Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava pravne režime izvedenih stvarnih pravic na nepremičninah, s poudarkom na stavbni pravici in služnosti v javno korist, ki sta ključna pravna instrumenta za uporabo nepremičnin, namenjenih javnim in gospodarskim projektom. Uvedba teh pravic omogoča specifično rabo nepremičnin, pri čemer ni potrebno popolnoma odvzeti lastninske pravice lastniku, kar je pomembno pri posegih na zemljišča za potrebe infrastrukture in javnih storitev. V nalogi je poudarjeno, da novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) širi možnosti uporabe te pravice, saj omogoča ustanovitev stavbne pravice za nedoločen čas in predvideva možnost njene zastave. To pomeni dodatno fleksibilnost pri financiranju projektov ter večjo pravno stabilnost za imetnike stavbne pravice, saj se jim omogoča, da pod enakimi pogoji izvajajo projekte, ki jih prej zakon ni dopuščal. Stavbna pravica tako prinaša pravno orodje, ki lastnikom in investitorjem omogoča boljše upravljanje z nepremičninami, posebej pri rabi zemljišč javnega dobra, kot so javni trgi ali območja podzemnih garaž. Posebno mesto zavzema služnost v javno korist, ki je pomembna za infrastrukturo, kot so energetski in prometni objekti, kjer zakonodaja omogoča posege na zemljišča v javnem interesu. Služnost v javno korist se ustanavlja bodisi prostovoljno z dogovorom med lastnikom zemljišča in imetnikom pravice bodisi prisilno z upravno odločbo, kadar dogovor ni mogoč. Delo analizira pomen te možnosti, saj se s služnostjo v javno korist lahko zmanjša potreba po razlastitvi, kar omogoča učinkovitejšo realizacijo projektov javne infrastrukture. Delo preučuje tudi zakonodajne vire, kot so Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) in Energetski zakon (EZ-2), ki urejajo različne vidike teh pravic. Skozi delo je moč ugotoviti, da razlike med zakoni vplivajo na nadomestila, trajanje in prenosljivost pravic, kar lahko povzroči neskladje v pravnem položaju med lastniki zemljišč in nosilci infrastrukturnih projektov.
Keywords: Stvarnopravni zakonik, izvedene stvarne pravice na nepremičninah, stavbna pravica, služnost, javna korist, nastanek stavbne pravice, nastanek služnosti v javno korist, nadomestilo, prenosljivost
Published in DKUM: 23.12.2024; Views: 0; Downloads: 86
Full text (772,08 KB)

Abstract: Izvršilni postopek je pravni postopek, ki se vodi po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in katerega cilj je, da dolžnika prisili, da izpolni svoje obveznosti do upnika. Do izvršbe pride, kadar nekdo prostovoljno ne želi poravnati dolga ali izpolniti kakšnih drugih obveznosti. Avtor magistrske naloge predstavlja izvršbo na nepremičnine in varstvo dolžnika pri samem postopku. Uvodoma predstavi temeljna načela izvršbe, subjekte v izvršilnem postopku, tek postopka in pravna sredstva v izvršilnem postopku. Nadalje avtor predstavi sredstva izvršbe, med katerimi lahko izbira upnik, pri čemer še podrobneje opiše postopek izvršbe na nepremičnine. Avtor tako uvodoma predstavi pravni režim nepremičnin. Glede na to, da je del nepremičninskega prava tudi stanovanjsko pravo, avtor posebno pozornost nameni nepremičnini kot dolžnikovemu domu, pri čemer ugotovi, da gre pri izvršbi na nepremičnini, ki je obenem dolžnikov dom, za trk dveh ustavno varovanih pravic; do pravice upnika do sodnega varstva in do pravice do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja dolžnika. Nadalje se avtor magistrske naloge podrobneje dotakne novel ZIZ, predvsem z vidika varstva dolžnika. Avtor predstavi možnosti dolžnika pred novelo ZIZ-L, nakar podrobneje opiše zadevo Vaskrsić proti Sloveniji, ki je bila povod za novelo ZIZ-L in spremembe pri varstvu dolžnika pri nepremičninski izvršbi, predvsem pa se osredotoči na novelo ZIZ-M in Odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/16, Up-793/16, ki je pomembno vplivala na spremembo določenih institutov pri noveli ZIZ-M. Pri predstavitvi novel je avtor še posebej pozoren na spremembe instituta predloga za spremembo dovoljenega izvršilnega sredstva in odloga izvršbe. Avtor ugotavlja spremembe položaja dolžnika pri izvršbi na nepremičnine skozi različne novele, nadalje pa opiše tudi izvršilne postopke v drugih državah in s primerjalno pravno metodo ugotavlja različne možnosti dolžnika v različnih pravnih redih.
