| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 37
First pagePrevious page1234Next pageLast page
1.
2.
DUŠEVNO ZDRAVJE IN ČLOVEKOVE PRAVICE
Tim Košak, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Problematika duševnih bolezni je stara toliko kot človek. Skozi zgodovino so se ljudje različno odzivali do tovrstne problematike, je pa žal jasno viden enak z nevednostjo in s strahom prežet pogled na duševne bolnike skozi različna obdobja zgodovine. Tak pogled je omogočal razčlovečenje bolnikov in kršenje vseh obstoječih človekovih pravic. Težko je podati enotno definicije duševnega zdravja, v vsakem primeru pa gre za težave duha, ki so pogosto vezane tudi na zunanje okoliščine in tudi na stanje telesa. Danes bolnike ščitijo različne organizacije, mednarodni in nadnacionalni predpisi, pri čemer ima v Evropi zelo pomembno vlogo Evropska konvencija o človekovih pravicah, pa tudi same države preko ustave in ostale zakonodaje. Slovenija še pred kratkim ni imela ustrezno urejene zakonodaje na tem področju. Po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo določbe Zakona o nepravdnem postopku, je Slovenija leta 2008 le dobila zakon, ki naj bi celovito in izčrpno določal pravice in dolžnosti na področju duševnega zdravja. Hkrati je prišlo tudi do spremembe kazenske zakonodaje, ki po mnenju mnogih ni ustrezno usklajena z zakonodajo na področju duševnega zdravja. Zakon o duševnem zdravju prinaša potrebno zakonsko podlago, za bolj učinkovito in pravilno zdravljenje bolnikov, s seboj pa prinaša tudi veliko površnosti, malomarnosti in pomanjkanja strokovne podlage. Kljub temu, da prinaša nujne in dobronamerne spremembe, ki jih pozdravljajo delavci, bolniki in svojci, je premalo inovativen, njegova vsebina pa zastarela, saj je zakonodajalec na sprejetje čakal kar 15 let. Ker zakon nalaga ravnanja, ki jih je praktično le težko ali nemogoče uresničiti, podvaja vloge in naslovnike spravlja v nerešljive situacije, obstaja s strani strokovne javnosti že zdaj veliko pobud za njegove spremembe.
Keywords: Ključne besede: duševno zdravje, definicija in pojmovanje duševnega zdravja, zgodovina norosti, pravno varstvo nasploh in v Evropi, Evropska konvencija o človekovih pravicah, duševno zdravje v Sloveniji, usklajenost kazenske zakonodaje z zakonodajo na področju duševnega zdravja, Zakon o duševnem zdravju, postopek hospitalizacije brez privolitve bolnika.
Published: 30.06.2010; Views: 4177; Downloads: 777
.pdf Full text (630,28 KB)

3.
UPRAVIČENE ODSOTNOSTI Z DELA V SKLADU Z ZAKONOM IN KOLEKTIVNO POGODBO
Renata Damiš, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Upravičene odsotnosti z dela predstavljajo eno izmed temeljnih pravic delavca. Med druge upravičene odsotnosti z dela Zakon o delovnih razmerjih uvršča odsotnost, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, odsotnost z dela zaradi iskanja nove zaposlitve v času odpovednega roka, če odpove pogodbo o zaposlitvi delodajalec, odsotnost zaradi osebnih okoliščin, odsotnost zaradi praznovanja ob praznikih in dela prostih dnevih, odsotnost zaradi zdravstvenih razlogov, odsotnost z dela zaradi uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, odsotnost zaradi opravljanja funkcije ali obveznosti po posebnih zakonih, odsotnost zaradi izobraževanja, odsotnost zaradi izrabe starševskega dopusta, odsotnost z dela zaradi opravljanja sindikalne dejavnosti, ter odsotnost zaradi suspenza pogodbe o zaposlitvi. Delavec ima torej po Zakonu o delovnih razmerjih relativno široke možnosti zaradi katerih je lahko upravičeno odsoten z dela. Upravičene odsotnosti z dela urejajo akti različnih mednarodnih organizacij od Mednarodne organizacije dela do Evropske Unije, ki določajo minimalne standarde, ki jih morajo države podpisnice v svoji notranji zakonodaji upoštevati. Zakon o delovnih razmerjih sledi aktom mednarodnih organizacij in postavlja v svojih določbah minimalne standarde, pri tem pa dopušča možnost ugodnejšega urejanja pravic delavcev in s tem omenjenih institutov v kolektivnih pogodbah in pogodbah o zaposlitvi. Drugačno oz. ugodnejše urejanje upravičenih odsotnosti z dela je pomembno tako s stališča delavca, da regenerira svoje psihofizične sposobnosti in lažje usklajuje svoje poklicne interese z družinskim življenjem, kot s stališča delodajalca, da zagotovi organizacijo in nemoteno delovanje svojega delovnega procesa.
Keywords: upravičene odsotnosti z dela, Zakon o delovnih razmerjih, pravno varstvo, kolektivne pogodbe, ugodnejše urejanje v kolektivnih pogodbah.
Published: 02.07.2010; Views: 3962; Downloads: 395
.pdf Full text (466,69 KB)

