Search the digital library catalog

Abstract: Uvod: Duhovnost združuje različne pojme, kot so: vrednote, upanje, energija, motivacija, smisel življenja, odpuščanje in religija. Različna obdobja v življenju, kakršna je prekinitev nosečnosti, lahko predstavlja za posameznika veliko preizkušnjo. Kadar ženska spontano izgubi svojega nerojenega otroka, se ji njen duhovni svet lahko zruši. Metode: V namen priprave zaključnega dela smo izvedli narativni pregled literature. Literaturo smo iskali s pomočjo podatkovnih baz Science Direct, MEDLINE, Wiley Online Library, CINAHL in Web of Science. Določili smo tudi vključitvene in izključitvene kriterije. Potek iskanja rezultatov smo prikazali v diagramu po PRISMA smernicah. Za prikaz sinteze pa smo uporabili metodo vsebinske analize in sinteze podatkov. Rezultati: V končno analizo smo vključili štiri članke, iz katerih smo ugotovili, da si ženske po spontani prekinitvi nosečnosti poleg medicinske oskrbe želijo tudi dobre duhovne oskrbe. Ženske si najbolj želijo pogovora s partnerjem in z bližnjimi. Duhovna oskrba jim omogoča ponovno iskanje smisla življenja, čustvovanje ter izboljša počutje. Razprava in sklep: Duhovna oskrba je v praksi še vedno zanemarjena in neraziskana. Zdravstveni delavci so pri nudenju le te zadržani in se je izogibajo. Na področju duhovnega zdravja bi bilo potrebnih še dosti raziskav, saj ima v primeru, kot je izguba nosečnosti, duhovna oskrba izreden pomen za ženske.
Keywords: ženske, duhovnost, duhovne potrebe, prekinitev nosečnosti, spontana prekinitev nosečnosti
Published in DKUM: 18.01.2023; Views: 651; Downloads: 176
Full text (813,21 KB)

Abstract: O splavu je v svetu veliko diskusij in polemik. Nekatere države imajo precej liberalizirano ureditev, nekatere pa se nagibajo k bolj strogi zakonodaji na tem področju. Splav ali abortus je prekinitev nosečnosti, ki se konča s smrtjo zarodka. Prekinitev nosečnosti se lahko izvede s kirurško metodo ali z metodo, pri kateri prekinejo nosečnost s pomočjo zdravil. Uporablja se tudi kombinirana metoda. Obstajajo tri različne vrste splava. To so umetna prekinitev nosečnosti, spontani splav in nedovoljena umetna prekinitev nosečnosti. Umetna prekinitev nosečnosti je medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice. V Sloveniji je umetna prekinitev nosečnosti dovoljena, če so za to podani medicinski, genetski ali socialni vzroki. Za spontani splav gre takrat, ko je nosečnost spontano prekinjena pred dvajsetim tednom nosečnosti. Največ splavov nastane med drugim in tretjim mesecem. Različne vrste spontanega splava so grozeči splav, nedokončani spontani splav, dokončani spontani splav, septični splav in habitualni spontani splav. Kar 80% splavov v prvih tednih nosečnosti je posledica kromosomskih nepravilnosti. Nedovoljeno umetno prekinitev nosečnosti izvede ženska sama ali neka druga oseba proti veljavnim zakonskim predpisom. Zanj je značilno, da krši zakonske predpise, škoduje ženski in da za to nekateri zaslužijo velike vsote denarja na nedovoljen način. Splav je v Republiki Sloveniji legalen od leta 1977. Dovoljen je na zahtevo nosečnice do 10. tedna nosečnosti. Po tem roku je potrebno soglasje komisije. Umetna prekinitev nosečnosti je urejena v 55. členu Ustave Republike Slovenije, ki se glasi: »Odločanje o rojstvu svojih otrok je svobodno«. V naslednjem odstavku istega člena pa je zapisano: »Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«. Najpomembnejši zakon, ki ureja splav v Republiki Sloveniji, je Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (ZZUUP). ZZUUP že v 1. členu navaja, da ima človek pravico, da svobodno odloča o rojstvu otrok in da morajo biti ženski in moškemu dostopne vse možnosti, s katerimi se jim v okviru zdravstvenega varstva pomaga uresničiti to pravico. V 132. členu Kazenskega zakonika (KZ-UPB1) pa je urejen nedovoljen poseg v nosečnost. Poljska ureditev splava velja za eno izmed najstrožjih v Evropi. Načeloma so splav prepovedali, razen če gre za primere, ko je ogroženo življenje matere ali zarodka, če je vzrok nosečnosti kriminalno dejanje in če gre za incest. Znan je primer noseče štirinajstletne deklice P., ki je na Poljskem hotela opraviti splav. Nosečnost je bila posledica posilstva. Dekle je bilo med nosečnostjo žrtev nadlegovanja s strani aktivistov proti opravljanju splava, cerkve, vodilnih v bolnišnici ter mnogih drugih. Tudi oblasti so z njo ravnale na nedovoljen način, zato je primer bil obravnavan na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Poljska je morala deklici in njeni materi plačati odškodnino.
Keywords: splav, nosečnost, prekinitev nosečnosti, zgodovina splava, ureditev, zakonodaja.
Published in DKUM: 07.07.2015; Views: 2603; Downloads: 746
Full text (541,85 KB)

Abstract: Abortus je tisto področje, kjer skoraj ni posameznika, ki o njem ne bi imel izoblikovanega mnenja, bodisi, da je odklonilno bodisi, da ni. Če že ne zavzameš nobene strani, si najbolj pridobiš naklonjenost obeh, če zavzameš vmesni položaj. Tak položaj so zavzele marsikatere ureditve, ki splav na načelni ravni prepovedujejo, a ga ob zakonsko določenih pogojih vseeno dopuščajo. Prepričanost mnogih, da bi uzakonitev splava vodila v degradacijo vrednot družbe, načeloma ni utemeljena. S pojavom splava se srečamo že v najzgodnejših zgodovinskih obdobjih, moralno – etični pogled in pravna ureditev se tekom zgodovine spreminjata, vendar niti moralne dileme, niti stroga pravna ureditev nista odvrnile žensk od splava. Prav tako, kot tudi danes, ureditve, ki so inkriminirale splav, vseeno niso splavu fetusa pripisovala enake teže, kot umoru rojenega človeka, kar se odraža v sankcijah za storjeno dejanje. V Sloveniji na zakonski ravni še vedno velja zakon iz leta 1977, ki ima podlago v 55. členu Ustave Republike Slovenije. Predvsem ob osamosvojitvi so ponovno načeli temo pravne regulacije prekinitve nosečnosti, kjer se je skušalo vpeljati bolj restriktivno zakonodajo. Obveljala je dotedanja in kljub liberalni pravni ureditvi abortusa v Sloveniji število opravljenih splavov upada. Medtem ko se v državah z restriktivno zakonodajo sicer srečamo z nizko statistiko legalno opravljanih splavov, se v ozadju pojavlja problem ilegalnih splavov in maternalna umrljivost, zaradi nestrokovno opravljenih splavov. Razprava o tem, ali je zarodek že človek, v kateri fazi razvoja začne živeti ali mu priznati pravice in katere, je prisotna že toliko časa, kolikor je prisoten sam pojav. Naše pravo je zavzelo stališče, da zarodek ne moremo šteti za enakovrednega rojenemu človeku, vendar pa mu določene pravice vseeno pripadajo tudi že pred rojstvom, v kolikor se rodi živ. Na drugi strani pa je predvsem v podzakonski ureditvi nakazano do katerega tedna nosečnosti se prekinitev nosečnosti imenuje splav in od katerega tedna naprej prekinitev nosečnosti lahko enačimo z rojstvom mrtvorojenega otroka. Pravni status zarodka je določen, vendar pa na dejanski ravni dvoumnost ostaja. Znanstveni dokazi so le podlaga za izoblikovanje lastnega mnenja, ne dajejo pa točnega in zanesljivega odgovora. Dokler bo status zarodka predmet religioznih, moralnih, etičnih, skratka osebnih prepričanj, menim, da je potrebno ščititi predvsem tisto življenje, telesno in duševno integriteto, za katero smo prepričana, da obstaja, namreč žensko. Varovati njeno zasebnost, dostojanstvo in svobodo izbire in na drugi strani, ne preveč liberalno ravnati s potencialnim življenjem, vsaj ne po tisti točki razvoja, ko je sposoben samostojnega življenja izven materinega telesa.
Keywords: prekinitev nosečnosti, zgodovina prekinitve nosečnosti, pravna ureditev prekinitve nosečnosti v Sloveniji, pravna ureditev abortusa na Poljskem in Irskem, reproduktivne pravice žensk
Published in DKUM: 10.01.2014; Views: 3500; Downloads: 1024
Full text (472,59 KB)

