| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 16
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Vpliv prava EU na substančno delovno pravo: izbrani vidiki : izbrani vidiki
Teja Peče, 2022, master's thesis

Abstract: EU ima danes na podlagi 2. odstavka 4. člena PDEU na področju socialne politike z državami članicami deljene pristojnosti. Naravo in obseg pooblastil EU pa podrobneje opredeljuje zlasti 153. člen PDEU, ki kot krovna določba predstavlja tudi podlago za sprejem direktiv in priporočil. Neimplementacija ali nepopolna implementacija direktive, po poteku implementacijskega roka, je na področju delovnega prava izredno problematična, saj se skladno s sodno prakso Sodišča možnost sklicevanja na neposredni učinek direktiv priznava le zaposlenim v javnem sektorju in ne tudi zaposlenim v zasebnem sektorju. Z vidika varstva temeljnih (socialnih) pravic je navedeno razlikovanje arbitrarno, nevzdržno in nedopustno. Na podlagi podrobne vsebinske analize sodne prakse Sodišča in stališč priznanih akademikov je mogoče zaznati, da pravo EU izravnava odsotnost horizontalnega učinka direktiv s široko razlago pojma »država«, lojalno oz. konsistentno razlago in dopustnostjo sklicevanja na splošna načela prava EU. Navedeno od nacionalnih sodnikov zahteva dobro poznavanje prava EU in veliko mero kreativnosti. Prav tako pa de iure in de facto ustvarja »sivo polje« (učinkovite) zaščite, kadar dejansko stanje zadeve ne izpolnjuje (zahtevanih) kriterijev. Varstvo temeljnih (socialnih) pravic je dobilo nove razsežnosti s sprejemom Lizbonske pogodbe, ki je Listini EU podelila zavezujočo pravno naravo. Uporaba Listine EU je na področju nacionalnega (delovnega) prava zahtevna, kar nekaj nejasnosti pa povzroča tudi pravna narava njenih določb. Listina EU kljub temu predstavlja pomemben premik v smeri izboljšanja varstva zaposlenih v zasebnem sektorju, saj skladno s sodno prakso Sodišča temeljne pravice Listine EU (ob izpolnjevanju določenih pogojev) varujejo tudi zasebno-pravna razmerja. Sklepno je možna ugotovitev, da je sodna praksa Sodišča izjemno pomembna tudi z vidika razlage in razumevanja materialnega delovnega prava EU. Analiza sodne prakse Sodišča na izbranem vidiku delovnega časa potrjuje, da restriktivna razlaga pojma ni mogoča. Prav tako pa je tudi odličen primer neuspešnemu nasprotovanju, s strani držav članic in Komisije, po pridobivanju ter, kot se na prvi pogled zdi, širitvi pristojnosti prava EU.
Keywords: Temeljne pravice, človekove pravice, pravo EU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, delovno pravo EU, Direktiva o delovnem času, pojem »delovni čas«.
Published in DKUM: 17.03.2022; Views: 483; Downloads: 246
.pdf Full text (1,19 MB)

2.
Pravila o uporabi in razlagi listine EU o temeljnih pravicah : magistrsko delo
Valentin Justin Tratnik, 2020, master's thesis