4.
MEJE PRAVNEGA VARSTVA ZNAMKE
Simona Štrancar, 2010, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga obravnava področje pravnega varstva znamk v okviru tradicionalne uporabe znamke kot pri njeni uporabi na internetu. Pomembno je, da sta tako imetnik znamke kot tretja oseba, seznanjena katera dejanja uporabe registriranega znaka so zakonsko dovoljena in predstavljajo dopustni poseg v imetnikovo pravico do znamke, ter katera uporaba znaka predstavlja njeno kršitev. V magistrski nalogi podrobno obravnavam pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko govorimo o kršitvi znamke, ki izhajajo iz veljavne zakonodaje ter sodne prakse Sodišča. Sodišče pri svojih odločitvah namreč ni bilo povsem dosledno in je, pri interpretaciji pogojev za kršitev, pustilo nekaj nejasnosti in zmede. Zavedati se moramo, da je enotna interpretacija določb o znamkah v EU bistvenega pomena, saj gre za pravno področje, ki je v veliki meri predmet harmonizacije. Prav tako morajo vsi imetniki znamke uživati enake pravice v vseh državah članicah EU. Iz odločitev Sodišča izhaja, da o kršitvi znamke govorimo, kadar so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: (i) znak se mora uporabljati v gospodarske namene, (iI) znak se mora uporabljati za označevanje blaga ali storitev, ki je enako ali podobno blagu oz. storitvi imetnika znamke, (iii) znak se mora uporabljati kot znamka, ter (iv) znak se mora uporabljati brez soglasja imetnika znamke. Predpostavke kršitvenega dejanja znamke z ugledom so opredeljene nekoliko drugače kot predpostavke kršitve običajne znamke. Objekta razširjenega varstva znamke sta njen razlikovalni značaj in ugled. Pri znamki ugleda se pogoj ustvarjanje zmede v javnosti ne zahteva, pravno varstvo pa je zagotovljeno tudi v okviru istovrstnosti in podobnosti blaga, čeprav zakon tega izrecno ne določa. Posebna obravnava je namenjena tudi kršitvam znamk na internetu. Internet in oglaševanje na njem sta v zadnjih letih postala precej razširjena, s tem pa tudi kršitve znamk. Kršitev znamk na internetu predstavlja posebnost v pravu znamk in teži k drugačnemu pristopu, saj tradicionalna pravna pravila praviloma v teh primerih niso uporabna. Pri reševanju teh primerov (zlasti v primerih uporabe znamke kot iskalni niz ali kot meta oznaka) so nacionalna sodišča zavzela različna stališča. Težko pričakovana odločitev Sodišča v zadevi Louis Vuitton Malletier proti Google, pa je razjasnila določene dileme. Sodišče je zavzelo sodoben pristop k reševanju problematike uporabe znamk na internetu in odločilo, da uporaba znamke kot iskalni niz ne predstavlja kršitve znamke. Poleg tega, da imetniki vedo kdaj gre za kršitev njihovih pravic iz znamke, je pomembno, da poznajo primere uporabe znamke, ki so dovoljeni že na podlagi veljavne zakonodaje. Izjeme so predstavljen in obravnavane skozi analizo sodne prakse. Razloge za takšno ureditev in možnost proste uporabe gre iskati v upoštevanju nujnosti zagotavljanja prostega pretoka blaga in storitev. Primeri proste uporabe znamke so uporaba lastnega imena ali naslova, uporaba v opisne (deskriptivne) namene, uporaba za označitev namena proizvoda ali storitve ter prejšnja uporaba in uporaba kot posledico privolitve, pod pogojem, da tretja oseba pri tem ravna v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Poleg navedenih omejitev pravic iz znamke, lahko med omejitve pravic iz znamke štejemo tudi izčrpanje pravic iz znamke. Tudi v tem primeru namreč imetnik znamke ne more več uveljavljati svoji izključnih pravic, potem ko je dal blago prvič na trg ali je bilo dano na trg z njegovim soglasjem.
Keywords: znamka, pravno varstvo, kršitev znamk, pogoji za kršitev znamk, kršitev znamk an internetu, izjeme
Published: 07.12.2010; Views: 2918; Downloads: 468
.pdf Full text (805,01 KB)

