| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 11
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Mariborsko plemstvo v 15. stoletju
Barbara Čučko, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava mariborsko plemstvo v 15. stoletju. V uvodu so najprej prestavljena srednjeveška mesta na Slovenskem in plemstvo na Slovenskem. Nadalje je obravnavano mesto Maribor od časa njegovega nastanka in razvoja. Podrobneje je opisano mariborsko plemstvo skozi stoletja. Izpostavljene so ključne tematike, ki kažejo razlike med plemstvom in meščani ter podobnosti in razlike med visokim in nižjim oz. mestnim in plemstvom na deželi. Eden izmed ključnih ciljev je raziskati funkcije posameznega plemstva v mestu Maribor ter kako so te posredno in neposredno vplivale na njegov razvoj. Prav tako je cilj predstaviti odnos med knezom in njegovim plemstvom v 15. stoletju. V sklepu je predstavljeno, v čem se je mariborsko plemstvo v 15. stoletju razlikovalo od plemstva v 14. stoletju. Od 13. stoletja naprej so se v mestu Maribor pojavljali stalno naseljeni člani podeželskega plemstva ali nižjeplemiških rodbin iz gradov. Zasledimo lahko tudi posameznike, ki so se ločevali od meščanske skupnosti ter se niso vključevali v meščansko družabno življenje. Plemiči, ki so dobili mestne pravice ob preselitvi v mesto, so se vključili v mestno trgovino predvsem z vinom ter prevzemali meščanske družbene navade, hkrati so začeli posegati po uglednih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Mesta so imela za višje plemstvo velik pomen, saj so se lahko z njimi ekonomsko okoristili. 15. stoletje je bilo stoletje sprememb, kriz, vojn, turških vpadov in čas, ko so se izoblikovali deželni stanovi. Večina plemiških družin se je sredi 15. stoletja imenovala po svojih fevdalnih sedežih, gradovih ali kraju, kjer so se trajneje naselili. Ponemčili so imena slovenskih toponimov in le peščica jih je obdržala slovensko obliko z nemško končnico (npr. Črnomaljski, Grimšici, Kozjaki, Strmolski, Podvinski itd.).
Keywords: Maribor, plemstvo, mesto, srednji vek, trgovina, Landeshauptmann, verweser/verbeser, knez, stanovi, privilegij
Published: 23.07.2020; Views: 163; Downloads: 31
.pdf Full text (768,28 KB)

2.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published: 12.12.2019; Views: 691; Downloads: 72
.pdf Full text (944,76 KB)

3.
DEDNO PRAVO PLEMSTVA NA ŠTAJERSKEM - SREDNJI VEK
Mateja Potočnik, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Keywords: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Published: 18.11.2016; Views: 1207; Downloads: 89
.pdf Full text (480,61 KB)

4.
KONFLIKTI POLJSKO-LITOVSKE ZVEZE V DOBI JANA II. KAZIMIRJA S POUDARKOM NA UPORU V PODROČJIH DANAŠNJE UKRAJINE
Tilen Bakal, 2016, undergraduate thesis

Abstract: Kot nakaže naslov, sem se v diplomski nalogi osredotočil na dogajanje in predvsem konflikte v poljsko-litovski zvezi sredi 17. stol., ko ji je vladal nesrečni Jan II. Kazimir iz dinastije Vasa. Pod njegovim krmarjenjem je država, tistega časa ena največjih in najmočnejših v Evropi, doživljala spremembe, ki so posledica desetletja in stoletja dolgih napetosti ter sovražnosti s sosednjimi silami. Tako je v obdobju dobrih dvajsetih let, od leta 1648, poljsko-litovska zveza doživela velikanski upor kozakov v Ukrajini pod karizmatičnim Hmelnickim, čemur je sledila vojna s Tatari, napad vzhajajoče Rusije ter invazija Švedov. Kos pogače so si želeli odrezati še Prusi in Sedmograščani, ob koncu vladanja Jana Kazimira pa se je nad državo z juga zgrinjal še en mogočen sovražnik – Osmanski imperij. Za lažje razumevanje vzrokov za takšne sovražnosti med velikimi sosedami sem v diplomski nalogi zajel tudi dogajanje nekaj desetletji pred uporom Hmelnickega, delovanje same poljsko-litovske zveze (družba, religija) ter še posebej samo kozaško vprašanje. Državi je bilo v ponos, da je Plemiška republika, a prav to jo je pripeljalo do „potopa“.
Keywords: Jan II. Kazimir, Vasa, poljsko-litovska zveza, Poljska, Litva, Ukrajina, Rusija, Švedska, kozaki, šlahta, plemstvo, vojne, 17. stol.
Published: 16.09.2016; Views: 640; Downloads: 65
.pdf Full text (2,91 MB)

5.
6.
Franc III. Nádasdy in Prekmurje. Ob 340. obletnici usmrtitve protihabsburškega zarotnika
Andrej Hozjan, 2011, original scientific article

Abstract: Sestavek govori o grofu Francu III. Nádasdyju (1623-1671), članu ene od znamenitejših in svojčas najpomembnejših madžarskih visokoplemiških rodbin. Zapis o eni od vodilnih osebnosti madžarske zgodovine 17. stoletja je hkrati lepa priložnost predstaviti delček iz opusa o plemstvu iz nam sosednjega prostora. Še posebej, če je bila ta oseba do svoje smrti tudi lastnik večje zemljiške posesti na ozemlju današnje Republike Slovenije, v Prekmurju. V zgodovino se je zapisal kot eden od vodilnih zarotnikov zoper kralja Leopolda I. Habsburžana. To ga je po razkritju zarote in insceniranem sodnem procesu naposled stalo glave: obglavljenje bil 30. aprila 1671 na Dunaju. Spodnji del današnjega Prekmurja je v letih njegovega gospostva znova doživljal težke čase, s smrtjo pa je prešel v roke madžarske kraljevske komore. Osrednji del predstavlja dva vira - popisa posesti v okviru njegovega gospostva Beltinci: prvi je iz leta 1662, drugi, nedatiran, pa iz časa kmalu po zaplembi.
Keywords: rodbine, zgodovina, plemstvo, Madžarska, Beltinci, Dolnja Lendava, Prekmurje, 17.st.
Published: 21.12.2015; Views: 508; Downloads: 27
URL Link to full text

7.
PLEMIŠKE DRUŽINE BABOS, GOMBOSSY IN KERESZTURY NA OBMOČJU MURSKOSOBOŠKE IN TIŠINSKE ŽUPNIJE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Kristina Šiplič, 2014, master's thesis

Abstract: Plemiške družine na območju Prekmurja so zelo slabo raziskane. Zelo pomemben dokument, ki nam lahko veliko pove o njih, je rokopis št. 83, ki je bil spisan leta 1784 in ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. V viru so namreč izpisani prepisi kupnih, zakupnih in drugih pogodb v zvezi z zemljiško posestjo v rokah posameznih članov plemiških družin, ki so takrat ali živele ali pa vsaj bile posestno navzoče v okviru gospostva Murska Sobota. Na začetku magistrske naloge je podana zgodovina zgodnje novoveškega Prekmurja ter zgodovini župnij Murska Sobota in Tišina. Tu so nadalje transliterirana poglavja, ki govorijo o družinah Babos, Gombossy in Keresztury. Obdelane so tudi matične knjige za 18. in prvo tretjino 19. stoletja za murskosoboško in tišinsko župnijo. Predstavljene so tudi družinske tabele omenjenih družin za lažji pregled in razumevanje njihovih genealoških razmerij. K magistrski nalogi so priložene fotografije obdelanih strani iz rokopisa št. 83 ter vsi podatki o virih in literaturi.
Keywords: Babos, Gombossy, Keresztury, župnija Murska Sobota, župnija Tišina, rokopis št. 83, PiŠK MS, matične knjige, 17. stoletje, 18. stoletje, Prekmurje, plemstvo
Published: 08.10.2014; Views: 1493; Downloads: 237
.pdf Full text (3,92 MB)

8.
PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU
Mateja Praprotnik, 2013, undergraduate thesis

Abstract: Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.
Keywords: alkohol, bonton, kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana, prehranjevalne navade, pribor, začimbe.
Published: 16.10.2013; Views: 3330; Downloads: 523
.pdf Full text (523,71 KB)

9.
PLEMIČI NA SLOVENSKIH TLEH KOT KRIŽARSKI VOJŠČAKI
Anja Smogavc, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V drugi polovici 10. stoletja so začele nastajati slovenske dežele, zaradi česar pride na naših tleh tudi do razvoja slovenskega plemstva, ki je samo določalo, kam spada. Ne glede na to h kateri deželi so se prištevali, so plemstvo povezovali skupni politični in vojaški interesi ter družinske vezi in pogodbe. Evropa pa se je v tem času znašla v vojni, katere ideal je bil širjenje krščanstva ter boj proti islamu. Plemiči s področja današnjega slovenskega ozemlja so bili izredno aktivni kot spremljevalci takratnih evropskih kraljev na njihovih križarskih pohodih v Palestino. Prva križarska vojna je trajala od leta 1095 do 1099 in ni vključevala vidnejših predstavnikov slovenskega plemstva. Je pa slednje predvsem sodelovalo v drugi križarski vojni, ki je trajala od leta 1145 do 1149, ter v tretji križarski vojni med 1189 in 1192. Teh dveh pohodov so se udeležili: Bernhard Spanheimski, mejni grof Štajerske, Otokar III., andeška grofa Popon in Bertold IV. ter Leopold V., štajerski vojvoda. Bertold IV. je nekaj let kasneje skupaj z nemškim kraljem Henrikom VI. ponovil potovanje v Palestino, skupaj z njim pa so v tem času na vzhod potovali še koroški vojvoda Ulrik II., ortenburški grof Oton II. in goriški grof Majnhard II. V virih ni moč zaslediti slovenskega plemiča, ki bi se udeležil četrtega pohoda v Jeruzalem, sta se pa pete križarske vojne, ki je trajala od leta 1217 do 1221, udeležila štajerski vojvoda Leopold VI. in Friderik III. Ptujski. Po peti križarski vojni so plemiči namreč raje sodelovali s križarskimi redovi, kot pa se udeleževali pohodov v Jeruzalem. Eden takšnih je bil tudi avstrijski in štajerski vojvoda, Friderik II. Prepirljivec, njegovemu vzoru pa je sledil tudi goriški grof Majnhard III.
Keywords: plemstvo, dežela, križarske vojne, viteški redovi, Bernhard Spanheimski.
Published: 18.07.2011; Views: 4173; Downloads: 415
.pdf Full text (1,51 MB)

10.
POLOŽAJ ŽENSKE V VISOKEM PLEMSTVU NA PRIMERU MARGARETE TIROLSKE IN BARBARE CELJSKE
Nina Lešnik, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Položaj ženske v visokem plemstvu v srednjem veku je bil zaznamovan predvsem z njeno podrejenostjo moškemu spolu. Idealno podobo ženske so narekovali krščanski duhovniki in teologi, ki s samimi ženskami niso imeli neposrednega stika. Ženskina življenjska pot je bila določena že ob rojstvu. Najprej je zanjo odgovarjal oče, ki je želel svojo hčer čim bolje omožiti, in tako je bilo dekle velikokrat le sredstvo za dosego očetovih ciljev. Po poroki je zanjo odgovarjal mož in poskrbeti je morala za potomstvo. Samostojnosti so ženske uživale bolj malo. Kljub temu pa najdemo izjeme – ženske, ki so se uspele povzpeti iz danega družbenega okvirja. Plemkinje so ob poroki dobile doto, s katero so samostojno razpolagale, nadzirale so svoja posestva, nekatere so nadomeščale svoje može pri njihovih poslih, ko so bili ti odsotni ... Zato ne moremo trditi, da ženske oziroma plemkinje v srednjem veku niso imele politične moči. Takšna primera sta med drugim Margareta Tirolska in Barbara Celjska. Ženski, ki sta obvladali politično dogajanje in dobro poznali diplomacijo takratnega časa. Čeprav sta se razlikovali po družbenem položaju in sta prihajali iz različnih rodbin, sta bili obe pomembni predstavnici sodobnih žensk.
Keywords: Srednji vek, položaj ženske v družbi, visoko plemstvo, Margareta Tirolska, Barbara Celjska.
Published: 05.04.2011; Views: 2894; Downloads: 328
.pdf Full text (931,90 KB)

Search done in 1.85 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica