1. Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik : doktorska disertacijaKatja Meško Kuralt, 2021, doctoral dissertation Abstract: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Keywords: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 1472; Downloads: 187
 Full text (3,72 MB) |
2. Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakseNastja Dolamič, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Keywords: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Published in DKUM: 14.06.2018; Views: 19337; Downloads: 878
Full text (982,49 KB) |
3. Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanjMiha Šlamberger, 2016, doctoral dissertation Abstract: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami.
Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja.
Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Keywords: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Published in DKUM: 29.05.2017; Views: 2614; Downloads: 318
Full text (1,83 MB) |
4. DOLOČITEV PRIPADAJOČEGA ZEMLJIŠČA PO ZVEtL - TEORIJA IN PRAKSADebora Fajdiga, 2016, undergraduate thesis Abstract: Objekt potrebuje za svojo nemoteno uporabo ustrezno zemljišče. Gre za zemljišče, ki omogoča dostop in vzdrževanje samega objekta. V preteklem sistemu družbene lastnine so za taka zemljišča uporabljali izraz funkcionalno zemljišče. Danes govorimo o pripadajočem zemljišču oziroma zemljišču za redno rabo objekta. Družbeni sistem je pomenil olastninjene zemljišč in prometa le z objekti. Na zemljiščih so pridobitelji pridobili le pravico uporabe. Lastninska pravica na objektu in pravica uporabe v večini primerih nista bili vknjiženi v zemljiško knjigo, ker vpis v zemljiško knjigo za urejanje nepremičninskih prenosov ni bil potreben. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je pravico uporabe (ex lege) spremenil v lastninsko pravico. Kritiki seveda upravičeno opozarjajo, da pravilo ne upošteva podlage, na katerih je bila pravica uporabe pridobljena, za kar je veliko pomislekov še danes, ko se na tej podlagi določajo pripadajoča zemljišča po ZVEtL. Ravno te razlike med sistemoma in neurejeno področje evidenc nepremičnin so pripeljali do sprejema Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) in novega izraza pripadajoče zemljišče. Sprejem slednjega je v sodni praksi spodbudil veliko dilem glede upravičenosti dodeljevanja funkcionalnih zemljišč, danes pripadajočih zemljišč, zlasti zaradi občutljivega posega v lastninsko pravico nasploh, tako zemljiškoknjižnih lastnikov kot uporabnikov. Življenjske situacije, ki jih ZVEtL želi urediti, so iz materialnopravnega vidika zelo zahtevne, zaradi narave razmerij je v njih udeleženih veliko oseb z različnimi interesi. V diplomski nalogi so predstavljeni pomisleki glede obsega dodeljevanja pripadajočih zemljišč z vidika spoštovanja načela gospodarnosti in neodplačnosti ter s tem povezane nevarnosti vse večjega problema uzurpacije nepremičnin v lasti občin.
Keywords: funkcionalno zemljišče, pripadajoče zemljišče, družbena lastnina, pravica uporabe, lastninska pravica.
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 2210; Downloads: 489
Full text (1,35 MB) |
5. Izkazovanje dokazil o pravici graditiTomaž Blažeka, 2016, undergraduate thesis Abstract: V našem pravnem redu gradnja ni prepuščena posameznikom, saj gre za področje, ki je regulirano, zlasti z namenom zaščite javnega interesa. Temeljni pogoj graditve objektov je pravnomočno gradbeno dovoljenje. postopek izdaje gradbenega dovoljenja je upravni postopek, za začetek tega postopka je potrebna investitorjeva zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, vsebino zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa natančno opredeljuje zakonodaja: inter alia morata biti zahtevi priložena najmanj dva izvoda projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo.
a še ni vpisana v zemljiško knjigo.
Dokazilo o pravici graditi je dokazilo o lastninski ali drugi stvarni pravici ali o kateri drugi pravici, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo. Prva med relevantnimi pravicami je lastninska pravica, in sicer kot izključna lastninska pravica, prva tako pa so relevantne vse pojavne oblike lastninske pravice, kot so solastnina, skupna lastnina in etažna lastnina. Med druge stvarne pravice spadajo služnostna pravica in stavbna pravica. Med druge pravice spadajo naslednje obligacijske pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo: najemna oziroma zakupna pogodba in posebna pravica uporabe javnega dobra.
Dokazila s katerimi se dokazuje ustrezna pravica so izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, upravna ali sodna odločba ali druga listina, za katero poseben zakon določa, da se šteje za dokazilo o pravici graditi.
Dokazilo o pravici graditi je relevantno samo pri izdaji gradbenega dovoljenja, slednje pa se izdaja z namenom graditve objektov. Pri graditvi objektov imajo nepogrešljivo vlogo svetovalni inženirji, katerih glavna naloga je, da pomagajo naročniku pri uresničitvi podjema, ki se ga je nameraval uresničiti. Njihova nepogrešljiva vloga izhaja iz dejstva, da naročnik sam nima zadostnega znanja za realizacijo podjema, svetovalni inženirji, organizirani v svetovalnih družbah pa ga imajo, ravno njihovo znanje je razlog za njihovo angažiranje.
Keywords: pravica graditi, dokazilo o pravici graditi, lastninska pravica, služnost, stavbna pravica, posebna pravica uporabe javnega dobra, inženiring, svetovalni inženiring, gradbena pogodba, projektantska pogodba
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 7440; Downloads: 1015
Full text (1,06 MB) |
6. UPORABA VETA V VARNOSTNEM SVETU OZNMiha Senica, 2013, undergraduate thesis Abstract: Varnostni svet OZN je eden najpomembnejših organov OZN in hkrati temeljni organ na področju varovanja mednarodnega miru in varnosti. Sestavlja ga pet stalnih članic in deset nestalnih članic. Stalne članice imajo v skladu z Ustanovno listino OZN pravico veta v Varnostnem svetu OZN, kar pomeni da lahko npr. uporabijo omenjeno pravico v zvezi s posameznimi predlaganimi resolucijami tega organa. Posledično zaradi t.i. blokade stalnih članic slednji ne more ustrezno ukrepati v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti in tako izpolnjevati svojih temeljnih nalog.Namen tega diplomskega dela je tako predstaviti pravico veta v Varnostnem svetu OZN, analizirati statistiko uporabe s strani stalnih članic, prikazati uporabo veta na različnih primerih in ne nazadnje opozoriti na probleme, ki iz slednje izhajajo.
Dejstvo je, da sama pravica veta v Varnostnem svetu v osnovi ni tako sporna, problem pa se pojavi, ko se je stalne članice poslužujejo zaradi lastnih političnih, ekonomskih in ostalih vzvodov, zaradi česar velikokrat ne pride do ustreznega ukrepanja s strani Varnostnega sveta. Ne nazadnje pa lahko pretirana uporaba pravice veta zaradi lastnih interesov stalnih članic vodi tudi do drugih problemov, npr. do »nereda« v mednarodni skupnosti, saj želijo določene države intervenirati kljub blokadi v Varnostnem svetu, kar pa je v večini primerov nezakonito.
Pravica veta v Varnostnem svetu tako dejansko predstavlja velik problem, ki se kaže v različnih aspektih, pa vendar je potrebno omeniti, da ima tudi slednja tako prednosti kot slabosti.
Keywords: pravica veta v Varnostnem svetu OZN, blokada Varnostnega sveta OZN, uporaba pravice veta v OZN, statistika uporabe pravice veta v OZN, reforma Varnostnega sveta, problem pravice veta v Varnostnem svetu OZN.
Published in DKUM: 10.01.2014; Views: 5323; Downloads: 418
Full text (476,10 KB) |