Keywords: izvršilni postopek, pravica upnika do sodnega varstva, varstvo dolžnika, Vaskrsić proti Sloveniji, USRS odločba U-I-171/16, Up-793/16
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 22
Full text (1,05 MB)

Abstract: Splošna uredba o varstvu podatkov povečuje pomen posameznikov in skupaj z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) ter ostalo področno ureditvijo uvaja stroge zahteve za upravljavce osebnih podatkov, še posebej pri uvedbi in izvajanju videonadzornega sistema. S takšno obdelavo upravljavci namreč globoko posegajo v zasebnost posameznikov, zato problematika zakonitosti izvajanja videonadzornega sistema postaja vse bolj pereča v luči naraščajoče uporabe teh sistemov. Videonadzor mora slediti določbam Splošne uredbe, kot so načela obdelave, pravice posameznika, na katerega se nanašajo podatki, pravne podlage za obdelavo, zavarovanje videonadzornega sistema, pogodbena obdelava in evidenca dejavnosti obdelave. Ob splošnih določbah Splošne uredbe morajo upravljavci upoštevati tudi ureditev ZVOP-2, ki videonadzorni sistem obravnava kot eno izmed področnih ureditev obdelave osebnih podatkov v členih od 76. do 80. in nadgrajuje že obstoječo ureditev ZVOP-1. Splošnim določbam o izvajanju videonadzora iz 76. člena ZVOP-2 sledijo specifične določbe, ki urejajo videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, znotraj delovnih prostorov, v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu in na javnih površinah. Pri vzpostavitvi videonadzornega sistema je ključnega pomena opredelitev namenov obdelave, saj se sme obdelava izvajati le za izrecne, zakonite namene, ki morajo biti jasno določeni pred začetkom obdelave. Videonadzor se večinoma utemeljuje na podlagi zakonitega interesa upravljavca, opravljanja naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu in zakonske obveznosti upravljavca, pri čemer prihaja do razlik med dopustnostjo pravnih podlag v javnem in zasebnem sektorju. Upravljavci morajo med drugim poskrbeti tudi za ustrezno obveščanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zavarovanje videonadzornega sistema, opredelitev rokov hrambe posnetkov, vodenje dnevnikov obdelave in zagotavljanje zakonite obdelave posnetkov. Odnos med posamezniki, na katere se nanašajo podatki in upravljavci je tako zasnovan na iskanju ravnovesja med zaščito zasebnosti posameznikov in varstvom njihovih podatkov ter potrebo upravljavcev po izvajanju videonadzora za svoje zakonite namene. Upravljavci so dolžni posameznikom olajšati uresničevanje njihovih pravic iz Splošne uredbe o varstvu podatkov in določiti učinkovit postopek njihovega uresničevanja. V primeru videonadzora še posebej pridejo do izraza pravica dostopa, pravica do izbrisa in pravica do ugovora. Ključno je, da se upravljavci videonadzornih sistemov zavedajo posega v zasebnost posameznikov in si prizadevajo k uporabi najmilejših ukrepov za dosego svojih namenov.
