Search the digital library catalog

Abstract: V doktorski disertaciji z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija (podnaslov 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije) predstavlja izhodišče teza, da ima sociološka disciplina 'problem z identiteto', kar se v veliki meri pripisuje 'fragmentaciji discipline na teoretičnem nivoju'. Glede na to je cilj te naloge v preučitvi pogojev in možnosti postmodernistične sociologije, da preseže teoretično razdrobljenost in dihotomije 'uradne' sociologije. Žal pa niti pojem sociologije niti pojem postmodernizma (ali postmoderne), na katerega se naslanja poimenovanje 'postmodernistična sociologija' nista enoznačno, natančno in konsenzualno opredeljena, spričo česar je bil potreben zaris (sedanjega) stanja v okviru sociološkega in v okviru postmodernističnega diskurza, kjer so se izkristalizirala najbolj problematična vprašanja. Predvsem v okviru relativno mladega postmodernističnega diskurza, je bilo vloženega kar nekaj truda v konsistentno, koherentno in smiselno predstavitev postmoderne, postmodernizma, postmodernistične paradigme mišljenja in postmodernistične sociologije. V zarisu postmodernističnega diskurza je postmoderna predstavljena kot tisti najširši pojem, s katerim je mogoče poimenovati sodobno družbo. V delu polja postmoderne je mogoče govoriti o postmodernizmu v smislu kulturnih in intelektualnih trendov oz. premikov. Znotraj postmodernizma pa je mogoče govoriti o postmodernizmu kot 'intelektualnem fenomenu', ki na določen način podaja in zaobjema epistemološke, ontološke in metodološke predpostavke (izhodišča) postmodernizma. Na tem 'fenomenu' sloni tudi zaris postmodernistične sociologije, tj. na epistemoloških, ontoloških in metodoloških predpostavkah podanih, v okviru postmodernizma. V pogledu 'ocene pogojev in možnosti' postmodernistične sociologije glede na 'uradno' sociološko disciplinarno matrico je bila postmodernistična sociologija soočena s tematikami, kot so: proces deideologizacije, reinterpretacija 'zgodovinskega spomina' sociološke discipline, 'jedro' sociologije na način štirih konstitutivnih vprašanj sociologije (vprašanje družbenega reda, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo, vprašanje družbenega razvoja in vprašanje epistemološkega modela sociologije) in proces 'pluralistične konvergence na ravni teorij'. V okviru slednjega je bila postmodernistična sociologija soočena s sociološkimi teorijami, kot so: simbolični interakcionizem, etnometodologija, funkcionalizem in marksizem. Kot rezultat teh soočenj se je zdela upravičena ugotovitev, da je mogoče postmodernistično sociologijo videti kot fenomenološko orientirano sociologijo, ki do določene mere lahko prispeva h konsolidaciji sociološke discipline - v pogledu teoretične fragmentiranosti kot tudi v pogledu 'imidža' sociologije. Ob vprašanju umestitve postmodernistične sociologije v okvir sociološke discipline pa se je pokazalo, da moramo upoštevati širši okvir, tj. okvir, v katerem se je pojavil in razvil postmodernizem. Razvoj postmodernizma je bil koncipiran v skladu s Kuhnovim konceptom paradigme. Kot rezultat raziskave razvoja postmodernizma se je zdela možna ugotovitev, da je 'prejšnja', tj. moderna misel v veliki meri 'dekonstruirana' in 'deevalvrana' v okviru dveh polov epistemološkega prostora moderne, tj. moderne filozofije in pozitivistične moderne znanosti. V okviru te naloge se tako 'možnost' postmodernistične paradigme mišljenja kaže na treh nivojih: kot epistemologija, ontologija in metodologija človeka ob koncu 20. stoletja, kot specifični pogled na preteklost (moderno) ter kot Kuhnovski pogled na razvoj družbe ali znanosti. V pogledu vprašanja postmodernistične paradigme mišljenja in sociologije se v postmodernistični perspektivi podaja ocena, da sta moderna in 'uradna' sociologija deevalvriani v meri, kot sta vezani na moderno filozofijo in moderno znanost, tj. na misel moderne. V postmodernistični perspektivi se tako postmodernistična sociologija kaže kot možnost 'nove' sociologije, v okviru 'uradne' discipline pa kot ena od fenomenološko orientiranih sociologij ali celo kot sinteza le-teh. Na splošno pa je mogoče reči, da je narava te raziskave preozko zastavljena, da bi omogočala kaj več kot ugotovitev, da je vse, kar je povezano s postmodernizmom, še vedno zelo 'kontradiktorno' in 'nedoločljivo' – hkrati, in kljub temu, pa vredno premisleka, saj postmodernizem deluje tako, da 'znano' pokaže v novi luči in tako odpira vedno 'nova' vprašanja - tudi v okvirih sociologije. Prvi razlogi za pisanje doktorske naloge z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija s podnaslovom 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije' so bili v večji meri subjektivne narave. S prihodom na delovno mesto asistentke na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Oddelku za sociologijo, sem se namreč soočila z zahtevo, ki velja na Univerzi, da poglobim in razširim fond (svojega) sociološkega znanja.
Keywords: postmodernizem, sociologija, disertacije
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 629; Downloads: 0

Abstract: Osrednja tema magistrske naloge je umetniško delo ameriške umetnice Cindy Sherman z naslovom Untitled Film Still #21, 1978 (prevod: Nenaslovljeni filmski kader #21), ki je del obširne serije Untitled Film Stills, 1977–1980 (prevod: Nenaslovljeni filmski kadri). Za temeljitejšo obravnavo njenega dela smo najprej teoretično obdelali zgodovino aranžirane portretne fotografije. V nadaljevanju smo razložili dejavnike, ki so vplivali na fotografsko ustvarjalnost Cindy Sherman, ki vključujejo njeno predhodno serijo A Play of Selves, 1976 (prevod: Igra jazov). V ta namen smo izpostavili umetnico Claude Cahun, ki je delovala vizualno primerljivo, vendar že pred Cindy Sherman, in sicer v 20. letih prejšnjega stoletja. Nadalje smo opredelili pojem postmodernizem, obdobje, v katerem je Shermanova ustvarjala in znotraj katerega se njena dela pogosto kritično vrednotijo. V magistrskem delu nadalje poglobljeno obravnavamo filmske in slikarske razsežnosti, ki dosegajo fotografska dela Cindy Sherman. S pomočjo raziskovalnih metod in uporabljenih virov smo analizirali in izpostavili ključne teoretske koncepte ter praktične pristope in metode, ki jih je delno možno estetsko obravnavati in s katerimi umetnica gradi fotografsko podobo.
Keywords: Cindy Sherman, portret, avtoportret, postmodernizem, fotografija
Published in DKUM: 20.11.2018; Views: 790; Downloads: 121
Full text (2,69 MB)

Abstract: Razprava razgrinja poglavitne (kon)tekste, v katerih je Esterházy artikuliral nove modele resničnosti in literature, tiste umetnostno-estetske premike, ki so kritično spodkopali tradicionalna pojmovanja resnice. Prikaže resnično prelomne razsežnosti intertekstualnosti, v katero je ujet vsak tekst, kjer je meja med znotraj- in zunajtekstualnim zabrisana, branje pa docela pretkano s citati, referencami, z različnimi kulturnimi govoricami, družbeno-kulturnimi kodi. Podrobneje želim prikazati to zapleteno mrežo prelomov in prehodov v konstrukciji Esterhaázyjevih del, predvsem v Harmoniji caelestis.
Keywords: madžarska književnost, postmodernizem, intertekstualnost, ferencialnost, kulturna koda
Published in DKUM: 29.05.2017; Views: 728; Downloads: 319
Full text (235,45 KB)
This document has many files! More...

Abstract: V diplomskem delu Žanrski vzorci v romanih Vladimirja P. Štefaneca smo se ukvarjali z analizo žanrskih vzorcev v avtorjevih šestih romanih: Morje novih obal, Sprehajalec z nočnih ulic, Viktor Jelen, sanjač, Republika jutranje rose, Odličen dan za atentat in 66, 3 m2. Pod pojmom literarni žanr smo razumeli, da ga sestavljajo dela, ki imajo določene skupne ali samo njim lastne značilnosti; žanrski vzorec pa kot trdno ogrodje ali shemo, ki določa nek specifičen žanr. Izhajali smo tudi iz opredelitve romana, ki pravi, da je njegova edina stalnica sinkretizem, pri čemer smo v našem delu vso pozornost posvečali žanrskemu sinkretizmu, ki znotraj enega romanesknega besedila prepleta in povezuje različne romaneskne žanre. Izhajali smo tudi iz dihotomne delitve književnosti, na elitno in trivialno, ter navezave na postmodernizem, ki je izenačil status visoke in trivialne literature, ter podmene, da je sodobni slovenski roman modificirani tradicionalni roman, ki se zgleduje po tradicionalnem romanu, njegov model pa modificirajo različne post/modernistične preobrazbe, najbolj pa žanrski sinkretizem. Raziskava je potrdila našo predpostavko, da Štefanec v svojih romanih znotraj vsakega posameznega romana združuje več različnih žanrskih vzorcev, in sicer: klasične detektivke, kriminalke/zločinskega romana iz perspektive žrtve, kriminalke/zločinskega romana iz perspektive storilca, kriminalnega romana, ki združuje tako zločinski roman iz perspektive žrtve kakor zločinski roman iz perspektive storilca, fantastike in znanstvene fantastike, künstlerromana ali romana o umetniku, psihološkega romana, zgodovinskega romana, vojnega romana, filozofskega romana in družinskega romana. Potrdili smo tudi, da se avtor nekaterih žanrskih vzorcev drži dosledno, nekaterih pa ne. Edina predpostavka, ki smo jo ovrgli, pa je bila, da se avtor pri vseh romanih navezuje na žanr kriminalnega romana, saj se je izkazalo, da ta vzorec ni prisoten v romanu Republika jutranje rose.
Keywords: Vladimir P. Štefanec, žanr, žanrski vzorec, žanrski sinkretizem, visoka in trivialna literatura, postmodernizem, modificirani tradicionalni roman, klasična detektivka, kriminalka/zločinski roman iz perspektive žrtve, kriminalka/zločinski roman iz perspektive storilca, kriminalni roman, ki združuje tako zločinski roman iz perspektive žrtve kakor zločinski roman iz perspektive storilca, fantastika, znanstvena fantastika, roman o umetniku, psihološki roman, zgodovinski roman, vojni roman, filozofski roman in družinski roman
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1489; Downloads: 152
Full text (2,22 MB)

Abstract: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Keywords: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Published in DKUM: 24.08.2016; Views: 1293; Downloads: 148
Full text (1,28 MB)