5.
PRAVICA OTROKA DO SVOBODE VESTI
Monika Pevec Forštner, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Prvi zametki razvoja pravice otroka do svobode vesti segajo od sužnjelastniške grške in rimske patrie potestas, preko različnih pravnih dokumentov, ki so svobodo vesti prepovedale ali omejevale do novejših teorij prežetih s humanizmom, ki so začele svobodo vesti tolerirati in kasneje dovoljevati kot primarno osebno človekovo pravico. V diplomski nalogi so najprej opredeljeni pojmi: »otrok«, »pravica«, »svoboda«, »svoboščina« in »vest«. V 17. stoletju naj bi bili »otroci« še pod popolno jurisdikcijo staršev. Kasneje je viden postopen prehod pravic s staršev na otroka. Danes je »otrok« v t.i. »svobodni moderni družbi« nosilec pravice do svobode vesti, mišljenja in vere. Beseda »otrok« ni vedno vezana na starost otroka (18 let), ampak v posamičnih določbah tudi na njegovo poslovno sposobnost, telesno in duševno zdravje, kar je v pravni korelaciji z roditeljsko pravico. »Pravice« so regulatorji razmerij med odvisnimi družbenimi subjekti neenake družbene moči. Gre za dominacijo močnejšega nad šibkejšim - otrokom, pri kateri se vzpostavljajo kompromisne meje in možnosti konfliktov. Pravica do svobode vesti je izrazito naravna pravica, ki je skupna vsem ljudem, splošna, temeljna, nepremoženjska, osebna (osebnostna), civilno pravna, neodtujljiva (neprenosljiva), spremenljiva in večrazsežnostna. Dolgo časa se je »svoboda vesti« navezovala le na verske opredelitve, v novejšem času pa je dobila posveten pomen. Gre za duševen proces — metafizična in etična vprašanja, ki se odmikajo pravniški kategorizaciji. Ta vprašanja so obravnavali mnogi primeri Evropskega sodišča za človekove pravice: Kokkinakis: Grčija (1993), Buscarini: San Marino (1999), Campbell: Cossans (1982), Arrowsmith: Anglija (1978). Pravica do svobode vesti se povezuje z večimi človekovimi pravicami, kot so; pravica do svobodnega izražanja (verbalno izražanje, izražanje v pisni obliki, oblačenje, izkazovanje ljubezenskih čustev, osebna imena otrok). To izražanje je pri otrocih lahko sporno predvsem v šoli. Gre za izražanje otrok ter izražanje javnih institucij. Pravica do družinskega življenja in zasebnosti, ki se pojavlja v razmerju »otrok — šola« ter »otrok-starši« v povezavi popolnim izvrševanjem roditeljske pravice in s tem varovanja otrokovih koristi. Pravica do izobraževanja, ter v zvezi s tem prepoved indoktrinacije države oziroma šol. Pravica do zbiranja in združevanja v šolskih prostorih ali zunaj pouka. Pravo ureja razmerja med posameznikom in državo ter med posamezniki kot nosilci pravic in obveznosti. Pri tem sta pomembna otrokov položaj v družini, pooblastila oziroma pravice staršev (izvrševanje roditeljske pravice), ter položaj otroka v razmerju do države (šolstvo, zdravstvo, centri za socialno delo, vzgojni zavodi). »Družina« je najožja življenjska skupnost, kjer imajo starši pravico, da zagotovijo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, v skladu s svojim prepričanjem in otrokovo starostjo in zrelostjo, ter njihovo, t.j. otrokovo svobodo vesti, z versko in drugo opredelitvijo ali prepričanjem, tako, da otrokom pojasnjujejo ali svetujejo. Imajo tudi pravico, da država na področjih, ki so v njeni pristojnosti, spoštuje njihove predstave o vzgoji in pouku. Poseganje države v to zasebno sfero svobode vesti je omejeno, oziroma se lahko omeji samo pod zakonsko določenimi pogoji. Država ima dolžnost zagotoviti, da se v šolah ne dogaja indoktrinacija. Država je dolžna, da religiozna in filozofska prepričanja staršev spoštuje v celotnem šolskem izobraževalnem programu, kar pomeni, da jih priznava, upošteva in vzame v obzir. Možni so različni konflikti , kolizije med državo, šolo in starši. Vsebinska razlika med razmerjem starši (kot zastopniki otroka) in državo, ter v razmerju staršev do otroka, je razvidna tudi iz 41. člena Ustave RS. Prvi del te določbe je namenjen varovanju starševskih pravic pred neupravičenim vmešavanjem države in tretjih oseb in določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svoj
Keywords: človekova pravica, otrokova pravica, svoboda vesti, svoboščina, pravica do svobodnega izražanja, največja otrokova korist, roditeljska pravica, kolizija - konflikt med interesi, religiozno in filozofsko prepričanje, indoktrinacija, edukacija, primarno pravno varstvo otroka, laična država
Published: 07.12.2010; Views: 4284; Downloads: 398
.pdf Full text (1,06 MB)

6.
KAZENSKOPRAVNO VARSTVO V DELOVNIH RAZMERJIH
Vesna Rebernik Jamnik, 2011, master's thesis

Abstract: V Republiki Sloveniji je delovnopravno varstvo pravic iz delovnega razmerja zagotovljeno po delovnem, civilnem in kazenskem pravu. Problem, ki ga izpostavlja magistrsko delo v prvem poglavju, se nanaša na vprašanje, ali je kazenskopravno varstvo v delovnih razmerjih primerno in učinkovito, upoštevajoč, da je značilnost kazenskega prava represija, delovnega prava pa odnos zaupnosti, podrejenosti in lojalnosti. Magistrsko delo v drugem poglavju obravnava kazenskopravno varstvo pravic iz delovnega razmerja po kazenskem zakoniku, in sicer normativno ureditev štirih kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, s prikazom obstoječe sodne prakse in primerjalnopravno ureditev. Novost v naši kazenski zakonodaji sta kaznivi dejanji šikaniranja na delovnem mestu in zaposlovanja na črno, ki sta tudi opisani. V zadnjih letih je nasilje na delovnem mestu postalo ena od največjih nevarnosti v delovnem okolju, s katero se srečuje vse več zaposlenih, kar je opisano v tretjem poglavju. V četrtem poglavju je predstavljen mobbing kot posebna oblika psihičnega in fizičnega nasilja na delovnem mestu, njegove pojavne oblike, vzroki zanj ter njegove posledice. Nekateri avtorji za izraz mobbing uporabljajo tudi izraz šikaniranje, v delovnopravni zakonodaji pa so ta izraz prevedli kot trpinčenje na delovnem mestu. V tem poglavju je tudi opisano pravno varstvo zaščite delavcev pred mobbingom v Evropski uniji in v Sloveniji. Zaposlovanje na črno je segment tako imenovane sive ekonomije. V Sloveniji je za leto 2004/05 delež sive ekonomije ocenjen na 27,4 % BDP, kar ima negativne posledice za celotno družbo. V petem poglavju so podrobneje predstavljene zakonske norme, ki opredeljujejo zaposlovanje na črno, službe za odkrivanje, preprečevanje in sankcioniranje zaposlovanja na črno.
Keywords: delovno pravo, kazensko pravo, kaznivo dejanje zoper delovno razmerje, mobbing na delovnem mestu, šikaniranje, trpinčenje, pravno varstvo, zaposlovanje na črno, sodna praksa
Published: 10.05.2011; Views: 3818; Downloads: 796
.pdf Full text (1,68 MB)

