Search the digital library catalog

Abstract: Temeljna obravnava zaključnega dela je predstavitev instituta kapitalskega posojila, namenjenega varstvu interesov upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo. Družbeniki so pri izbiri načinov financiranja družbe načeloma prosti vse dokler družba ne zaide v finančno krizo, saj je nevarnost preračunljivih dejanj družbenikov ravno takrat najvišja. V kolikor družbeniki sprejmejo odločitev, da družbo sanirajo, tega ne smejo narediti na škodo upnikov. Odsotnost norminiranja instituta kapitalskega posojila bi v postopkih zaradi insolventnosti zmanjševala možnosti upnikov pri doseganju ustreznega poplačila terjatev, saj bi slednje konkurirale s terjatvami družbenikov iz naslova zagotovljenega posojila. Družbeniki bi se v času finančne krize družbe s financiranjem na dolžniški podlagi, v obliki posojil, namreč želeli izogniti tveganjem, ki bi jih za uspešno sanacijo družbe kot dobri gospodarstveniki morali prevzeti z zagotovitvijo lastnega kapitala. Zaradi priviligiranega položaja družbenikov v družbi in možnosti zlorabe notranjih informacij, se morajo interesi upnikov dodatno varovati, kar naj bi zagotavljala zakonska ureditev kapitalskega posojila in zavarovanja, določena v 498. in 499. členu ZGD-1. V skladu s slovensko sodno prakso se posojila družbenikov, zagotovljena v času finančne krize družbe, v postopkih zaradi insolventnosti prekvalificirajo v lastni kapital. Kljub temu, da je slovenski zakonodajalec institut kapitalskega posojila prevzel iz starejše nemške ureditve, pa njegovim kasnejšim spremembam in dopolnitvam ni sledil. V zaključnem delu bodo zato poudarjene določene kritike in dileme povezane z aktualno, vendar nekoliko zastarelo slovensko zakonsko ureditvijo. Slednja namreč ne omogoča zadostnega pravnega varstva v zvezi s konkretizacijo časovnega trenutka uporabe režima kapitalskega posojila. Za popolno ugotovitev ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize družbe, je potrebna zahtevna in draga ex post facto analiza s strani izvedencev finančno-ekonomske ali druge ustrezne stroke, kar le podaljšuje že tako dolge postopke zaradi insolventnosti. Družbeniki se kot člani personalne strukture družbe prvi seznanijo s slabim finančnim položajem družbe. V njihovem interesu je zato tudi vračilo posojila pred začetkom postopkov zaradi insolventnosti, kjer tvegajo njegovo prekvalifikacijo v lastni kapital. Tem primerom so tudi v slovenski zakonodaji namenjeni določeni zahtevki, s katerimi lahko družba uveljavlja nadomestitev že vrnjenega posojila pod določenimi predpostavkami. Analiza se bo osredotočila na ureditev in učinkovitost najpomembnejših zahtevkov. Pri tem, po analogiji z odločitvami starejše nemške sodne prakse, pridejo v poštev tudi pravila o ohranjanju osnovnega kapitala, na podlagi katerih se družbi priznava korporacijski vračilni zahtevek. Pri razumevanju instituta kapitalskega posojila moramo izhajati iz pravil korporacijskega in insolvenčnega prava, s poudarkom na določenih poslovnofinančnih kategorijah. Pomanjkljivosti ureditve instituta kapitalskega posojila, prikazane skozi analizo zaključnega dela, se lahko odpravijo le z ustrezno spremembo aktualne zakonodaje, ki naj sledi nemški pravni ureditvi. Slednja namreč vse zahtevke iz naslova posojila družbenikov v postopkih zaradi insolventnosti obravnava kot podrejene, ne glede na to, ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize ali ne. Poleg osrednje obravnave instituta kapitalskega posojila bo zaključno delo analiziralo tudi druge institute, ki so v vlogi (ne)posrednega varstva interesov upnikov, vse od ustanovitve d.o.o. pa do njenega prenehanja. Zaradi pomena obsega lastnega kapitala, ki vpliva na kapitalsko ustreznost družbe in preprečuje nastop finančne krize, pa bodo podrobneje predstavljeni določeni viri lastne
Keywords: lastni kapital, dolžniški kapital, kapitalska ustreznost družbe, pravna narava kapitalskega posojila, finančna kriza družbe, kreditna sposobnost družbe, izpodbojni zahtevek, korporacijska kondikcija.
Published in DKUM: 18.10.2023; Views: 433; Downloads: 92
Full text (1,60 MB)
This document has many files! More...

