2.
KRŠČANSTVO IN ODNOS DO NARAVNEGA OKOLJAEva Vivola, 2012, undergraduate thesis
Abstract: Razprave, ki povezujejo ekologijo in religijo, izvirajo iz članka ameriškega zgodovinarja Lynna Whitea (1967), v katerem je zahodnemu krščanstvu očital, da je pomembno vplivalo na smer družbenega razvoja, ki nas je pripeljal do današnjega ekološkega stanja. S pomočjo proučevanja zgodovine razvoja krščanstva in krščanske misli, predvsem kar zadeva njegov odnos do okolja, smo ugotovili, da je vsaka veja krščanstva v zgodovini imela sebi lasten odnos do naravnega okolja. Zdi se, da je protestantizem najbolj poudarjal
instrumentalistični odnos do narave. Katolicizem je naravo v celoti ponujal človeku kot nekaj, kar si naj oblikuje po svoji meri. Podatki, ki jih imamo o pravoslavju, namigujejo na to, da je naravi skozi vso zgodovino priznavalo njeno božanskost. Danes pa opažamo, vsaj na ravni uradnih izjav in pogledov, da se vse veje krščanstva zavedajo nujnosti, da naravo ohranimo čim bolj neokrnjeno. Z analizo podatkov smo ugotovili, da je na svetovni ravni kljub temu med kristjani v primerjavi s tistimi, ki se ne prištevajo k nobeni veroizpovedi, nekoliko več takih, ki dajejo človeškemu blagostanju prednost pred zaščito narave.
Keywords: Ekologija, naravno okolje, krščanstvo, katolicizem, protestantizem, pravoslavje.
Published in DKUM: 15.09.2020; Views: 893; Downloads: 81
Full text (1,21 MB)