Keywords: varstvo osebnih podatkov, videonadzorni sistem, Splošna uredba o varstvu podatkov, ZVOP-2, zakoniti interes, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA), pravice posameznika, pravica do zasebnosti, dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore, delovni prostori, javna prevozna sredstva, javne površine
Published in DKUM: 11.12.2024; Views: 0; Downloads: 38
Full text (1,15 MB)

Abstract: Etažna lastnina se je, kot institut, ki ga danes pozna Stvarnopravni zakonik, v slovenskem prostoru uveljavila z uveljavitvijo zakonika dne 1. januarja 2003. Slednja je bila posledica predhodne privatizacije družbene lastnine ter teženj novonastale samostojne Slovenije po sprejetju v EU in pravni ureditvi v prejšnjem sistemu neurejenih stvarnopravnih razmerij. Etažna lastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki nastane na podlagi preoblikovanja samostojne lastninske pravice na zemljiški parceli s stavbo ali stavbne pravice. Predstavlja izjemo od načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Njena vzpostavitev se opravi v dveh delih. V prvem se, kot predmet lastninske pravice, razdeli stavba na samostojne prostorske dele. V drugem delu pa se spremeni značilnost lastninske pravice glede na pravni položaj prostorskega dela, ki je njen predmet. Od značilnosti lastninske pravice (samostojna ali akcesorna) je odvisen način njenega razpolaganja. Na posameznih delih (npr. stanovanja, poslovni prostori itd.) gre za samostojno lastninsko pravico, na skupnih delih (npr. stopnišča, hodniki, vhodi itd.) pa akcesorno lastninsko pravico. Pri tem je pomembno, da lahko nastane zgolj na določenih nepremičninah, tj. zgradbah, ki jih je mogoče razdeliti na posamezne dele, ki predstavljajo samostojno funkcionalno celoto. Za njen nastanek se zahteva ustrezen pravni naslov (sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino, enostranski pravni posel ali sodna odločba) ter pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo). Vpisi v zemljiško knjigo zaradi oblikovanja etažne lastnine so lahko povezani z zemljiško parcelo, vpisom novih nepremičnin in ustreznimi prenosi pravic. Pomemben je predvsem pregled prenosa upravičenj, vsebovanih v lastninski pravici, ki se preoblikuje v etažno lastnino. Pri tem razpolagalno upravičenje preide iz »stare« na »novo« samostojno lastninsko pravico v celoti. To pomeni, da razpolaganje s samostojno lastninsko pravico nujno pomeni tudi razpolaganje z vključeno lastninsko pravico. Upravičenje uporabe se, sorazmerno z razdelitvijo nepremičnine, razdeli tako, da vsak del vključuje uporabo območja, ki ga zaseda. To posledično odločilno vpliva na prenos izvedenih in varovalnih stvarnih pravic. Izvedene in varovalne pravice, ki omejujejo razpolagalno upravičenje lastninske pravice na zemljiški parceli, preidejo z enako vsebino in sestavinami, na samostojno lastninsko pravico na posameznem delu in posamezni del kot njen predmet. V primeru izvedenih in varovalnih pravic, ki vsebujejo ali omejujejo upravičenje uporabe pa je potrebno le-te presojati posamezno. Pri tem bistven del presoje predstavlja dejstvo, katera »nova« nepremičnina vsebuje prostor oz. območje, ki je predmet upravičenja uporabe, vsebovanega v izvedeni pravici. Od tega je nato odvisno, ali taka pravica preide na novo nepremičnino ali ostane na izvirni.
Keywords: etažna lastnina, etažni lastnik, solastnina, posamezni del stavbe, skupni del stavbe, preoblikovanje, vključena lastninska pravica, samostojna lastninska pravica, izvedene pravice, varovalne pravice.
Published in DKUM: 04.12.2024; Views: 0; Downloads: 20
Full text (1000,64 KB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Keywords: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Published in DKUM: 04.09.2024; Views: 89; Downloads: 128
Full text (5,53 MB)