureditev spremenila in ukinila pogoj, da mora biti diagnosticirana duševna motnja za priznanje spola, je bila Danska, sledile pa so ji tudi druge. V večini držav pa je uveljavljena tudi tako imenovana prisilna razveza, saj se od osebe, ki želi pridobiti pravno priznano spremembo spola in je že v zakonski zvezi zahteva, da le to razveže ali pa da jo preoblikuje v istospolno registrirano partnersko skupnost. Kot specifika pa naj poudarim tudi ureditev na Japonskem, kjer se kot pogoj zahteva tudi sterilizacija osebe, ki je spremenila spol in želi pravno priznanje. Odmevna odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na pravno priznanje spola in na pogoj razveze že obstoječe zakonske zveze je bila leta 2014 v zadevi Hämäläinen proti Finski, kjer je sodišče odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne partnerje, ampak je v takšnih primerih na voljo drugi institut, in sicer registracija istospolne partnerske skupnosti, ki predstavlja zadostno rešitev. S tem je Evropsko sodišče za človekove pravice želelo zaščititi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze med moškim in žensko. V zadevnem primeru je bila pritožnica Heli Hämäläinen, ki ji je bila na Finskem zavrnjena zahteva za pravno priznanje spremembe spola, saj je bila v zakonski zvezi in le te ni želela razvezati, saj je menila, da bi to vplivalo na njeno ženo in otroka ter bi ji s tem kršilo pravico do družinskega življenja. Sklicevala se je na kršitev 8. in 12. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki določata pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnica je menila, da ni v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice zahteva, da se mora, ali razvezati od svoje dosedanje zakonske partnerice, ali pa se mora odpovedati pravnemu priznanju spola.
Keywords: Transseksualnost, pravno priznanje spola, istospolni partnerji, nevtralna zakonska zveza, istospolne poroke držav Severne Evrope
Published: 12.09.2017; Views: 793; Downloads: 153
.pdf Full text (432,69 KB)

Search done in 0.29 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica