1.
Kolektivne delavske pravice platformnih delavcev : doktorska disertacijaAljoša Polajžar, 2024, doctoral dissertation
Abstract: Doktorska disertacija obravnava nadnacionalne, primerjalnopravne ter nacionalne pravne vidike kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev. Pri tem je posebna pozornost namenjena vprašanjema dostopa platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic ter odpravi ovir za uresničevanje kolektivnih delavskih pravic. V tej luči so v prvem delu doktorske disertacije sistematično obravnavani kriteriji za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Prav obstoj delovnega razmerja je namreč ključna vstopna točka za dostop platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic. Ugotavljamo, da stanje tako na evropski, primerjalnopravni kot na slovenski ravni potrjuje, da so zaradi specifične narave in organizacije dela, značilne za platformno delo, potrebne določene prilagoditve razlage in vsebine kriterijev za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja platformnih delavcev. Razlaga ter posledična vsebina trenutnih kriterijev po slovenski pravni ureditvi ni popolnoma ustrezno prilagojena na področje platformnega dela. Še posebej relevanten zgled za možne prilagoditve kvantitativnega ter kvalitativnega vrednotenja relevantnih kriterijev predstavlja predlog Direktive o platformnem delu (2021). Pri čemer pa velja posebej izpostaviti, da razvoj na evropski in primerjalnopravni ravni nikakor ne utemeljuje odstopa od »tradicionalnega« koncepta delovnega razmerja, ki temelji na osebni odvisnosti oziroma podrejenosti delavca (obstoju subordinacije). Slednje še zmeraj ostaja ključno. Brez ugotovitve zadostne stopnje subordinacije ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja.
V drugem delu doktorske disertacije so sistematično obravnavani nadnacionalni, primerjalnopravni ter nacionalni pravni vidiki, ki so pomembni za preučitev vprašanj, ali bi morali biti tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, upravičeni do kolektivnih delavskih pravic – ter ali je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. Ugotavljamo, da stanje na nadnacionalni in primerjalnopravni ravni potrjuje, da bi tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, morali biti upravičeni do kolektivnih delavskih pravic. Vendar pa navedeno ne velja neomejeno – oziroma se ne nanaša na celotno vsebino kolektivnih delavskih pravic ter na vse platformne delavce, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja. Iz dometa delovnopravnega varstva (kolektivnih delavskih pravic) je namreč treba izločiti tiste samozaposlene platformne delavce, ki so »pristno samozaposleni« oziroma se štejejo za podjetja. Prav tako na podlagi analize obravnavane literature ter pravnih virov na različnih pravnih ravneh ugotavljamo, da je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev (v delovnem razmerju in izven delovnega razmerja) treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. V luči identificiranih ovir so v okviru doktorske disertacije predlagane številne pravne rešitve de lege ferenda, ki temeljijo predvsem na zgledu Direktive o platformnem delu ter obravnavanih primerjalnopravnih ureditev (ob upoštevanju temeljnih standardov s področja kolektivnih delavskih pravic po MOD – predvsem Konvencij MOD št. 135 in 154 ter pripadajočih priporočil). Ključno je, da zgolj zaradi tehnoloških sprememb v organizaciji delovnega procesa (ki so značilna za platformno delo) ne pride do izvotlitve temeljnih upravičenj platformnih delavcev in njihovih predstavnikov iz področja kolektivnih delavskih pravic.
Keywords: platformno delo, kolektivne delavske pravice, platformni delavci, delovno razmerje, samozaposlitev, ekonomsko odvisna oseba, delavski predstavniki, kolektivno dogovarjanje
Published in DKUM: 26.09.2024; Views: 0; Downloads: 74
Full text (4,29 MB)