Abstract: V magistrskem delu je predstavljena pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku. Bralcu ne daje odgovora na kakšno posebno vprašanje, ki bi tako predstavljalo bistvo tega dela, pač pa mu omogoča, da se seznani s postopkom prodaje premoženja oziroma z načinom pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku v Sloveniji. Zasnovano je tako, da lahko osnovne informacije o takem postopku pridobi tudi oseba, ki nima poglobljenega pravnega znanja, pač pa je le grobo seznanjena s slovenskim pravnim redom. Tako je magistrsko delo razdeljeno na poglavja o lastninski pravici, njeni opredelitvi, omejitvah, varstvu, različnimi načini pridobitve, ki obstajajo v teoriji in ki so veljavni na podlagi zakona, poglavja o obligacijskih vidikih prodaje, o stečajnem postopku in o poteku prodaje v stečajnem postopku. S podpoglavji o možnostih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečajnem postopku in posebnih obveznostih poslovodstva v primeru insolventnosti stečajnega dolžnika, ki je gospodarska družba, sta dodatno izpostavljena instituta, ki aktivnemu upniku v stečajnih postopkih dajeta boljše možnosti poplačila, kot jih upniki navadno dosegajo. V osrednjem šestem poglavju pa so predstavljeni dejanske lastnosti prodaje v stečajnem postopku, po katerih se tak način pridobitve lastninske pravice razlikuje od klasičnega pravno poslovnega načina pridobitve le-te, vsebujoč sodno prakso Višjih in Vrhovnega sodišča, ki se je razvila okoli posameznih vprašanj pri takšnem načinu pridobitve lastninske pravice. V tem poglavju so tako raziskane posledice dejstva, da spada takšen način pridobitve lastninske pravice v teoriji (in tudi praksi) med originarne, katere pravice s prodajo ugasnejo, vpliv pravila o omejitvi odgovornosti za stvarne napake, ter kakšno varstvo kupec sploh ima. Delo tako z obravnavo posameznih pravil, relevantne sodne prakse, ter primerjavo z osnovno ureditvijo na področjih, ki jih zadeva, daje celovito sliko pravil o prodaji (in nakupu) premoženja v stečajnem postopku.
Keywords: lastninska pravica, pravna narava, pridobitev, stečajni postopek, prodaja
Published in DKUM: 20.01.2021; Views: 1326; Downloads: 121
Full text (728,99 KB)

Abstract: Namen diplomskega dela je uvodoma opredeliti pojem leasinga, njegovo zgodovino in namen, ter pojasniti pojma pogodbe o leasingu ter finančnega leasinga, ki je pojavna oblika splošnega pojma leasinga. Kasneje se bom osredotočil na pravne vire, ki jih uporabljamo pri sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu ter pri reševanju sporov v zvezi z njo, pri čemer so najbolj pomembni splošni pogoji poslovanja, nacionalni zakoni in tudi mednarodne konvencije. Ker je pogodba o finančnem leasingu inominatna pogodba, bom navedel, katera pravna pravila se zanjo uporabljajo v okviru pozitivnega prava ter kako kvalificirati njeno pravno naravo. V nadaljevanju bodo pojasnjeni oblika in predmet pogodbe, stranke, ter njihove pravice in obveznosti ter tudi kako pogodba o finančnem leasingu preneha. Za zaključek bom strnjeno opredelil pravno naravo pogodbe o finančnem leasingu glede na mnenja različnih pravnih teoretikov, ter okvirno pojasnil vse njene pravne značilnosti ter tudi pomen za pravni promet in prakso.
Keywords: pogodba o leasingu, finančni leasing, pravna narava pogodbe o finančnem leasingu, splošni pogoji pogodbe, pravice in obveznosti leasingodajalca in leasingojemalca, Konvencija UNCITRAL o mednarodnem finančnem leasingu
Published in DKUM: 26.09.2017; Views: 2072; Downloads: 342
Full text (522,51 KB)

Abstract: Mediacija kot ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov je proces, v katerem ni sodnika, ki bi odločal o spornem vprašanju, ampak je nevtralna tretja oseba tista, ki pomaga strankam, da dosežejo sporazum. Vloga mediatorja v tem procesu torej ni odločati o spora, ampak omogočiti strankam najboljše možnosti in jim pomagati pri usmeritvi, da dosežejo sporazum. Proces mediacije je prostovoljen, fleksibilen in zaupen, kar predstavlja pomembno prednost, zaradi katere se v zadnjem času vse več strank odloča, da bodo spor reševale s pomočjo tega postopka. Eden izmed razlogov zaradi katerega se stranke odločajo za mediacijo je tudi ta, da je veliko cenejša in hitrejša od sodnih postopkov, kar velja še posebej za Veliko Britanijo. Zaradi nevtralnosti mediatorja so stranke precej bolj zaupljive kot če se spor odvija pred sodiščem, pri tem pa je pomembna razlika med obema postopkoma. V postopku mediacije mediator ne sprejme nobene zavezujoče odločitve in ne presoja, katera stranka ima v sporu prav. Stranki tako obdržita neke vrste avtonomnost, katere rezultat je sporazum, ki ga oblikujeta stranki sami z lastno aktivnostjo, mediator pa jima pri tem samo pomaga. Rešitev mediacije je lahko tudi brez pravnih elementov, kar pomeni, da se lahko zaključi z opravičilom, obžalovanjem, moralno zavezo. Kljub temu da se mediacijski postopek sicer lahko konča na različne načine, je sklenitev sporazuma o rešitvi spora najbolj zaželena. Izbiro oblike sklenjenega sporazuma imajo stranke same oziroma je to odvisno od okoliščin in pravil konkretne mediacije. Pri tem je za odločitev o tem, kakšno obliko sporazuma bodo stranke sklenile, pomembna pravna narava posameznega dogovora oziroma sporazuma. Ena izmed možnosti je sklenitev izvensodne poravnave, ki ima to slabost, da kot pogodba civilnega prava ni neposredno izvršljiva. To lahko pomeni precejšnjo slabost v primeru, ko ena izmed pogodbenih strank svoje obveznosti ne izpolni, saj taka poravnava ne omogoča prisilne izpolnitve v izvršbi, ampak mora upravičenec to zahtevati s tožbo v sodnem postopku. Stranke pa pridobijo izvršljivost doseženega sporazuma, če ga sklenejo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sodne poravnave ali v obliki arbitražne odločbe na podlagi poravnave.
Keywords: mediacija, proces, nevtralnost mediatorja, rešitev mediacije, sporazum o rešitvi spora, pravna narava dogovora, izvensodna poravnava
Published in DKUM: 02.12.2016; Views: 2690; Downloads: 330
Full text (550,25 KB)

Abstract: Diplomsko delo, ki je pred vami, obravnava problematiko statusa okoljskih beguncev. V današnji razviti družbi obstajajo zakoni, deklaracije in konvencije, katere urejajo zaščito človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Kljub vsemu prihaja do pravnih praznin, ko določena skupina izpade iz okvira neke pravne zaščite. Ravno to se je zgodilo pri urejanju statusa oseb, ki so prisiljene zapustiti svoj matični teritorij, ko nepredvidljiv naravni pojav ali nesreča uniči njihov dom, rodovitno zemljo za pridelovanje hrane, kontaminira pitno vodo ali kako drugače vpliva na poslabšanje osnovnih pogojev za življenje. Prenaseljenost je z mojega zornega kota zagotovo pomembno vprašanje, s katerim bi se morale mednarodne organizacije intenzivneje ukvarjati, s tem pa posledično iskati možne rešitve za čim bolj složno normalizacijo trenutnega stanja. Za okoljske begunce se lahko uporablja tudi termin notranje razseljeni ljudje, kar pomeni, da je ta skupina ljudi v večini primerov razseljena znotraj meja svoje matične države. Ravno v tem drugem poimenovanju lahko najdemo prvi poglavitni razlog za nastanek pravne praznine glede pridobitve enakih pravic in zaščite kot begunci, ki zapuščajo državo izvora zaradi takšnega ali drugačnega strahu pred preganjanjem. Da lahko begunec uživa mednarodno zaščito po Konvenciji o statusu beguncev, mora izpolnjevati štiri s to konvencijo določene pogoje, od katerih pa nobeden ne vsebuje možnosti pridobitve statusa begunca zaradi vpliva višje sile. Naravni pojavi in nesreče so nepredvidljiva višja sila, ki vedno bolj obsežno vpliva na človeška življenja. Vzrok za naraščanje naravnih pojavov in nesreč je lahko plod same narave ali pa brezobzirnega človeškega posega vanjo. Glavna predpostavka diplomskega dela bo, ali oseba sploh lahko pridobi status begunca zaradi naravnih pojavov in nesreč. V samem začetku bom predstavil pojem begunstva, begunske pravice in dolžnosti ter pojasnil nekatere pojme v povezavi z begunstvom. Poleg tega bom poskušal odgovoriti na vprašanje, ali je okoljskim beguncem zagotovljeno enako pravno varstvo kot ostalim vrstam beguncev. Na koncu se bom posvetil vprašanju, ali je možno osebo, ki pridobi status okoljskega begunca, uspešno integrirati nazaj v normalno družbo do te mere, da ponovno samostojno zaživi in tako ne predstavlja več bremena državi.
Keywords: okoljski begunec, naravni pojavi, naravne nesreče, okoljski problemi, begunec, Konvencija o statusu beguncev, narava, pravna praznina
Published in DKUM: 12.05.2016; Views: 1723; Downloads: 158
Full text (884,18 KB)