Abstract: Varstvo temeljnih pravic in svoboščin je v 21. stoletju v EU nekaj samoumevnega. Na podlagi 2. člena Pogodbe o Evropski uniji EU temelji na vrednotah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakosti, pravne države in spoštovanja temeljnih pravic. Nadalje 49. člen PEU pogojuje članstvo v EU s spoštovanjem vrednot iz 2. člena PEU, vključno s spoštovanjem temeljnih pravic. Danes Listina, ki je zavezujoča od leta 2009, predstavlja moderen pravni dokument, ki poleg »klasičnih« temeljnih pravic vsebuje tudi novo generacijo pravic. Ustaljenim »klasičnim« pravicam, kot so npr. pravica do življenja, nediskriminacije in enakosti pred zakonom, so v Listini dodane tudi novejše pravice, kot so npr. varstvo potrošnikov, varstvo okolja in druge, ki obstajajo zgolj v pravnem redu EU, npr. prosto gibanje, aktivna in pasivna volilna pravica na volitvah v Evropski parlament in na lokalnih volitvah. Listina obsega sedem poglavij, pri čemer prvih šest poglavij temeljne pravice ureja vsebinsko, zadnje, sedmo, poglavje pa ureja splošna pravila o razlagi in uporabi Listine. Ta magistrska naloga se ukvarja s sedmim poglavjem Listine. Po sprejetju Listine je bilo eno ključnih vprašanj njeno področje uporabe, ki je urejeno v njenem 51. členu. Uporabo Listine delimo na uporabo s strani organov EU in uporabo s strani držav članic (DČ). Medtem ko je Listina za organe EU zavezujoča vedno, torej, kadar ravnajo znotraj okvirjev prava EU in kadar ravnajo izven okvirjev prava EU, Listina DČ zavezuje zgolj, kadar izvajajo pravo EU. Pri področju uporabe Listine je potrebno upoštevati tudi prvi odstavek 6. člena PEU, ki določa, da se z Listino na nikakršen način ne širijo pristojnosti EU, kot so opredeljene v Pogodbah. V zvezi z 51. členom Listine se postavi tudi vprašanje uporabe Listine v horizontalnih razmerjih. Poleg področja uporabe Listine je ključno tudi vprašanje ravni varstva, ki ga zagotavlja Listina. Tako je danes varovanje temeljnih pravic v DČ urejeno na več ravneh. Temeljne pravice se varujejo preko ustav DČ, Listine, EKČP in drugih mednarodnih dokumentov. Prav kvantiteta pravnih aktov, ki varujejo temeljne pravice, lahko povzroči določene probleme, ki jih je potrebno razjasniti. Po več kot desetletju sprejema Listine je vprašanj vedno več. V tem zaključnem delu bom zato s svojim raziskovalnim delom poskusil osvetliti nekatera relevantna vprašanja v zvezi z uporabo in razlago Listine.
Keywords: Pravo EU, temeljne pravice, človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, uporaba Listine ratione materiae, uporaba Listine ratione personae, razlaga Listine, Zadeva 29/69, Erich Stauder proti mestu Ulm – Sozialamt.
Published in DKUM: 11.09.2020; Views: 940; Downloads: 421
.pdf Full text (845,60 KB)

3.
Molk organa in sodno varstvo s primerjalnopravno analizo : magistrsko delo
Barbara Balažic, 2019, master's thesis

Abstract: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Keywords: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 1032; Downloads: 153
.pdf Full text (825,59 KB)

4.
Evropeizacija slovenskega upravnega sodstva : magistrsko delo
Urška Požlep, 2019, master's thesis

Abstract: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Keywords: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 825; Downloads: 227
.pdf Full text (1,36 MB)

5.
Horizontalni neposredni učinek določb Listine EU o temeljnih pravicah v luči novejše sodne prakse Sodišča EU : magistrsko delo
Iris Štelcar, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo z analizo sodne prakse Sodišča EU proučuje vprašanje horizontalnega neposrednega učinka določb Listine EU o temeljnih pravicah. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe je Listina del primarne zakonodaje EU. Glede na možnost neposrednega sklicevanja na določbe ustanovnih pogodb EU v primeru spora med posamezniki se odpira vprašanje, ali se lahko temeljna načela prava EU, ki jih je Sodišče EU razvilo na tem področju, uporabijo tudi za določbe Listine. Ključno vprašanje je, ali lahko imajo tudi določbe Listine neposredni učinek, ki ga je Sodišče EU že v zadevi 26/62, Van Gend & Loos, priznalo pravicam, ki izhajajo iz primarnega prava EU. To vprašanje je izjemno zanimivo glede horizontalnega neposrednega učinka določb Listine, še posebej v luči dejstva, da so bile temeljne pravice tradicionalno razumljene kot ščit posameznikov proti državi in ne proti drugim posameznikom. Izhodiščno težavo povzroča 51. člen Listine, ki kot naslovnike, ki jih zavezujejo njene določbe, ob institucijah EU in državah članicah izrecno ne predvideva tudi posameznikov. Z namenom okrepitve varstva temeljnih pravic v EU je Sodišče EU zavrnilo restriktivno razlago omenjene določbe in pravicam iz Listine, ki so dovolj kakovostne, dopustilo horizontalni neposredni učinek. Ta odločitev še ne pomeni, da se lahko vsi posamezniki v zasebnopravnem sporu sklicujejo na katerokoli temeljno pravico iz Listine, ampak mora le-ta biti samozadostna in zavezujoča. Če je namreč konkretna določba zavezujočega značaja, jasna in nepogojna, je zato, da bi se lahko posamezniki v medsebojnem sporu sklicevali nanjo, ni treba konkretizirati z določbami prava EU ali nacionalnega prava. Odločilen vpliv na obravnavan razvoj sodne prakse sta imeli združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al, kjer se je vprašanje horizontalnega neposrednega učinka drugega odstavka 31. člena Listine pojavilo zaradi nepravilnega prenosa 7. člena Direktive 2003/88 v nemški pravni red. Ta sodba Sodišča EU daje nacionalnim sodiščem novo evropsko razsežnost, saj bodo morali sodniki v določenih okoliščinah nacionalno zakonodajo »dati na stran«, da bi zagotovili učinkovito varstvo pravic iz Listine.
Keywords: primarno pravo Evropske unije, Listina EU o temeljnih pravicah, temeljne socialne pravice, horizontalni neposredni učinek, združeni zadevi C-569/16 in C-570/16, Bauer et al.
Published in DKUM: 17.12.2019; Views: 927; Downloads: 235
.pdf Full text (747,29 KB)

6.
Pojem delavca v pravu Evropske unije
Sandra Gobec, 2017, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je obravnavan pojem delavca v pravu EU. Ta pojem služi določitvi personalne veljavnosti delovnega prava EU. Ko je osebi priznan status delavca, je upravičena do posebnega varstva. V pravu EU ni enotne opredelitve tega pojma, temveč se spreminja glede na področje uporabe. Pojem delavca v smislu člena 45 PDEU je avtonomen pojem prava EU. Za delavca se šteje oseba, ki določeno obdobje za plačilo opravlja storitve v korist in po navodilih druge osebe. Enaka široka opredelitev se uporablja na področju enakega plačila in na nekaterih drugih področjih, na katerih direktive pojma delavca izrecno ne definirajo (varstvo materinstva in starševstva, kolektivni odpusti, organizacija delovnega časa), v primeru Direktive o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela pa četudi se na podlagi besedila direktive zdi, da je opredelitev pojma delavca rezervirana za nacionalne pravne sisteme. Na večini drugih področij Sodišče Evropske unije definiranje pojma delavca v smislu direktiv prepušča državam članicam in ga ne šteje za avtonomen pojem prava EU. Kljub temu pa polni učinek direktiv in splošnih načel prava EU postavljata omejitve diskreciji, ki jo imajo države članice.
Keywords: delavec, samozaposleni, delovno razmerje, delovnopravno varstvo, delovno pravo EU, prosto gibanje delavcev, načelo enake obravnave, Sodišče Evropske unije
Published in DKUM: 03.11.2017; Views: 1079; Downloads: 130
.pdf Full text (1,28 MB)

7.
Vloga evropskega parlamenta v mednarodni trgovini
Nikolina Travner, 2017, master's thesis

Abstract: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov. Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski. Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Keywords: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Published in DKUM: 08.08.2017; Views: 1371; Downloads: 169
.pdf Full text (1,08 MB)

8.
CERTIFIKACIJSKA ZNAMKA
Henrik Lutz, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Cilj diplomskega dela je ugotoviti praktične posledice nove uredbe Evropske Unije, ki vpeljuje nov institut »certifikacijske znamke« v slovenski pravni prostor. Namen diplomske naloge je tudi prikazati izkušnje njene uporabe v tujih ureditvah in predvideti posledice uvedbe certifikacijske znamke v Sloveniji. Delo analizira ureditev in uporabo certifikacijske znamke v ZDA, ter jo primerja z ureditvijo v pravu EU. Podrobneje bo predstavljena certifikacijska znamka EU. Izpostavljena je njena definicija in je primerjana z definicijo certifikacijske znamke, kot je urejena v ZDA, saj se ti bistveno razlikujeta.
Keywords: certifikacijska znamka, certifikacijska znamka Evropske Unije, pravo blagovnih znamk, kolektivna znamka, geografska označba, znak, industrijska lastnina, intelektualna lastnina, blago in storitve, shema kakovosti
Published in DKUM: 23.09.2016; Views: 1475; Downloads: 210
.pdf Full text (1,24 MB)

