Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo analizira zgodovinska ozadja in okoliščine naročil baročne oltarne opreme v dveh novogradnjah zadnje tretjine 17. stoletja: nekdanji podružnični cerkvi sv. Roka in Boštjana v Cezanjevcih v župniji sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru in sv. Duha na Stari Gori v župniji sv. Jurija v Svetem Juriju ob Ščavnici. Na podlagi že znanih in novo odkritih arhivskih virov, ikonološke in slogovne analize posameznih kosov opreme (oltarnih slik, kipov in ornamentike) podaja teze o naročnikih. Slogovne značilnosti oltarnih nastavkov, njihova vsebina ter njihovo stanje ohranjenosti so obravnavani z vidika konkretnih dogodkov in okoliščin, mdr. epidemije kuge, vpadov Krucev, prenosov in prenov opreme, življenjskih okoliščin naročnikov itd. Z arhivskim gradivom in novimi genealoškimi podatki o odvetnikih obeh cerkva, baronov Mauerburgov in grofov Wildensteinov, so podkrepljene teze o vlogi plemiških cerkvenih odvetnikov pri naročilih posameznih oltarjev. Izpostavljeni so posamezni člani obeh rodbin, ki so najverjetneje prispevali naročila. Slogovna analiza oltarjev, opravljena v nalogi, razkriva glede na prostor relativno visoko kvaliteto, pri čemer lahko izpostavimo povezave s produkcijo v Gradcu. Analizirani so naslovni svetniki in nabor svetniških figur na vseh novih baročnih oltarjih v obeh novogradnjah. Za izbor svetnikov je ugotovljeno, da odraža tako za regijo in čas značilne svetniške kulte, najverjetneje pa tudi specifične osebne priprošnje naročnikov.
Keywords: Cezanjevci, Stara Gora, Štajerska, barok, oltarna oprema, patrociniji, naročništvo, plemstvo, kuga, grofje Wildenstein, baroni Mauerburg
Published in DKUM: 03.10.2022; Views: 204; Downloads: 76
Full text (33,52 MB)

Abstract: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Keywords: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Published in DKUM: 01.06.2021; Views: 1474; Downloads: 343
Full text (7,72 MB)

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 1660; Downloads: 198
Full text (944,76 KB)

Abstract: Kot nakaže naslov, sem se v diplomski nalogi osredotočil na dogajanje in predvsem konflikte v poljsko-litovski zvezi sredi 17. stol., ko ji je vladal nesrečni Jan II. Kazimir iz dinastije Vasa. Pod njegovim krmarjenjem je država, tistega časa ena največjih in najmočnejših v Evropi, doživljala spremembe, ki so posledica desetletja in stoletja dolgih napetosti ter sovražnosti s sosednjimi silami. Tako je v obdobju dobrih dvajsetih let, od leta 1648, poljsko-litovska zveza doživela velikanski upor kozakov v Ukrajini pod karizmatičnim Hmelnickim, čemur je sledila vojna s Tatari, napad vzhajajoče Rusije ter invazija Švedov. Kos pogače so si želeli odrezati še Prusi in Sedmograščani, ob koncu vladanja Jana Kazimira pa se je nad državo z juga zgrinjal še en mogočen sovražnik – Osmanski imperij. Za lažje razumevanje vzrokov za takšne sovražnosti med velikimi sosedami sem v diplomski nalogi zajel tudi dogajanje nekaj desetletji pred uporom Hmelnickega, delovanje same poljsko-litovske zveze (družba, religija) ter še posebej samo kozaško vprašanje. Državi je bilo v ponos, da je Plemiška republika, a prav to jo je pripeljalo do „potopa“.
Keywords: Jan II. Kazimir, Vasa, poljsko-litovska zveza, Poljska, Litva, Ukrajina, Rusija, Švedska, kozaki, šlahta, plemstvo, vojne, 17. stol.
Published in DKUM: 16.09.2016; Views: 1072; Downloads: 90
Full text (2,91 MB)

Abstract: Sestavek govori o grofu Francu III. Nádasdyju (1623-1671), članu ene od znamenitejših in svojčas najpomembnejših madžarskih visokoplemiških rodbin. Zapis o eni od vodilnih osebnosti madžarske zgodovine 17. stoletja je hkrati lepa priložnost predstaviti delček iz opusa o plemstvu iz nam sosednjega prostora. Še posebej, če je bila ta oseba do svoje smrti tudi lastnik večje zemljiške posesti na ozemlju današnje Republike Slovenije, v Prekmurju. V zgodovino se je zapisal kot eden od vodilnih zarotnikov zoper kralja Leopolda I. Habsburžana. To ga je po razkritju zarote in insceniranem sodnem procesu naposled stalo glave: obglavljenje bil 30. aprila 1671 na Dunaju. Spodnji del današnjega Prekmurja je v letih njegovega gospostva znova doživljal težke čase, s smrtjo pa je prešel v roke madžarske kraljevske komore. Osrednji del predstavlja dva vira - popisa posesti v okviru njegovega gospostva Beltinci: prvi je iz leta 1662, drugi, nedatiran, pa iz časa kmalu po zaplembi.
Keywords: rodbine, zgodovina, plemstvo, Madžarska, Beltinci, Dolnja Lendava, Prekmurje, 17.st.
Published in DKUM: 21.12.2015; Views: 848; Downloads: 39
Link to full text