7.
PRAVNI VIDIKI MEDNARODNEGA VARSTVA OKOLJA S POUDARKOM NA SEVERNEM JADRANU
Petra Meža, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana mednarodna pravna ureditev varstva okolja s poudarkom na Severnem Jadranu. V začetnem delu naloge avtorica opredeli pojem ter funkcije prava okolja. Predstavljeni so razlogi in posledice za nastanek prava okolja, v nadaljevanju naloge pa je predstavljena tudi mednarodna ureditev prava okolja, s poudarkom na aktivnostih, ki potekajo s strani mednarodnih organizacij. Med slednjimi je v ospredju delovanje Organizacije združenih narodov, posledica tega delovanja so konference s področja varstva okolja. Rezultat le teh pa so mednarodne pogodbe z veljavnostjo na svetovni ravni, pregled konferenc in mednarodnih pogodb pa je vključen v diplomsko nalogo. Prav tako avtorica predstavi in povzame delovanje Evropske unije na področju normativnega varstva okolja ter pomembnejše akte in programe, sprejete ter izvedene na tem področju. Izhajajoč iz v nalogi navedenih vsebinskih norm, ki opredeljujejo mednarodno pravo okolja, so se postopoma razvila načela mednarodnega prava varstva okolja, ki so navedena in predstavljena v nadaljevanju naloge. Pravo varstva okolja je v nalogi predstavljeno kot širok pojem, ki zajema varstvo vseh elementov okolja, poudarek naloge pa je na pravnem varstvu voda, v smislu varovanja morja in morskega okolja. Predstavljeni so najpomembnejši mednarodni predpisi s področja varstva morja, ukrepanje obalnih držav ob onesnaženju morja, predstavljen pa je tudi poseben režim zaprtih in polzaprtih morij med katere štejemo tudi Jadransko morje. V nadaljevanju je tako naloga omejena na regionalni pristop k zaščiti in varovanju morskega okoliša Severnega Jadrana, katerega si delijo tri države, Slovenija, Hrvaška in Italija. Vode Severnega Jadrana so občutljiv ekosistem v gospodarsko izjemno aktivni regiji, zaradi česar uvrščajo Severni Jadran med ogrožene dele Sredozemlja. V nadaljevanju naloge se avtorica osredotoča na okoljske obremenitve, ki najbolj pestijo omenjeno regijo, to so vnosi s kopnega, pomorski promet, postavitev plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, prekomerni ribolov ter urbanizacija območja. Predstavljeno je soočanje držav Severnega Jadrana s problematiko onesnaževanja voda Severnega Jadrana ter normativna urejenost področja, pri čemer je poudarek na aktih sprejetih s strani Republike Slovenije ter aktih Evropske unije. Predstavljena je tudi problematika razglasitev zaščitnih ekoloških con v državah Severnega Jadrana, pri čemer avtorica ugotavlja, da prihaja do teh predvsem iz političnih in ne okoljevarstvenih razlogov. V končnem delu naloge so zajete in predstavljene aktivnosti, ki potekajo in prispevajo k izboljšanju stanja morskega okolja Severnega Jadrana ter sklepna razmišljanja avtorice v katerih je prišla do zaključka, da je med državami Severnega Jadrana premalo vzajemnega in trajnega sodelovanja, katero je ključ do ohranitve morja Severnega Jadrana ter kvalitete življenja ob njem.
Keywords: pravo varstva okolja, pravno varstvo morja, Severni Jadran, okoljske obremenitve Severnega Jadrana, ekološka cona, plinski terminali v Tržaškem zalivu
Published: 24.03.2011; Views: 2586; Downloads: 292
.pdf Full text (873,55 KB)

8.
PRAVNO VARSTVO V PRIMERIH TRPINČENJA NA DELOVNEM MESTU
Uroš Jan, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V Republiki Sloveniji (RS) lahko žrtve trpinčenja šele od leta 2007 in 2008 zahtevajo pravno varstvo. RS je članica treh pomembnejših mednarodnih organizacij: Evropske unije, Sveta Evrope in Mednarodne organizacije dela. Zato je morala izpolniti svoje obveznosti in uskladiti svoje pravo z direktivami in ostalimi akti organizacij, ki nakazujejo ureditev trpinčenja. Za to je poskrbel Državni zbor s spremembo zakonodaje na področju delovnega in kazenskega prava. Novela zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A) strogo prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, delodajalcu pa nalaga določene obveznosti v zvezi s preprečevanjem le tega. Delodajalec je namreč delavcu odškodninsko odgovoren, če ne zagotavlja delovnega okolja brez trpinčenja. Trpinčenemu delavcu pa zakonodajalec olajša položaj tako, da v pravdi prevali dokazno breme na delodajalca. V primeru ko delodajalec ne sprejme ustreznih splošnih aktov, ki predvidevajo preprečevanje in ukrepanje, ko do trpinčenja pride, niti ne zagotovi ustreznega delovnega okolja brez trpinčenja, ga lahko inšpektor za delo oglobi. ZDR daje trpinčenemu delavcu tudi možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na delovnopravnem področju se zavzemata za delovno okolje brez trpinčenja še Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in ravnokar sprejeti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Nova kazenskopravna zakonodaja pa s prenovljenim Kazenskim Zakonikom (KZ-1) obravnava trpinčenje kot kaznivo dejanje. Zanj je zagrožena zaporna kazen tudi do treh let.
Keywords: trpinčenje na delovnem mestu, žrtev, povzročitelj, zakonodaja, pravno varstvo, odškodninska odgovornost, kaznivo dejanje.
Published: 22.09.2011; Views: 2282; Downloads: 268
.pdf Full text (573,39 KB)

