Search the digital library catalog

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published in DKUM: 12.09.2019; Views: 2740; Downloads: 407
Full text (1,56 MB)

Abstract: V svojem diplomskem delu, ki nosi naslov: Sodna poravnava – ali je lahko pogojna, sem se ukvarjala z analizo sodne odločbe Vrhovnega sodišča, z opravilno številko VSM I Cp 975/2010, z dne 20.06.2013, prav tako sem se opredelila do vprašanja ali je dopustno skleniti pogojno sodno poravnavo, torej ali je mogoče skleniti sodno poravnavo pod odložnim ali razveznim pogojem. Diplomsko delo je razdeljeno na splošni in posebni del. Sodno poravnavo uvrščamo v sklop alternetivnega reševanja sporov. Sodna poravnava (res judicialiter transacta) je dogovor strank, s katerim slednje uredijo svoje civilnopravne odnose, s katerimi lahko prosto razpolagajo in privede do zaključka pravdnega postopka oziroma prepreči, da do začetka postopka sploh pride. Sodno poravnavo lahko sklenejo le pravdne stranke, k njej pa lahko pristopijo tudi tretje osebe. Pri proučevanju teme, ki jo obravnava diplomska naloga sem izhajala iz splošnih ugotovitev in stališč o sodni poravnavi v naši pravni ureditvi. Naš Zakon o pravdnem postopku izrecno ne govori o možnosti sklepanja pogojnih sodnih poravnav, a je slednjim nakolnjena naša sodna praksa. Pri pisanju diplomskega dela sem prišla do zaključka, da je možno skleniti pogojno sodno poravnavo, ampak samo pod odložnim pogojem, ne pa tudi pod razveznim pogojem, in sicer zaradi učinkov le-tega. Prav tako sem se v diplomskem delu opredelila do vprašanja nastopa pravnomočnosti pogojne sodne poravnave ter vprašanja, kdaj se šteje, da je slednja veljavno sklejena.
Keywords: sodna poravnava, poravnava, odložni pogoj, razvezni pogoj, poravnalni nalog, izpodbijanje sodne poravnave, pravnomočnost, odločba Vrhovnega sodišča z opravilno številko VSM I Cp 975/2010
Published in DKUM: 23.05.2016; Views: 4119; Downloads: 614
Full text (662,68 KB)

Abstract: Davčni postopek je posebni upravni postopek, v katerem upravni organi odločajo v konkretnih upravnih zadevah na davčnem področju. Zaradi njegove specifičnosti in zahtevnosti, ga ureja samostojen Zakon o davčnem postopku, podrejeno pa se uporablja tudi Zakon o splošnem upravnem postopku. Pravno sredstvo je z ustavo oziroma z zakonom določeno procesno dejanje, s katerimi se začne oziroma sproži pri pristojnem organu postopek za presojo in ugotovitev skladnosti konkretnega upravnega akta (odločbe, sklepa) z abstraktno pravno normo. V davčnem postopku poznamo sedem pravnih sredstev, pritožbo kot edino redno pravno sredstvo ter šest izrednih pravnih sredstev: obnova postopka, odprava in sprememba odločbe v zvezi z upravnim sporom, odprava, razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev odločbe, ničnost odločbe ter posebno izredno pravno sredstvo, urejeno zgolj v ZDavP-2, posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe.
Keywords: Davčni postopek, pravna sredstva, pritožba, odprava, sprememba, ničnost, razveljavitev, pravnomočnost
Published in DKUM: 17.10.2013; Views: 3140; Downloads: 1185
Full text (475,34 KB)