Abstract: V magistrskem delu smo se posvetili medikamentozni prekinitvi nosečnosti ali metodi RU 486. Predstavili smo njene prednosti, slabosti in stranske učinke. Predstavili smo tudi protokol poteka metode RU 486 na Oddelku za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo UKC Maribor. Namen magistrskega dela je ugotoviti, zakaj se ženske odločajo za medikamentozno oziroma kirurško prekinitev nosečnosti in kakšno je njihovo zadovoljstvo z obema metodama. Predstaviti želimo seznanjenost žensk o medikamentozni prekinitvi nosečnosti. Raziskovalna metodologija. Magistrsko delo temelji na kvantitativni metodi. Uporabili smo metodo deskripcije, anketiranja in komparativno metodo. Raziskovalni vzorec zajema 100 pacientk, ki so imele medikamentozno prekinitev nosečnosti, in 50 pacientk, ki so imele kirurško prekinitev nosečnosti. Zanimalo nas je njihovo zadovoljstvo z obema metodama en mesec po odpustu iz bolnišnice. Raziskavo smo izvedli na Oddelku za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, zaradi upada kirurške prekinitve nosečnosti pa smo v raziskavo vključili še Splošno bolnišnico Slovenj Gradec in Murska Sobota. O seznanjenosti z medikamentozno metodo smo povprašali 100 študentk zdravstvene nege na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. Uporabili smo Pearsonov Hi-kvadrat, Fisherjev, Kruskal-Wallisov statistični test in Mann-Whitneyjev U-test. Rezultati. Metodo RU 486 v 71 % priporoča osebni ginekolog. Pacientke se v 40 % odločijo za medikamentozno UPN zaradi enostavnosti metode. 85 % žensk, ki še nima otrok, bi za UPN uporabilo medikamentozno metodo. Največja pomanjkljivost medikamentozne UPN je bolečina (45 %). Krvavitev pri medikamentozni UPN je bila močnejša pri 41 %. 72 % pacientk po medikamentozni UPN je splavilo v UKC. 51 % pacientk, ki so imele kirurško prekinitev nosečnosti, medikamentozne UPN ne pozna. Trajanje postopka je pri obeh metodah (medikamentozni, kirurški) v skladu s pričakovanji. 80 % samskih in 82 % žensk, ki živijo v izvenzakonski skupnosti, bi želelo nosečnost prekiniti v bolnišnici/UKC. Razdalja od bolnišnice/UKC ni povezana z izbiro UPN. 81 % žensk poskrbi za kontracepcijo po UPN. Sklep. Ženske so z medikamentozno prekinitvijo nosečnosti zadovoljne. Za kirurško metodo se še vedno odločajo, ker medikamentozne prekinitve ne poznajo. Ženske, ki so se z medikamentozno prekinitvijo nosečnosti seznanile v zdravstveni ustanovi, sicer trdijo, da metodo poznajo, pa vendar jih zelo malo pozna vse njene prednosti. Število kirurških prekinitev nosečnosti se zmanjšuje. Število žensk, ki se odloči za medikamentozno prekinitev nosečnosti, je vedno več. Tako sta se v zadnjem času ob upoštevanju prednosti in znanja o tveganjih izboljšala pristop in postopek prekinitve nosečnosti z zdravili.
Keywords: Umetna prekinitev nosečnosti, metoda RU 486, kirurška prekinitev nosečnosti.
Published in DKUM: 12.07.2013; Views: 3287; Downloads: 803
Full text (2,39 MB)

Abstract: Umetna prekinitev nosečnosti spada med občutljivejše teme po vsem svetu. Zgodovinsko ni jasno, kdaj se je začelo razpravljati o sami etiki umetne prekinitve nosečnosti, lahko pa povem, da se je njeno pravno urejanje začelo v 18. st. Tako med prvo državo, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti spada Sovjetska zveza. Njena uzakonitev pa je pozneje vplivala na večino drugih vzhodno evropskih držav. Vsaka odprava plodu in vsako dejanje proti človeškemu življenju, ki je spočeto v materinem telesu in ki se še ni rodilo ter vsaka ločitev plodu od materinega telesa, ki povzroči njegovo smrt, imenujemo umetna prekinitev nosečnosti. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok opredeljuje umetno prekinitev nosečnosti kot medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov. S tem medicinskim posegom se tako povzroči zaključek nosečnosti, še preden se otrok rodi. Umetna prekinitev nosečnosti je zelo delikatna tema in jo dandanes označujejo kot socialno nezaželeni ukrep za uravnavanje rojstev oziroma prekinjanje nezaželenih nosečnosti. Kljub današnjim številnim metodam kontracepcije, obstaja v svetu veliko žena in deklet, ki se odločajo za umetno prekinitev nosečnosti. Zakaj? Iz preprostega razloga in sicer zato, ker je to edino sredstvo za preprečevanje rojstev po spočetju. Med najpomembnejše zakone v Sloveniji, ki urejajo področje umetne prekinitve nosečnosti tako spada Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) in ne nazadnje tudi Ustava Republike Slovenije ter ostali drugi pomembni predpisi.Umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji legalna od leta 1977 in dovoljena pod pogojem, da nosečnost ne traja več kot deset tednov. Tako je z liberalizacijo zakonodaje postala umetna prekinitev nosečnosti varna in dostopna vsem ženskam v Sloveniji. Da bi si lahko sami oblikovali neko lastno mnenje in stališče pa je pomembno, da se podučimo o umetni prekinitvi nosečnosti, saj nam to daje nek vpogled v njo in tako lahko na podlagi dobrega poznavanja tega področja, podamo neko objektivnejšo in kritično presojo.
Keywords: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zarodek, embrio, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, ugovor vesti, odgovornost za neuspešno opravljeno umetno prekinitev nosečnosti, pravica partnerja pri umetni prekinitvi nosečnosti.
Published in DKUM: 16.03.2012; Views: 6857; Downloads: 1987
Full text (773,54 KB)