9.
ZAPOSLOVANJE IN ODPUŠČANJE INVALIDOV
Špela Hribernik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je predstaviti Zaposlovanje in odpuščanje invalidov. Invalidi predstavljajo posebno kategorijo delavcev, ki uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Uvodoma so navedeni najpomembnejši mednarodni in nacionalni dokumenti, ki urejajo vprašanje zaposlovanja in odpuščanja invalidov. V nadaljevanju so opisane osnovne značilnosti pogodbe o zaposlitvi. Večja pozornost je namenjena poglavju o zaposlovanju invalidov, kjer so pojasnjeni osnovni pojmi invalid/delovni invalid, postopek pridobitve statusa invalida, oblike zaposlitve invalidov ter kvotni sistem zaposlovanja invalidov. Na kratko je predstavljeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sledi poglavje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je predstavljen postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi le, če so podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe, katerih utemeljenost pa mora ugotoviti Komisija. V zadnjem delu sledi prikaz pravne ureditve položaja invalidov v Avstriji.
Keywords: zaposlovanje invalidov - pojem invalida/delovnega invalida – kvotni sistem zaposlovanja invalidov – posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu – Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Published: 14.12.2011; Views: 4122; Downloads: 399
.pdf Full text (1023,23 KB)

10.
VARSTVO POTROŠNIKOV KOZMETIČNIH PROIZVODOV
Anja Šlaus, 2011, undergraduate thesis

Abstract: POVZETEK V diplomskem delu obravnavam varstvo potrošnikov. Področje je zelo široko, zato sem svoje delo omejila zgolj na kozmetične proizvode. Le-te dnevno uporabljamo in jih dokaj pogosto kupujemo, zato je prav, da se zavedamo svojih pravic in dolžnosti, ki jih imamo kot šibkejša stranka. Varstvo potrošnikov je ena izmed mlajših vej prava. Med samim šolanjem se le redko srečamo s to tematiko, še redkeje smo napoteni na specifične zakone oziroma organizacije, ki nam pri sporu lahko pomagajo. Večina ljudi tako sploh ne ve, kako ravnati in kam se obrniti, ko jim je kratena njihova pravica. Prav bi bilo, da bi vsak poznal vsaj osnovne določbe Zakona o varstvu potrošnika, ki je krovni zakon tega področja v Sloveniji. Obveznosti proizvajalcev, prodajalcev in dobaviteljev so podrobneje napisane (opisane) v drugih predpisih, v katerih je odvisno od proizvoda. Če je to kozmetični proizvod, je seveda v prvi vrsti Zakon o kozmetičnih proizvodih. Uporaba ustreznega predpisa je odvisna tudi od mesta nakupa, če je to trgovina uporabimo Zakon o trgovini, če je lekarna Zakon o lekarniški dejavnosti. V večini potrošniških sporov je problem cena, predvsem napačna označitev le-te. V takšnem primeru ne bo dovolj le poznavanje Zakona o varstvu potrošnikov, ampak bo treba prelistati tudi Pravilnik o načinu označevanja cen blaga in storitev. Ker je Slovenija članica Evropske unije, smo podvrženi harmonizaciji prava na tem področju. V interesu skupnosti je, da bi bilo pravo v članicah poenoteno, predvsem zaradi skupnega trga. Naloga vsebuje nekaj direktiv oziroma uredb, ki se nanašajo na kozmetične proizvode. Potrošnik si kot šibkejša stranka v sporu le redko lahko privošči sodno pot. Vedno bolj se razvijajo alternativne oblike reševanja sporov, prav tako pa so potrošniku na voljo razne organizacije ter inšpektorati, ki vstopijo v spor.
Keywords: Ključne besede: potrošnik, kozmetika, cene, rok trajanja, deklaracija, pravno varstvo, organizacije, evropsko pravo, inšpekcija.
Published: 03.01.2012; Views: 1451; Downloads: 172
.pdf Full text (816,31 KB)

Search done in 0.28 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica