| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 8 / 8
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Letna dinamika založnih snovi pri hrošču Laemostenus (Antisphodrus) schreibersii (Coleoptera: Adephaga: Carabidae)
Helena Lonjak, 2011, master's thesis

Abstract: Laemostenus schreibersii je troglofil iz družine Carabidae, pogost v jamah na območju Slovenije. Vrsta je deloma prilagojena na podzemeljski način življenja. Živi v vhodnih in notranjih delih jam, preferira habitate mezokavernikolnih dimenzij plitvo pod površjem. Pozimi se umakne v globlje špranje površinskega podzemeljskega okolja, kjer prezimuje. Takrat se ne prehranjuje, zato porablja založne snovi. V naši raziskavi smo želeli pojasniti dinamiko porabe založnih snovi pri L. schreibersii med letom. Porabo smo ugotavljali z biokemijskimi analizami količin lipidov (eterska ekstrakcija) in glikogena (antronska reakcija) ter s histološkimi analizami založnih tkiv v maščobnem telesu (merjenje velikosti lipidnih kapelj in deleža lipidov v maščobnem telesu) eno leto vsak neparni mesec. Ugotovili smo, da oba spola med prezimovanjem porabljata lipide. Pri samcih je metabolizem lipidov med letom konstanten, pri samicah pa se izrazito spreminja. Velikost lipidnih kapelj je pri samcih med letom konstantna, pri samicah pa je znatno večja marca zaradi oogeneze, največji je tudi njihov delež lipidov v maščobnem telesu. Med prezimovanjem je raven glikogena najvišja in ostaja enaka, nato pa do julija upada in doseže najnižjo vrednost. Domnevamo, da je visok delež glikogena pozimi povezan s tvorbo antifrizov za zaščito pred nižjimi temperaturami okolja. Na splošno je za vrsto med prezimovanjem bolj pomemben lipidni metabolizem. Energijska dinamika L. schreibersii je kompleksna in vezana na vse aktivnosti hroščev med letom.
Keywords: glikogen, Laemostenus schreibersii, lipidi, maščobno telo, prezimovanje, založne snovi
Published: 23.11.2011; Views: 3017; Downloads: 189
.pdf Full text (2,96 MB)

2.
STRUKTURA MAŠČOBNEGA TELESA PRI ZOBATEM VRBOVČKU (SCOLIOPTERYX LIBATRIX) MED PREZIMOVANJEM
Adrijana Moškon, 2015, master's thesis

Abstract: Raziskovali smo strukturo maščobnega telesa pri metulju zobatem vrbovčku (Scoliopteryx libatrix) med prezimovanjem. Opisali smo podrobno zgradbo maščobnih celic (adipocitov) in uratnih celic (urocitov). Metodologija raziskovanja. Pri pisanju teoretične podlage magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi objavami različnih avtorjev in s spletnimi viri. Lastne podatke za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z laboratorijskim delom. Rezultati. V maščobnem telesu S. libatrix je več adipocitov kot urocitov. Med začetkom in koncem prezimovanja smo opazili spremembe v zgradbi obeh tipov celic. Povprečna velikosti lipidnih kapelj v adipocitih se je med prezimovanjem zmanjšala. Pri samcih je bilo v novembru 19 % in pri samicah 27 % lipidov, ob koncu prezimovanja pa 8 % pri samcih in 9 % pri samicah. Na začetku prezimovanja v celicah maščobnega telesa S. libatrix avtofagnih struktur in bilo, redke so bile ob koncu prezimovanja. Ob koncu prezimovanja so bili v celicah maščobnega telesa prisotni posamezni avtofagosomi, drugih avtofagnih struktur nismo videli. Sklep. Splošna zgradba maščobnega telesa se pri S. libatrix med prezimovanjem ne spreminja. V maščobnem telesu prevladujejo adipociti, urocitov je manj. V adipocitih je pred prezimovanjem več lipidnih kapelj kot ob koncu prezimovanja. Pri samicah je bilo v novembru več lipidov kot pri samcih in so se do konca prezimovanja hitreje porabljali. Na začetku prezimovanja zobatega vrbovčka avtofagnih struktur v celicah maščobnega telesa ni, ob koncu prezimovanja so prisotni redki avtofagosomi.
Keywords: Adipociti, avtofagija, maščobno telo, prezimovanje, Scoliopteryx libatrix, urociti.
Published: 12.06.2015; Views: 868; Downloads: 122
.pdf Full text (2,54 MB)

3.
4.
Ekofiziološke raziskave prezimovanja Scoliopteryx libatrix (Noctuoidea)
Mojca Šegel, 2016, master's thesis

Abstract: Scoliopteryx libatryx uvrščamo v družino Erebidae in naddružino Noctuoidea. Obstajata dve generaciji, druga pogosto prezimuje v diapavzi v vhodnih delih podzemeljskih jam. Zanimalo nas je, kako se spreminjajo masa, zaloge lipidov in glikogena ter vsebnost vode v osebkih med prezimovanjem ter ali obstajajo razlike med spoloma. Zanimalo nas je tudi, katere spremembe v ultrastrukturi se v tem obdobju naravnega stradanja dogajajo v epitelnih celicah Malpighijevih cevk (MC). Raziskave smo opravili z optičnim in elektronskim mikroskopom ter z ustreznimi biokemijskimi analizami. Ugotovili smo, da so pri S. libatryx glavne energijsko-založne snovi v času prezimovanja lipidi. MC so sestavljene iz enoslojnega epitela, bazalne lamine in posameznih mišičnih celic. Enoslojni epitel sestavljajo primarne epitelne celice, ki so na bazalnem delu s hemidezmosomi povezane z bazalno lamino. Med uvihki bazalne plazmaleme so mitohondriji. Jedra so pri večini celic v bazalnem delu. V jedrih je heterokromatin, okoli jedra pa obilen zrnati endoplazmatski retikulum. Perinuklearni del je izpolnjen s sferiti. Pod apikalno membrano je aktinski korteks s številnimi mitohondriji. Apikalna membrana je izdiferencirana v številne mikrovile, v katerih so pogosto mitohondriji. Mikrovili močno povečajo površino, skozi katero poteka izločanje snovi v lumen MC. Med prezimovanjem se vsebina sferitov postopoma izprazni, obenem pa se pojavljajo avtofagne structure, vključno z rezidualnimi telesi. Med spoloma nismo odkrili razlik v ultrastrukturi primarnih epitelnih celic MC.
Keywords: avtofagija, diapavza, prezimovanje, Malpighijeve cevke (MC), ultrastruktura epitelnih celic MC
Published: 14.06.2016; Views: 600; Downloads: 63
.pdf Full text (2,34 MB)

5.
Struktura Malpighijevih cevk pri jamski kobilici Troglophilus cavicola (Orthoptera: Ensifera: Rhaphidophoridae) med prezimovanjem
Tjaša Kozel, 2016, master's thesis

Abstract: V raziskavi smo analizirali strukturo in ultrastrukturo epitelnih celic Malpighijevih cevk (MC) rjave jamske kobilice (Troglophilus cavicola) v obdobju prezimovanja. Vrsto uvrščamo med troglofile, kar pomeni, da je prilagojena tako na površinske kot na podzemeljske habitate, kjer prezimuje. Namen raziskave je bil proučiti spremembe v strukturi in ultrastrukturi epitelnih celic MC, vključno s prisotnostjo avtofagnih struktur in njihovo potencialno funkcijo med prezimovanjem. Prezimovanje je obdobje naravnega stradanja rjave jamske kobilice in je zato primeren del življenjskega cikla, ko lahko proučujemo posledice stradanja na strukturo celice. Kobilice obeh spolov smo nabrali v treh časovnih obdobjih (november, januar, marec). S pregledom vsebine prebavila smo potrdili, da se osebki v času prezimovanja ne prehranjujejo. Strukturo in ultrastrukturo epitelnih celic MC smo opazovali s pomočjo svetlobnega in transmisijskega elektronskega mikroskopa (TEM) v vseh treh obdobjih. Razlik v zgradbi epitela MC med samci in samicami nismo opazili v nobenem obdobju. Pred prezimovanjem, v novembru, v epitelnih celicah MC nismo opazili avtofagnih struktur. Te so bile prisotne v celicah na sredini (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Na tej osnovi lahko sklepamo, da v času prezimovanja kobilice z avtofagnimi procesi vzdržujejo homeostazo celic z njihovo oskrbo s hranili. V epitelnih celicah MC T. cavicola smo med prezimovanjem opazili tudi številne sferite. Njihova zgradba se je med prezimovanjem spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma uporabile in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma izpraznjeni. Z raziskavo smo potrdil domnevo, da se v epitelnih celicah MC med prezimovanjem sproščajo mineralne snovi iz sferitov in iz avtofagnih struktur.
Keywords: Avtofagija, Malpighijeve cevke, prezimovanje, sferiti, Troglophilus cavicola
Published: 17.08.2016; Views: 675; Downloads: 53
.pdf Full text (7,48 MB)

6.
Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatih
Nina Weiland, 2017, master's thesis

Abstract: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Keywords: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Published: 08.05.2017; Views: 614; Downloads: 46
.pdf Full text (4,91 MB)

7.
STRUKTURA SREDNJEGA ČREVESA VELIKEGA JAMSKEGA PAJKA, (META MENARDI) (LATREILLE 1804) (ARANEAE, TETREAGNATHIDAE), MED PREZIMOVANJEM V NADZOROVANIH RAZMERAH
Nina Brdelak, 2017, master's thesis

Abstract: Raziskovali smo strukturne in ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa pajka Meta menardi v nadzorovanih razmerah stradanja pozimi, torej v izzvanem prezimovanju, kar je primerljivo naravnem stradanju pozimi, če pajek ne ulovi nobenega plena. Metodologija raziskovanja. Ob pisanju teoretičnega dela magistrske naloge smo si pomagali z ustreznimi članki različnih avtorjev in internetnimi viri. Podatke empiričnega dela za izvedbo magistrske naloge smo pridobili z delom v laboratoriju. Rezultati. Ugotovili smo, da so v epitelu srednjega črevesa prisotne sekrecijske in prebavne celice ter adipociti. Apikalni del epitelnih celic z mikrovili meji na črevesni lumen. Sekrecijske celice vsebujejo številne cimogene granule, prebavne celice pa številne prebavne vakuole. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole pri obeh spolih vsebovale večje količine elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Adipociti so pri obeh spolih vsebovali veliko lipidnih kapelj in zrn glikogena. V sredini prezimovanja so prebavne vakuole pri samcih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot pri samicah, kjer je bilo elektronsko gostega materiala zelo malo (večji del je predstavljal elektronsko svetel material). V adipocitih smo pri obeh spolih opazili porabo glikogena ter lipidov. Pri samcih v prebavnih vakuolah v prebavni celici ob koncu prezimovanja ni bilo elektronsko gostega materiala, v nasprotju s samicami, kjer so še bile prisotne manjše količine elektronsko gostega materiala. Ob koncu prezimovanja so adipociti pri samcih vsebovali več lipidnih kapelj kot adipociti samic; pri samicah so bile posamezne lipidne kaplje v osrednjem delu celic. Ob koncu prezimovanja so bili v sekrecijskih celicah samcev prisotni posamezni avtofagosomi, v prebavni celici pa smo našli avtolizosom. Med prezimovanjem so bili v epitelnih celicah srednjega črevesa prisotni tudi številni sferiti. Njihova zgradba se je med prezimovanjem pri obeh spolih spreminjala. Posamezne plasti materiala so se postopoma porabljale in ob koncu prezimovanja so bili sferiti večinoma prazni. Sklep. Ultrastruktura celic srednjega črevesja se pri pajku Meta menardi pozimi med nadzorovanim stradanjem spreminja. Na začetku prezimovanja so prebavne vakuole v prebavnih celicah pri obeh spolih vsebovale več elektronsko gostega materiala kot ob koncu prezimovanja. Za sekrecijske celice so značilne številne cimogene granule in zrnati endoplazmatski retikulum. V adipocitih so poleg velikega števila zrn glikogena prisotne številne lipidne kaplje, ki so na začetku prezimovanja tesno ena ob drugi in pritiskajo ob jedro. Struktura sferitov se med prezimovanjem spreminja. Ob koncu prezimovanja so pri obeh spolih prisotne avtofagne strukture (avtofagosomi in avtolizosomi). Med spoloma obstajajo manjše razlike v ultrastrukturi celic srednjega črevesa in v uporabi založnih snovi.
Keywords: pajkovci, srednje črevo, prezimovanje, stradanje, ultrastruktura celic prebavila
Published: 07.06.2017; Views: 585; Downloads: 47
.pdf Full text (1,72 MB)

8.
Populacijska dinamika bele štorklje Ciconia ciconia v Sloveniji med letoma 1999 in 2018 ter problematika gnezdenja na srednje napetostnih daljnovodnih drogovih
Urša Gajšek, 2019, master's thesis

Abstract: V obdobju 1999–2018 je bil v Sloveniji opravljen vsakoletni cenzus gnezditvene populacije bele štorklje Ciconia ciconia. Vsi cenzusi so bili izvedeni skladno z mednarodno metodo popisovanja. Na osnovi gnezdečih parov ali poletelih mladičev smo izračunali populacijske trende bele štorklje v Sloveniji in po posameznih mezoregijah skušali pojasniti vzroke za razlike populacijskih parametrov in procesov med posameznimi sub-populacijami. Tekom cenzusa 2018 smo zbrali podatke o stanju gnezd na srednje napetostnih daljnovodnih drogovih. Zbrali smo tudi podatke o smrtnih primerih bele štorklje zaradi trka v žice ali elektrokucije in podatke o zimskih opažanjih v Sloveniji v raziskovanem obdobju. Populacija bele štorklje se je v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih povečala. Populacijski trend bele štorklje v Sloveniji za obdobje 1999–2018 izkazuje zmeren porast. V raziskovanem obdobju je gnezdilo med 193 in 267 parov (HPa), v povprečju 221. Največje število parov je gnezdilo leta 2014, najmanjše leta 2005. Skupno so v tem obdobju gnezdeči pari (HPa) zasedli 443 različnih gnezd. Povprečno število uspešnih parov (HPm) je bilo 171. Največjo rodnost populacije (JZG) smo ugotovili v letu 2017, najmanjšo pa leta 2006. V povprečju je poletelo 435 mladičev letno. Povprečni gnezditveni uspeh gnezdečih parov (JZa) je bil 1,99, največji leta 2000, najmanjši leta 2006. Povprečni gnezditveni uspeh uspešnih parov (JZm) je bil 2,52, največji leta 2007, najmanjši pa leta 2006. Bela štorklja je v raziskovanem obdobju gnezdila v 18 različnih mezoregijah v državi. Jedro populacije bele štorklje je v SV in JV Sloveniji. Največji delež gnezdečih parov (HPa) in poletelih mladičev (JZG) je bil na Murski ravni, kjer je tudi največ potencialnih prehranjevališč bele štorklje v Sloveniji. Sub-populacije bele štorklje so na tradicionalnih gnezdiščih v SV delu Slovenije v večini v upadu ali stabilne, med tem ko so sub-populacije v mezoregijah, kamor so se razširile po letu 1999, v večini v porastu. Upad številčnosti sub-populacij pojasnjujemo s spremembam rabe tal in kvalitete prehranjevališč ter z gostotno odvisnimi procesi v populaciji. Spremembe vedenja bele štorklje, ki so posledica vpliva globalnega segrevanja in poseganja človeka v naravo, smo ugotovili tudi v Sloveniji. Danes je večina gnezd bele štorklje v Sloveniji na srednje napetostnih daljnovodnih drogovih (81 %), kar predstavlja štorklji številne nevarnosti. Ugotovili smo, da je več kot 80 % gnezd na daljnovodnih drogovih ogroženih, od tega 34 % kritično. Največ gnezd je ogroženih zaradi treh razlogov: bližine transformatorja, droga s pokončnimi izolatorji ali zaradi stika gnezda z žicami. V obdobju 1999–2018 smo zabeležili 65 smrtnih primerov bele štorklje zaradi trka v žice ali elektrokucije. V 25 % primerih smo lahko določili element prenosnega omrežja na katerem je prišlo do trka v žice ali elektrokucije in ugotovili, da so najbolj problematični transformatorji in daljnovodi s pokončnimi izolatorji. V zadnjih letih smo opazili povečanje števila prezimujočih štorkelj. V zimi 1999/2000 ni prezimovala nobena, nato so do leta 2010 prezimovale 1–4, po letu 2010 pa je v Sloveniji vsako zimo prezimovalo 3–10 štorkelj. Z raziskovanjem in ohranjanjem bele štorklje lahko dosežemo spremembe, ki so pomembne za ohranjanje biodiverzitete na splošno, zato je pomembno, da ohranjamo ugodno stanje populacije v Sloveniji. Glede na rezultate naše raziskave in drugih sorodnih raziskav zaključujemo, da je za ohranjanje oz. izboljšanje prehranjevalnih habitatov in zmanjšanje smrtnosti bele štorklje v Sloveniji potrebno predvsem ohranjanje optimalnih habitatov bele štorklje (vlažnih in trajnih travnikov) ter zagotovitev varnih srednje napetostnih daljnovodov - med obnovo ali gradnjo novih.
Keywords: bela štorklja, Ciconia ciconia, populacijska dinamika, stanje gnezd, elektrokucija, trki v žice, prezimovanje, naravovarstvene smernice, Slovenija
Published: 22.11.2019; Views: 122; Downloads: 17
.pdf Full text (2,21 MB)

Search done in 0.15 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica