Search the digital library catalog

Abstract: Predkupna pravica, ki je hkrati prostovoljna ali prisilna omejitev lastninske pravice, je pravica, ki daje njenemu imetniku pravno možnost od lastnika zahtevati, da ga obvesti o nameravani prodaji stvari ali druge premoženjske pravice, ki je predmet predkupne pravice, in da mu ponudi, da jo kupi pod enakimi pogoji. Lastnik lahko ustanovi to pravico s pravnim poslom, pri čemer nastane pogodbena predkupna pravica, ali pa mu jo podeli sam zakon – v takem primeru govorimo o zakoniti predkupni pravici. Načeloma sta si po vsebini enaki, še več, za zakonito predkupno pravico se celo, kadar zakon ne določa drugače, uporabljajo splošne določbe, ki določajo pogodbeno predkupno pravico. Vsekakor pa situacije, v katerih se pojavljajo zakonite predkupne pravice, niso tako enostavne, kot se zdijo v teoriji. Zakonite predkupne pravice določa vrsta splošnih in posebnih predpisov ter niso redki primeri, ko je ena nepremičnina podvržena več predkupnim pravicam po različnih zakonih in na različnih podlagah. V praksi se je izkazalo, da to povzroča težave, saj pravni red, v tovrstnih primerih, ne določa jasnih odgovorov. V pričujočem magistrskem delu je poudarek na problematiki, ki jo povzročajo predkupne pravice v prostem prometu in v postopkih prisilnih prodaj ter pri oblikovanju povezanih nepremičnin. V zvezi z vplivom zakonitih predkupnih pravic na prosti promet je treba poudariti, da je reševanje tovrstnih situacij v veliki meri podvrženo teoriji in sodni praksi. Zakonodaja je v tem vidiku razpršena, nejasna in sama sebi nasprotujoča, iz česar sledi, da morata sodna praksa in teorija zapolniti nastale pravne praznine s pomočjo različnih razlagalnih metod, ki jih ponuja pravo. Do enake težave pride pri oblikah prisilne prodaje nepremičnine, saj je zakonodaja tako skopa, da se sodišča in stečajni upravitelji nanjo ne morejo zanesti in jim ne preostane nič drugega, kot da rešitev poiščejo v sodni praksi in teoriji, ki pa nista niti formalna pravna vira. Zakonodaja se je bistveno bolje lotila paketnih prodaj nepremičnin in situacij, kjer so nekatere nepremičnine v paketu podvržene predkupni pravici, nekatere pa ne. Tovrstne primere celovito urejata ZKZ in sodna praksa, vendar se je po pregledu nemške zakonodaje izkazalo, da naša ureditev ni praktična, saj zapostavlja interes kupca. Kupec lahko tako kupi samo vse nepremičnine v paketu in ne zgolj tistih, na katerih obstaja predkupna pravica, če je prodajalec v ponudbi izrecno izkazal interes za prodajo paketa zgolj v celoti. Nemška zakonodaja omogoča, da si lahko kupec izbira, katere nepremičnine znotraj paketa želi kupiti, slednje pa mu lahko prodajalec odkloni samo, če bi mu nastala prekomerna škoda. A contrario velja, da se mora predkupni upravičenec, kadar se prodajalec odloči prodajati paket, kjer vse nepremičnine niso podvržene predkupni pravici, odpovedati uveljavljanju predkupne pravice na vseh nepremičninah znotraj paketa, čeprav bi morebiti imel interes kupiti nekatere, vendar ne vse, nepremičnine v paketu. Predkupna pravica ima med drugim še pomembno vlogo pri novi zakonodaji, ki ureja institut povezanih nepremičnin, uvedenih z novelo SPZ-B. Teorija v zvezi s tem ugotavlja, da je vpliv vseh vrst predkupnih pravic v zvezi z ustanavljanjem povezanih nepremičnin neobstoječ, saj pri nastanku povezanih nepremičnin ne gre za prodajo nepremičnin. Navedenega se ni zavedal zakonodajalec pri pisanju ureditve, saj je določil, da če na nepremičninah, ki se ustanavljajo kot povezane nepremičnine, obstajajo predkupne pravice različnih upravičencev, ustanovitev teh pravic sploh ni dovoljena.
Keywords: lastninska pravica, pogodbena svoboda, prenos lastninske pravice, prodajna pogodba, omejevanje lastninske pravice, predkupna pravica, javni interes, zakonita predkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, konkurenca zakonitih predkupnih pravic
Published in DKUM: 08.10.2025; Views: 0; Downloads: 64
Full text (995,06 KB)

Abstract: Lastnina je ena od temeljnih človekovih pravic, zaradi česar je zaščitena tako z mednarodnimi akti, kot je na primer Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, kot tudi z najvišjim pravnim aktom vsake posamezne države, ustavo. Na tak način je lastnina zaščitena tako v Ustavi Republike Slovenije kot tudi Republike Italije. Načine pridobitve lastninske pravice pa v obeh primerih ureja zakon. Kljub temu da oba pravna reda sodita med kontinentalne pravne rede, ki izhajajo iz rimskopravne tradicije, pa je med njima precej razlik. Te so predvsem posledica drugačnega zgodovinskega razvoja, saj se je slovenski pravni red razvijal pod vplivom avstrijskega in nemškega prava, italijanski pravni red pa pod vplivom francoskega prava. Slovenski pravni red uvrščamo v germansko pravno družino, italijanski pravni red pa v romansko. Med njima so v nekaterih elementih kar precejšnje razlike. V diplomskem delu sem se osredotočil na načine pridobitve lastninske pravice po slovenskem in italijanskem pravnem redu. Najprej sem na kratko podal definicijo lastninske pravice. Nato sem poiskal razloge za umestitev pravnih redov v pravne družine. V naslednjem poglavju sem na kratko primerjal ureditev lastninske pravice v Ustavi Republike Slovenije in Ustavi Republike Italije. Na kratko sem obravnaval tudi stvar kot objekt, na katerem se vrši lastninska pravica, ter posest kot dejansko oblast nad stvarjo. Nadalje sem primerjal izvirne načine pridobitve lastninske pravice, pri katerih pride do nastanka pravice same. Ker pa so v vsakdanjem življenju najpogostejši izvedeni načini pridobitve lastninske pravice, pri katerih pride do prenosa obstoječe lastninske pravice, sem primerjal tudi slednje.
Keywords: lastninska pravica, pridobitev lastninske pravice, stvar, nepremičnina, premičnina, odsvojitelj, pridobitelj, posestnik, dobra vera, prenos
Published in DKUM: 21.05.2025; Views: 3; Downloads: 17
Full text (465,63 KB)

Abstract: Magistrsko delo je rezultat preučevanja problema večkratne prodaje nepremičnine. Ta problem sem preučevala s pomočjo zakonov in njihovih komentarjev, sodne prakse ter s študiranjem različnih publikacij in drugih bibliografskih virov. V delu je kompleksno predstavljen temeljni problem in z njim tesno povezane teme, katerih razumevanje je prav tako pomembno, če želimo razumeti bistvo problema. Če v grobem povem, katere teme so v tesni povezavi in sem jih obravnavala: zemljiškoknjižno pravo, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižni postopek, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, prenos lastninske pravice na nepremičnini, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za veljaven prenos, večkratna prodaja nepremičnine, vloga dobre vere pri tem, institut izbrisne tožbe in kaj je prinesla novela ZZK-1C, ob vseh vidikih obravnavanja pa sem navedla tudi relevantno sodno prakso. Temeljno vodilo v stvarnem pravu je še danes ulpijanovo načelo, nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet, ki pomeni, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Kolikor je to vodilo ključno, pa je izjemoma treba od njega odstopiti. Na nepremičninskem področju se odstop od tega načela opredeljuje kot načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Publikacija zemljiške knjige je z leti in z razvojem pravnega prometa pridobivala pomen. Danes so na publikacijo v zemljiško knjigo vezani posebni pravni učinki. To sta predvsem pridobivanje pravic na nepremičninah in zaščita zaupanja v pravni promet. Ob tem se pojavlja problem, na katerega so ureditve in praksa morale dati rešitev. Kaj se zgodi v primeru pridobitve pravice na nepremičnini od zemljiškoknjižnega lastnika, ki v resnici ni lastnik. Tu je treba tehtati med dvema pomembnima vrednotama, in sicer med pravnim prometom na eni strani in varstvom lastnine na drugi strani. Na prvi pogled se zdi, da je rešitev kristalno jasna, v resnici pa ni tako. Gre za pridobitev lastninske pravice od nelastnika, ki predstavlja izjemo od prepovedi posega v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tu je dana prednost pravnemu prometu pred pravim stanjem lastninskih razmerij na nepremičnini. Ob podrobni preučitvi vidimo, da je kljub na videz očitni rešitvi še mnogo dejavnikov, ki nam postavljajo dodatna vprašanja, na katera odgovore najdemo v zakonodaji in sodni praksi.
Keywords: zemljiška knjiga, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varstvo pravnega prometa, dobra vera, lastninska pravica, prenos lastninske pravice na nepremičnini, raziskovalna dolžnost, izbrisna tožba.
Published in DKUM: 17.10.2023; Views: 455; Downloads: 143
Full text (1,08 MB)

Abstract: V diplomski nalogi so predstavljene posebnosti in način prehoda lastninske pravice od tretje osebe na komitenta pri nakupni komisijski pogodbi. Ker so pri prodajni komisijski pogodbi stališča teoretikov glede prehoda lastninske pravice bolj enotna, kot pri nakupni komisijski pogodbi, je v diplomski nalogi obravnavana le nakupna komisija. Obravnava nakupne komisije temelji na primerjavi z običajno prodajno pogodbo ter na vlogi komisionarja, ki je hkrati v pogodbenem razmerju s komitentom in tretjo osebo. V diplomski nalogi je obravnavan zgolj prenos lastninske pravice, kot temeljne stvarne pravice, ugotovitve pa analogno veljajo tudi glede prenosa drugih stvarnih pravic. Kot predmet lastninske pravice so v diplomski nalogi obravnavane samo premičnine, ki so najpogosteje predmet nakupne komisijske pogodbe. Pri nakupni komisijski pogodbi da komitent svojemu komisionarju naročilo za nakup določenega blaga. Komisionar nato s tretjo osebo sklene pravni posel o nakupu blaga v svojem imenu, a za račun komitenta. Razlog, da komisionar ne kupuje stvari za lastne potrebe, ampak za potrebe komitenta, ne vpliva na prehod lastninske pravice od tretje osebe na komisionarja. Tretja oseba ni v neposrednem pogodbenem razmerju s komitentom. Gre za primer posrednega zastopanja, kjer zastopnikove izjave volje ne ustvarjajo pravic neposredno v sferi zastopanega. Zato med tretjo osebo in komitentom ne pride do vzpostavitve neposrednega pravnega razmerja. Med njima velja načelo ločenosti pravnih razmerij, po katerem pravila o komisijski pogodbi urejajo notranje razmerje med komitentom in komisionarjem, pravila o prodajni pogodbi pa urejajo zunanje razmerje med komisionarjem kot kupcem in tretjo osebo kot prodajalcem. Pri tem opazimo odmik od načela kavzalnosti, ki za uspešen prenos lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Ta je hkrati kavza oz. podlaga razpolagalnega pravnega posla, s pomočjo katerega se lastninska pravica dokončno prenese. Čeprav se izročitev blaga zastopniku šteje za izročitev zastopanemu, pa med komitentom in tretjo osebo ne obstaja zavezovalni pravni posel, saj sta stranki vsaka svojega pravnega posla. Zato prehod lastninske pravice ni tako enostaven, kot pri običajni prodajni pogodbi, kjer sta prodajalec in kupec stranki istega pravnega posla.
Keywords: komisijska pogodba, komitent, komisionar, nakupna komisija, posredno zastopanje, prenos lastninske pravice
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 1433; Downloads: 162
Full text (421,90 KB)

Abstract: Razlog za sklenitev fiduciarnih poslov je največkrat v zavarovanju, zato za takšne oblike zavarovanj uporabljamo izraz fiduciarna zavarovanja. Med tipična fiduciarna zavarovanja uvrščamo prenos lastninske pravice v zavarovanje, odstop terjatve v zavarovanje in prenos finančnih instrumentov v zavarovanje. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je zaupnost razmerja, neakcesornost in možnost zunajsodne uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja. Nadaljnja značilnost fiduciarnih zavarovanj je prenos »polne« pravice, saj fiduciar na predmetu zavarovanja pridobi popolno imetništvo oziroma popolno lastninsko pravico. Fiduciarna zavarovanja tako dajejo več pravne oblasti, kot je to gospodarsko potrebno, zato pravni red ta presežek oziroma preobdarovanost kompenzira v primeru stečaja. Fiduciarju se v primeru fiduciantovega stečaja prizna manj kot polno imetništvo oziroma polna lastninska pravica, in sicer le ločitvena pravica. V primeru neplačevitosti fiducianta, fiduciarna zavarovanja gravitirajo k pravnim učinkom zastavne pravice in ne k polnemu imetništvu oziroma polni lastninski pravici. Temu ustrezen je tudi pravni položaj fiducianta v primeru stečaja fiduciarja. Fiduciantu je namreč priznan položaj izločitvenega upnika. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico ter na izločitveno pravico. Uveljavitev ločitvene pravice se lahko opravi v sodnem postopku ali pa v zakonsko določenih primerih tudi izvensodno. V primerih fiduciarnih zavarovanj je mogoča izvensodna prodaja, ki zagotavlja hitrejše poplačilo zavarovane terjatve, in ne vsebuje stroškov, ki so povezani z vodenjem sodnega postopka.
Keywords: fiduciarna zavarovanja, prenos lastninske pravice v zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje, prenos finančnih instrumentov v zavarovanja, insolventnost, stečaj, izločitvena pravica, izločitveni upnik, ločitvena pravica, ločitveni upnik
Published in DKUM: 18.12.2018; Views: 2457; Downloads: 272
Full text (629,93 KB)