9.
UPORABA SOLIDARNOSTNE KLAVZULE PRI ZAGOTAVLJANJU VOJAŠKE POMOČI DRUGI DRŽAVI ČLANICI EU
Metka Mokotar, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana solidarnostna klavzula iz 222. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije in vojaška pomoč kot eden od možnih načinov izpolnitve solidarnostne zaveze, ki jo imajo države članice Evropske unije proti drugi državi članici. Solidarnostna klavzula je novost, ki jo je prinesla Lizbonska pogodba in ki jo država članica lahko aktivira v primeru terorističnega napada, naravne nesreče ali nesreče, ki jo je povzročil človek. V tem primeru se zagotavlja pomoč na ravni Evropske unije in na nacionalni ravni. Vojaška pomoč se lahko zagotovi v obliki denarnih sredstev, vojaške opreme, vojaških usposabljanj in vodenja, kadar prizadeta država pri reševanju krizne situacije uporablja vojaška sredstva. Poleg pomoči, ki jo ob uveljavljanju solidarnostne klavzule zagotovijo posamezne države članice, se uporabijo tudi vsi obstoječi mehanizmi Evropske unije – strategija notranje varnosti EU, mehanizmi EU na področju civilne zaščite, sklep o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje ter strukture, oblikovane v okviru skupne varnostne in obrambne politike. Države za pomoč zaprosijo preko svojih političnih organov, usklajevanje pa poteka v Svetu. Tekom celotnega postopka imata osredno vlogo Center za usklajevanje nujnega odziva in ureditve EU za politično odzivanje na krize. V določenih kriznih situacijah se lahko uveljavlja tudi kakšen drug mehanizem, kot je denimo klavzula o medsebojni obrambi kot del skupne varnostne in obrambne politike, na bolj globalni ravni pa 5. člen Severnoatlantske pogodbe. Oba člena se lahko uporabita v primeru oboroženega napada na državo članico oz. državo pogodbenico. Glede na mehanizme, ki obstajajo poleg solidarnostne klavzule, se na prvi pogled morda zdi, da je določba 222. člena PDEU nepotrebna, vendar ob podrobnejši analizi vidimo, da bo solidarnostna klavzula ob morebitnem uveljavljanju pokrivala zelo velik spekter kriznih situacij in v praksi nudila ustreznejše in koristne rešitve. Države članice imajo v primeru nastanka krizne situacije prosto izbiro glede poti, po kateri bodo reševale nastalo krizo, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU.
Keywords: solidarnostna klavzula, vojaška pomoč, Evropska unija, pravo Evropske unije, solidarnost
Published in DKUM: 19.09.2016; Views: 1730; Downloads: 131
.pdf Full text (381,00 KB)

10.
PRAVNI OKVIR EVROPSKE SLUŽBE ZA ZUNANJE DELOVANJE
Patrik Matjaž, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) je nova diplomatska struktura EU, ki se je vzpostavila v postlizbonskem obdobju. Predstavlja diplomatsko organizacijo, ki skrbi za področje zunanje politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) in jo oskrbuje s potrebnimi informacijami, zadevajočimi zunanjepolitično področje. ESZD je sestavljena iz dveh delov, in sicer jo tvori služba (neke vrste ministrstvo za zunanje zadeve) in diplomatska mreža (delegacije EU, vključene v institucionalni ustroj ESZD). Osnovna naloga ESZD je podpora predvsem pri delovanju Visokega predstavnika in ostalih akterjev na področju zunanje politike EU. Čeprav ima tudi sama nekaj avtonomnosti. Služba je s pravnega področja sui generis, torej posebne vrste, saj njene organizacije v pravu EU ni mogoče primerjati s katerim koli drugim podobnim telesom, zato jo imamo lahko za precedenčen primer. Prav ta njen pravni položaj je v diplomskem delu podrobneje raziskan. Pravni položaj ESZD je zaradi različnih predvsem političnih razlogov nejasen, ta neurejenost in nejasnost pa službi, ki je že po sami strukturi zapletena, gotovo ne koristiti. Za razumevanje na novo nastale službe je nujno potrebna analiza z njeno umestitvijo v pravno–institucionalni okvir. V diplomskem delu so tako predstavljene njene lastnosti, njen razvoj, sistem delovanje ter morebitna pravna subjektiviteta ter s tem povezana možnost ESZD nastopati pred sodišči EU.
Keywords: Evropska služba za zunanje delovanje, pravo Evropske unije, pravni okvir, diplomacija, sodišča EU, Evropska unija, Lizbonska pogodba, Skupna zunanja in varnostna politika, Visoki predstavnik.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1640; Downloads: 128
.pdf Full text (1,03 MB)

Search done in 0.21 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica