Search the digital library catalog

Abstract: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Keywords: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Published in DKUM: 28.06.2021; Views: 2950; Downloads: 307
Full text (517,10 KB)

Abstract: Kazenski postopek kot celota, predstavlja skupek dejanj državnih organov in drugih udeležencev v primeru, ko obstaja verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav v tej fazi ugotavljanja dejanskega stanja, pa bistveno prispevajo h končni odločitvi sodišča procesni subjekti, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Diplomsko delo tako predstavlja analizo dveh pomembnih udeležencev v kazenskem postopku, to sta priča in izvedenec. V prvem delu diplomske naloge, je poudarek na priči ter njenem položaju v kazenskem postopku. Izpovedba priče o pomembnih okoliščinah, kot dokazno sredstvo, je njen najpomembnejši prispevek v kazenskem postopku. Oseba, ki je v nekem trenutku poklicana pred sodišče kot priča, ni vedno dolžna pričati. Tej dolžnosti se lahko pod posebnimi pogoji izogne, zaradi preprečevanja morebitnih konfliktov med osebami, ki so v tesnih odnosih. Zaradi svoje dolžnosti pričevanja, se lahko priča znajde tudi v situaciji, ko pomeni njeno znanje in vedenje o kaznivem dejanju, grožnjo za njeno življenje. V takem primeru, ji Zakon o zaščiti prič, nudi ustrezno varovanje z vključitvijo v program zaščite. V drugem delu pa je v ospredju izvedenec. Gre namreč za osebo, ki jo organ, ki vodi postopek, s pisno odredbo postavi na položaj izvedenca, v primeru, ko je za rešitev konkretnega primera potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, in s katerim razpolaga izvedenec. Med izvedencem in pričo je kar nekaj razlik, kar se tiče njune dolžnosti in položaja, vendar lahko med njima zagotovo potegnemo kakšno vzporednico. Oba namreč zaznavata določena dejstva, ki pa jih podajata in interpretirata iz dveh različnih vidikov. Pri priči gre bolj za osebno, čustveno naklonitev do videnega, medtem ko mora izvedenec pri podaji svojega izvida in mnenja ostati objektiven in zadostiti potrebam po nepristranskosti.
Keywords: kazenski postopek, priča, dolžnost pričevanja, zaščita prič, privilegirana priča, izvedenec, izvid in izvedensko mnenje, nepristranskost
Published in DKUM: 07.07.2015; Views: 2043; Downloads: 496
Full text (517,82 KB)

Abstract: Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja.
Keywords: Demos, nacionalno vprašanje, demokratizacija, oblikovanje slovenske nacionalne identitete, slovenska pomlad, plebiscit, demokratične volitve, vojna za osamosvojitev, pričevanja.
Published in DKUM: 12.07.2012; Views: 3978; Downloads: 593
Full text (3,18 MB)