Search the digital library catalog

Abstract: Poslovno etiko lahko najpreprosteje definiramo kot področje etike, ki definira določena poslovna dejanja kot dobra ali slaba ter na podlagi teh definicij, usmerja management, da odloča in ravna po »dobrih« načelih. Vedno več potrošnikov od podjetij zahteva, da se odločajo za bolj etičen način poslovanja, pri čemer, pa so posledično vedno bolj pozorni na zlorabe podjetij in na zlorabe znotraj posameznih podjetij. Veliko govora in pisanja je v zadnjem času, predvsem zaradi znanih afer v poslovnem svetu, posvečenega diskriminaciji v poslovnem svetu. Diskriminacija v poslovnem kontekstu je definirana kot prednostna ali manj prednostna obravnava vsakega posameznika, na podlagi razlogov, ki niso neposredno povezani z njihovimi kvalifikacijami in dejanji na delovnem mestu – rasa, spol, starost, vera in drugo. Zaradi razširjenosti dileme in želje, da se diskriminacija v poslovnem svetu (ter drugih področjih) v največji možni meri omeji, ustanove, ki so zadolžene za boj proti tej vrsti obravnavanja, oblikujejo vse več zakonov, ki drugačno obravnavanje definirajo kot kaznivo dejanje, ki se kaznuje z denarno ali zaporno kaznijo. V skladu z omenjenimi smernicami smo v diplomskem delu opredelili teoretične vidike poslovne etike ter diskriminacije na delovnem mestu. Osredotočili smo se tudi na pravne vidike prepovedi diskriminacije na trgu dela v Republiki Sloveniji. V povezavi s tem, smo obravnavali najpogostejše vrste diskriminacije v Sloveniji in identificirali predloge za prakso, s pomočjo katerih, bi se stanje lahko izboljšalo.
Keywords: poslovna etika, diskriminacija, diskriminacija na delovnem mestu, etične dileme, prepoved diskriminacije v Republiki Sloveniji.
Published in DKUM: 28.06.2019; Views: 2245; Downloads: 303
Full text (562,04 KB)

Abstract: Magistrsko delo analizira davčno- in socialnopravni položaj obmejnih delavcev v Evropski uniji, ki se pri uveljavljanju davčnih in socialnih ugodnosti v čezmejnem okolju soočajo z izzivi zaradi pravil na nacionalni, mednarodni in nadnacionalni ravni. Medtem ko so sistemi socialne varnosti koordinirano urejeni, neposredno obdavčenje dohodkov obmejnih delavcev v pravu EU ni niti harmonizirano niti koordinirano, ampak je v pristojnosti suverenega izvrševanja davčnih politik držav članic, ki so v izogib dvojnemu obdavčenju sprejele konvencije o preprečevanju dvojnega obdavčenja po priporočilih Vzorčne konvencije OECD, prav tako pa so zavezane k spoštovanju nadnacionalnih načel in določb Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o Evropski uniji. Kljub obstoju dvostranskih davčnih konvencij porazdelitev davčnih pristojnosti vselej ne prinaša enakomerne obremenitve davčnih zavezancev in odpira mnogo vprašanj, in sicer od vprašanja pravičnosti obdavčitve, (ne)upravičenosti dodelitve ugodnosti, manj ugodnega obravnavanja ali celo do diskriminatornega obravnavanja, pa tudi do obravnavanja, ki per se ni v nasprotju s pravili nadnacionalnega prava, ter do vprašanja opravičenosti dvojne; bodisi ekonomske bodisi pravne obdavčitve. Odgovori na postavljena vprašanja v magistrskem delu prinašajo enoten zaključek, da lahko vztrajanje držav članic pri nacionalni davčni politiki, ki postavlja obmejne delavce v manj ugoden položaj, vodi do demografskega deficita in izkrivljanja davčne konkurence. Zato je nujna integracija nacionalnega davčnega sistema ali vsaj uskladitev fiskalnega režima z režimom sosednje države članice. V prihodnosti lahko takšna uskladitev privede do spontane harmonizacije neposrednega obdavčenja obmejnih delavcev, ki bi bila dobrodošla za ohranitev stabilnosti notranjega trga EU. Pri uveljavljanju socialnih ugodnosti so lahko obmejni delavci deležni tveganj zaradi uporabe dveh različnih zakonodaj ali pa, za razliko od davčnih ugodnosti, uživajo socialne dajatve po najugodnejši zakonodaji držav članic. V magistrskem delu je prikazan tudi položaj slovenskih obmejnih delavcev, zaposlenih v Avstriji, ki so z ukinitvijo davčne olajšave, za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v letu 2013 ugotovilo neskladnost z načelom enakosti, zavezani k doplačilu davka v višjem znesku kot pred letom 2014. Z ukinitvijo olajšave obmejni delavci sicer niso višje obdavčeni kot preostali rezidenti, saj država izvršuje svoje davčne pristojnosti v čezmejnih situacijah enako kot v primerljivih domačih situacijah. Kljub temu ostajajo odprta vprašaja, ali so obmejni delavci ob uresničevanju temeljnih svoboščin prostega gibanja zaradi manj ugodne davčne obravnave diskriminirani.
Keywords: prosto gibanje obmejnih delavcev in samozaposlenih, rezident in nerezident, davčna suverenost, prepoved diskriminacije, izogibanje dvojnega obdavčenja, davčne in socialne ugodnosti
Published in DKUM: 15.11.2016; Views: 2631; Downloads: 191
Full text (1,65 MB)

Abstract: Evropska integracija je od samega začetka svojega obstoja namenjala poseben poudarek pravici do prostega pretoka oseb, kjer gre iskati zametke socialnih pravic državljanov EU. Prosto gibanje oseb je bilo v preteklosti v veliki meri omejeno na delavce in samozaposlene osebe, in zgolj te kategorije oseb so se na področju socialnih pravic lahko zanesle na enako obravnavanje kot nacionalnimi državljani. Z uvedbo evropskega državljanstva se je institut enakega obravnavanja razširil na vse evropske državljane. Sodišče EU je skozi svojo sodno prakso maloštevilčnim in splošnim določbam o dostopu do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah močno razširilo pomen, poudarilo načelo prepovedi diskriminacije ter zarisalo meje nacionalne suverenosti v sferi socialne politike. Države članice so izgubile monopol nad določanjem meril za dostop do nacionalnih socialnih pravic, katerih ne smejo omejevati izključno na svoje državljane in ne zahtevati, da se koristijo izključno na njenem ozemlju. Ob očitkih nekaterih držav članic, da so proti svoji volji izgubile nadzor nad svojim sistemom socialne blaginje, sodna praksa Sodišča EU s tega področja ostaja prežeta z nekonsistentnostmi. Trend naklonjenosti k podeljevanju širokega spektra socialnih pravic tudi ekonomsko neaktivnim državljanom EU se je v zadnjih letih, ob očitkih držav članic o pojavu »socialnega turizma«, obrnil. Zaznati je bolj omejujoč pristop Sodišča EU, ki se nagiba k »modelu integracije«, kot izkazujejo odločbe v zadevah Brey, Dano in Alimanovic. EU na področju stanovanjske politike nima neposrednih pristojnosti, a ker dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem sodi pod definicijo socialne pomoči, zapade pod okrilje PDEU. Države članice so pri dodeljevanju socialnih stanovanj dolžne spoštovati prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, česar nacionalne zakonodaje številnih držav članic ne spoštujejo. Že leta 1988 v zadevi Komisija proti Italiji je Sodišče EU zavzelo jasno stališče da element državljanstva ne sme igrati vloge pri dostopu do socialnih stanovanj v državah članicah. Kljub temu zakonodaja Združenega kraljestva vsebuje t.i. »right to reside« test, na podlagi katerega britanske oblasti presojajo, ali ima posameznik pravico do prebivanja na njenem ozemlju in posledično pravico do socialne pomoči, in ki je trenutno predmet sodne presoje v zadevi Komisija proti Združenem kraljestvu. Flamski dekret o zemljiščih in nepremičninah določa, da so do neprofitnih stanovanj upravičeni zgolj tisti posamezniki, ki so dovolj povezani z občino, o čemer se je Sodišče EU že izreklo v zadevi Libert in v kateri je zaznati izrazito intervencijski pristop, ki flamskemu zakonodajalcu omejuje suverenost pri oblikovanju nacionalne socialne politike. Tudi v slovenskem Stanovanjskem zakonu je zaslediti sporne pogoje, ob izpolnitvi katerih so državljani drugih držav članic EU upravičeni do neprofitnega stanovanja.
Keywords: Socialna stanovanja, neprofitna stanovanja, socialna pomoč, dostop do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah, državljanstvo EU, pravica do prostega gibanja oseb, prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, nacionalna suverenost v sferi socialne politike, socialni turizem, model integracije.
Published in DKUM: 30.06.2016; Views: 2577; Downloads: 287
Full text (1,24 MB)

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana delovnopravna tematika, in sicer instituti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), katerih temeljni namen je zagotoviti ustrezno stopnjo pravne varnosti delavcev ter drugih kategorij oseb, ki niso v delovnem razmerju, vendar jim zakon zagotavlja določeno delovnopravno varstvo. V drugem poglavju zaradi lažjega razumevanja obravnavane problematike pojasnim nekatere temeljne pojme in načela delovnega prava kot sta delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi. Ker je ZDR-1 razmeroma nov zakon, sem tretje poglavje namenil obravnavi razlogov, ki so privedli do sprejetja nove delovnopravne zakonodaje ter ugotovil, kako je na spremembe zakona vplivala zakonodaja Evropske unije. Pojasnil sem tudi namene in cilje, ki jih skuša zakon uresničiti ter predstavil nove rešitve, ki jih zakon določa. Četrto poglavje obravnava razmerje med ZDR-1 in kolektivnimi pogodbami. Opredelil sem nekatere temeljne pojme, kot so kolektivna pogodba in kolektivna pogajanja. V nadaljevanju sem se osredotočil na spremembe določb ZDR-1, s katerimi zakon vpliva na urejanje pravic delavcev v kolektivnih pogodbah, ter poskušal prikazati prednosti in slabosti sprememb glede na položaj delavcev. Peto poglavje predstavlja jedro diplomskega dela, saj so v njem predstavljeni in pojasnjeni bistveni instituti zakona v smislu zagotovitve večje pravne varnosti delavcev. Posamezne institute sem obrazložil in podrobneje pojasnil zakonske določbe, ki glede na prejšnjo delovnopravno zakonodajo pomenijo spremembe v korist delavcev. Ob tem sem želel ugotoviti tudi morebitne pomanjkljivosti oz. slabosti zakonodaje glede na položaj delavcev. Šesto poglavje obravnava dve kategoriji oseb, ki opravljajo delo, vendar niso v delovnem razmerju. Ker je njihov položaj primerljiv položaju delavcev, jim ZDR-1 zagotavlja določeno stopnjo delovnopravnega varstva. V zaključku diplomskega dela je navedena sklepna ugotovitev glede obravnavane tematike, s katero sem podal odgovor na zastavljeno trditev, da ZDR-1 povečuje pravno varnost delavcev in drugih oseb.
Keywords: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), pogodba o zaposlitvi, kolektivne pogodbe, ekonomsko odvisne osebe, agencijsko delo, omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, prepoved diskriminacije, trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, sprememba delodajalca.
Published in DKUM: 06.08.2014; Views: 2037; Downloads: 405
Full text (779,29 KB)

Abstract: Avtorica se ukvarja s problematiko t.i. izbrisanih, ki označuje osebe, katere je slovenska oblast zaradi arbitrarne razlage osamosvojitvene zakonodaje 26. februarja 1992 brez obvestila in zakonske podlage ter iz lastnega nagiba izbrisala iz registra stalnega prebivalstva ter jih prenesla v evidenco tujcev. S tem jim ni le samovoljno odvzela njihovega pravnega statusa, temveč jim je onemogočila dostop do cele vrste ekonomskih in socialnih pravic vezanih na ta status. Ker je takšen ukrep za razliko od ostalih tujcev s pravico do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije prizadel le tiste, ki so prihajali iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012 razsodil, da so bile te osebe obravnavane diskriminacijsko, obenem pa sta jim bili kršeni tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravica vsem osebam na področju držav pogodbenic. Primer izbrisanih se obravnava iz vidika razmerja med politiko in pravom, natančneje pravom človekovih pravic. Pravo in politika sta samostojni področji, vendar vseeno medsebojno eksistenčno povezani, saj daje politika pravu materijo za urejanje, pravo pa ima nalogo ohranjati politiko znotraj določenih meja. V demokratični pravni državi mora biti med njima vzpostavljeno ravnotežje. To ravnotežje je porušeno, ko začnejo organi oblasti delovati na podlagi nedopustnih političnih interesov, in ko prekoračijo svoje z ustavo in zakonom določene pristojnosti. To lahko pripelje do kršitev temeljev ustavne ureditve, od načela pravne države in vseh njegovih izpeljav ter v končni fazi do kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznikov. Konkreten primer je jasen indikator tega, kako obsežne posledica lahko ima delovanje politike izven okvirov prava, in kako pravne rešitve določenega problema izgubljajo svojo vrednost zaradi njihovega nespoštovanja in odsotnosti podpore v politični sferi.
Keywords: človekove pravice, politika, pravna država, načelo delitve oblasti, prepoved diskriminacije, pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavno sodišče, izbrisani
Published in DKUM: 24.04.2013; Views: 2208; Downloads: 319
Full text (1,13 MB)