11. ZAČASNE ODREDBE ZA ZAVAROVANJE DENARNE TERJATVEMetka Žnuderl, 2013, undergraduate thesis Abstract: Začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve predstavljajo poslednje varstvo upnika v postopku zavarovanja terjatev, saj zagotavljajo ohranitev možnosti za izterjavo denarne terjatve v prihodnosti ali ohranitev obstoječega stanja z namenom, da se ne izjalovi uspeh sodnega postopka, v katerem upnik uveljavlja svojo terjatev oziroma uspeh bodoče izvršbe . Za njih je značilna hitrost in nujnost izdaje, začasna narava, vezanost na glavni postopek, veljavnost načela kontradiktornosti šele v ugovornem postopku, prepoved pokrivanja začasne odredbe s tožbenim zahtevkom in veljavnost načela kondemnatornosti zahtevka. Ozki domet členov (266. - 279. člen) in posledično smiselna uporaba preostalih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Zakona o pravnem postopku v praksi povzročata težave tako sodišču kakor tudi strankam postopka. Zakon namreč za njihovo izdajo določa (pre)stroge pogoje, ki se v predstavljeni sodni praksi v večini primerov tolmačijo restriktivno. Primeroma našteti ukrepi zavarovanja v 271. členu ZIZ načeloma ne povzročajo večjih težav. Zaplete se pri predlogih, ki gredo izven okvirjev primeroma naštetih sredstev zavarovanja. Predlagati je potrebno tako sredstvo, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Sodišče sprejme odločitev o začasni odredbi v obliki sklepa, zoper katerega je na voljo ugovor in pritožba. Vendar ugovor in pritožba ne zadržita postopka. V diplomi smo se tako dotaknili tudi tematike učinka sklepa o začasni odredbi, trajanja začasne odredbe in varščine. Varščina je zanimiva predvsem z vidika, ker predstavlja edino izjemo, ko se začasna odredba lahko izda, kljub temu, da niso izpolnjeni pogoji.
Keywords: začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, značilnosti, pristojnost sodišč, vsebina predloga, pogoji za izdajo, pravni standardi, sredstva zavarovanja, sklep o začasni odredbi, ugovor in pritožba, varščina, trajanje začasne odredbe.
Published in DKUM: 24.04.2013; Views: 7672; Downloads: 1547
 Full text (818,12 KB) |
12. |
13. SODNO VARSTVO PRAVICE DO SOJENJA BREZ NEPOTREBNEGA ODLAŠANJAUrška Graj, 2011, undergraduate thesis Abstract: Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je ustavna kategorija. Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva) določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Medtem, ko je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej del ustavne pravice do sodnega varstva, pa je pravica do sojenja v razumnem roku del pravice do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica zagotavlja vsakomur, ki je stranka v postopku pred sodiščem, sodno odločitev v razumnem roku. Pojem »razumni rok« je pravni standard, ki se določa glede na okoliščine konkretnega primera. Te okoliščine so predvsem: kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, pritožnikovo ravnanje, način, na katerega je bila zadeva obravnavana pred pristojnimi organi in narava spora ter njegov pomen za pritožnika.
V diplomskem delu je predstavljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter njena pravna ureditev po Ustavi RS, Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu diplomske naloge je predstavljen tudi postopek za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja na hipotetičnem praktičnem primeru. V okviru tega so predstavljeni osnutki nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga, zahtevka za pravično zadoščenje, tožbe in pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice.
Na podlagi dosedanje sodne prakse je ugotoviti, da je Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja doprinesel k učinkovitejšemu varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Keywords: pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, pravično zadoščenje
tožba, pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice, učinkovito pravno sredstvo.
Published in DKUM: 10.02.2011; Views: 8100; Downloads: 1091
Full text (691,82 KB) |
14. VARSTVO STRANKE V UPRAVNEM POSTOPKU V ITALIJINensi Bašin, 2010, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga je vsebinsko razdeljena na dva dela, ki povzemata dve časovni dimenziji varstva stranke upravnega postopka v Italiji. V prvem delu je skozi ureditev splošnega postopka za izdajo upravne odločbe obravnavano vnaprejšnje varstvo stranke. Predmet drugega dela pa je naknadno varstvo stranke, ki se uresničuje z uporabo sodnih in nesodnih pravnih sredstev, ki so ji na voljo za razveljavitev oziroma spremembo odločbe.
Keywords: stranka, uprava, Državni svet, sodišče, odločba, pritožba, pravno sredstvo.
Published in DKUM: 22.12.2010; Views: 2571; Downloads: 288
Full text (466,09 KB) |
15. DAVČNA IZVRŠBA S POUDARKOM NA KLJUČNIH INSTITUTIHDanijel Vorih, 2010, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi sem predstavil davčno izvršbo, ki predstavlja poseben, samostojen postopek znotraj davčnega postopka. Davčna izvršba predstavlja prisilno pridobivanje sredstev za poplačilo davčnega ali drugega upravnega dolga. Naloga predstavlja začetek davčne izvršbe, katero davčni organ začne, če dolžnik v predpisanem roku obveznosti ne poravna oziroma ne poskrbi za ustrezno obliko zavarovanja. Temelj za pričetek davčne izvršbe je izdaja sklepa o izvršbi s strani davčnega organa, ki mora med vrsto obveznih sestavin vsebovati tudi izvršilni naslov, ki mora biti izvršljiv.
Skozi nalogo so predstavljeni instituti davčne izvršbe, to je: poroštvo, odpis, odlog, zadržanje, ustavitev in zastaranje. Poseben poudarek je na izbiri načinov in sredstev davčne izvršbe. Kateri način oziroma katero sredstvo davčne izvršbe bo davčni organ uporabil na prvem mestu z zakonom ni določen, vendar nanj napotujejo sama načela. Davčni organ mora med postopkom davčne izvršbe upoštevati sorazmernost poplačila in izvesti davčno izvršbo tako, da je za dolžnika čim manj neugodna.
Namen naloge je predstaviti davčno izvršbo ne samo z vidika davčnega organa, ki jo izvaja, marveč tudi s strani dolžnika in tretjih oseb. Tako davčni postopek med vsemi določbami vsebuje tudi institute, namenjene varovanju dolžnika in tretjih, tako vsebuje pravno sredstvo pritožbe in ugovora, določeni predmeti oziroma premoženje pa je iz same davčne izvršbe izvzeto, oziroma je izvršba na te predmete omejena. Potrebno je tudi poudariti, da je za vsako premoženje oziroma predmet izvršbe predpisan postopek rubeža in način prodaje.
Keywords: davčna izvršba, davčni postopek, sklep o izvršbi, izvršilni naslov, izvršljivost, sredstvo izvršbe, pritožba, ugovor, rubež, predmet izvršbe.
Published in DKUM: 15.11.2010; Views: 3516; Downloads: 505
Full text (924,41 KB) |
16. VARSTVO POTROŠNIKOV V NLB D.D.Edita Artač, 2009, undergraduate thesis Abstract: V diplomski nalogi sem skušala predstaviti vlogo in pomen varstva potrošnikov skozi razvoj potrošniške družbe. Pri tem sem izpostavila, da je potrebno preučevati obnašanje porabnikov, saj je to proces, v katerem se posamezniki odločajo kaj, kdaj, kje, kako in od koga bodo kupili izdelek ali storitev.
Nadalje sem predstavila, kako je v Sloveniji in v največji slovenski banki NLB pokrito področje varstva potrošnikov. V bančništvu je v zadnjih letih na področju odnosov med potrošnikom in banko opazen velik napredek. Banke niso več zaverovane vase, čeprav imajo potrošniki pogosto še tak občutek. Sistem urejanja odnosov s strankami morajo zagotoviti banke v sodelovanju z Banko Slovenije, Ministrstvom za finance, drugimi bankami in potrošniškimi organizacijami.
NLB je na področju varstva potrošnikov naredila veliko. Uvedla je interne akte, ki so prilagojeni slovenski in evropski zakonodaji, ki skrbijo za varovanje informacij, oseb in premoženja. S politiko zagotavljanja skladnosti je NLB opredelila odgovornost vseh bančnh delavcev. S kvalitetnimi aplikacijami in predpisanimi kontrolnimi točkami v procesu dela NLB želi preprečiti prevare, zlorabe in druga škodljiva ravnanja v breme banke ali svojih strank, ki poslujejo po različnih tržnih poteh. Vsem strankam je dostopna tarifa in veljavne obrestne mere.
V zadnjih letih je NLB izpopolnila metodologijo obravnave pripomb in pritožb strank, kar se je odrazilo tudi v kritični situaciji reševanja Modrega varčevanja. Banka je odgovorno pristopila k reševanju omenjene problematike. V pogajanjih s strankami je pokazala veliko mero prilagodljivosti v korist strank. Ob tem je treba poudariti proaktivni zasuk pri reševanju problemtaike, saj so bančni delavci načrtno seznanjali stranke z njihovo možnostjo in pravico do dodatnega izplačila obresti za pogodbe sklenjene v spornem obdobju.
NLB se zaveda, da je zadovoljstvo strank eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost njenega dolgoročnega poslovanja, zato že od leta 1999 izvaja raziskave zadovoljstva strank na nivoju celotne banke. Kvalitetna storitev in dober odnos s strankami sta predpogoja za vzpostavitev in ohranjanje lojalnosti strank, zato ne smemo pozabiti na določila Kodeksa etičnega ravnanja delavcev NLB Skupine in na uvedbo »Zlatih pravil«.
Kljub navedenemu pa je iz vsebine diplomske naloge razvidno, da na slovenskem trgu in v NLB še obstajajo priložnosti, s katerimi lahko v prihodnje še izboljšamo varstvo potrošnikov v bančništvu. Menim, da je poravnalni svet pri ZBS institucija, ki bi jo bilo treba nadgrajevati. Ob tem pa bi se tudi ZPS morala zavedati, da potrošnikom tak način reševanja sporov lahko le koristi. Poleg tega si morajo na drugi strani tudi bančne institucije prizadevati za skupna pogajalska izhodišča in več sodelovati z ZPS. Potrebno je priti do dogovora, od katerega bodo imeli največ koristi potrošniki.
Iz zgoraj navedenih aktivnost NLB je razvidno, da je njen cilj, da do leta 2010 poveča skupno zadovoljstvo strank za dve indeksni točki, realen.
Keywords: vedenje porabnikov, banka, bančna storitev, stranka, varstvo potrošnikov, zajamčena vloga, zadovoljstvo strank, varovanje poslovne skrivnosti, oseb, podatkov in premoženja, mnenje, pritožba, reševanje sporov
Published in DKUM: 24.03.2010; Views: 3332; Downloads: 309
Full text (464,53 KB) |
17. PRITOŽBENI POSTOPEK NAD DELOM POLICISTOVIgor Jadrič, 2009, undergraduate thesis Abstract: Namen in cilj naloge je bralcu v celoti in razumljivo predstaviti sedanji pritožbeni postopek nad delom policistov, ga seznaniti z zgodovino pritožbenega postopka in ob tem na kratko opisati vse ostale oblike državljanskega nadzora nad delom policije. V nalogi so opisane oblike nadzora nad delom policije kot delom državljanskega nadzora nad tem področjem, vloga Varuha človekovih pravic (v nadaljevanju; Varuh) kot nadzornega organa, način nadzora s strani Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) ter oblike nevladnega nadzora.
V zvezi s tem je na kratko predstavljen tudi nadzor nad delom policije v Veliki Britaniji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Temu sledi zgodovinski pregled ureditve načina reševanja pritožb nad postopki policistov v Republiki Sloveniji od leta 1967 dalje.
Predvsem se mi je zdelo pomembno opisati in pojasniti trenutno veljaven postopek reševanja pritožb na prvi in drugi stopnji, ter vzporedne postopke, ko pogoji za reševanje pritožbe po Zakonu o policiji niso izpolnjeni. V zvezi s tem sledi natančen opis aktualnega pritožbenega postopka z osvetlitvijo pravnih problemov. Tu so opisane tudi vse ostale oblike reševanja »reklamacij« nad delom policistov. Predstavljen je Pravilnik o reševanju pritožb ter njegove kasnejše spremembe in dopolnitve. Za lažje razumevanje postopka reševanja pritožb sta povzeta postopek reševanja pritožbe pri vodji organizacijske enote ter postopek reševanja pritožbe na senatu.
Seveda naloga ne bi imela svoje vrednosti, če ob tem ne bi opozoril na napake sedanjega pritožbenega postopka in njegovo neustreznost oz. preobsežnost, predvsem zaradi nezdružljivosti pritožbenega postopka in obravnave kaznivih dejanj, prevelikega števila ljudi, ki sodelujejo pri obravnavi pritožb, nepotrebne administracije ter finančnih stroškov, ki nastajajo ob tem. Tu je še vedno dvomljiva nepristranskost reševanja pritožb, kljub temu, da je pristojnost reševanja pritožb prešla na MNZ. V zadnjem delu so zato z opisno in primerjalno metodo obdelane teme v zvezi smiselnosti reševanja pritožb na senatu, vrednosti ugotovitev poročevalcev ter ukrepov zoper policiste, ki nastanejo kot posledica pritožbenih postopkov. Tu so zapisane še ugotovitve v zvezi postavljenih hipotez in izpostavljena tako dejanska kot pravna vprašanja pritožbenega postopka.
V zvezi trditve, da je bilo v vseh primerih, ko so bile hkrati z obravnavo pritožbe na senatu, iz katere izhaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti podane kazenske ovadbe, delo senata nepotrebno oz. neupravičeno, ugotavljam da je smotrna in zakonita obravnava pritožb na senatu le v primerih, ko senat nastopa kot druga stopnja, se pravi, ko pomiritev na prvi stopnji ne uspe. Nikakor, pa to ni sprejemljivo v primerih, ko iz pritožbe izhaja tako imenovani sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja.
Domneva, da vodje senatov iz MNZ sledijo ugotovitvam poročevalcem iz vrst policije, se je potrdila. Ocene poročevalcev s strani članov senata so v veliki večini potrjene tako, da lahko z gotovostjo trdimo, da člani senata v veliki meri sledijo ugotovitvam poročevalcev.
Ugotovitev, da skladnost ali neskladnost policistovega ravnanja s predpisi oz. utemeljenost ali neutemeljenost pritožbe nima nobenega vpliva na delovnopravne ukrepe izrečene zoper policiste, si lahko razlagamo tako, da policija ne odreagira ustrezno na rezultate pritožbenih postopkov ali pa jih izvaja zgolj zaradi tega, ker jih pač mora.
Keywords: pritožba, pritožbeni postopek, policist, pomiritveni postopek, senat
Published in DKUM: 15.12.2009; Views: 3393; Downloads: 394
Full text (527,05 KB) |
18. |
19. |
