Search the digital library catalog

Abstract: Prodaja blaga je v sodobni dobi postala ena izmed osrednjih dejavnosti gospodarskih subjektov, ki med drugim predstavlja tudi njihov temeljni vir preživetja, hkrati pa jim omogoča vključitev v poslovni promet, v katerem vzpostavljajo stike s potencialnimi kupci na nacionalni in mednarodni ravni. Vse večje globalno povezovanje in razvoj trgovinskih odnosov omogočata trgovcem dostop do širšega trga, kar povečuje njihove možnosti za uspeh in rast. Ključni korak prodajnega procesa predstavlja prenos lastninske pravice nad dobrinami od prodajalca na kupca. Ta vključuje različne aktivnosti, kot so trženje, promocija, pogajanja, sklepanje pogodb in izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. V času široke globalizacije sveta ima prodaja blaga še večji pomen, saj podjetja tekmujejo na številnih trgih, kjer se soočajo z raznolikimi potrebami in zahtevami kupcev, na drugi strani pa s številnimi težavami zaradi zlorab, zaradi katerih je izredno pomembno zavarovanje pravic strank prodajnih pogodb. Za namene zaščite prodajalcev in kupcev je obligacijska zakonodaja oblikovala številne institute, ki omogočajo uspešen prenos lastninske pravice in predajo blaga na eni strani, izročitev kupnine na drugi strani, ter končno realizacijo bistva sklenitve prodajne pogodbe z uresničitvijo namena pogodbenih strank. Med slednje insititute spadajo prodaja s pridržkom lastninske pravice, prodajno naročilo in komisijska prodaja, v katere so vključeni tudi zastopniki, ki za namene svoje nagrade prodajajo blago svojih naročnikov. Uspešna prodaja blaga tako zahteva vzpostavitev in ohranjanje kakovostnih odnosov z zastopniki in potencialnimi kupci, poleg tega se pogodbene stranke pri izvrševanju prevzetih obveznosti soočajo z različnimi pravnimi vidiki. Prodajne pogodbe, pravice in obveznosti prodajalca ter kupca, ki izvirajo iz slednje, varstvo pogodbenih strank, vključitev vmesnih oseb v prodajno pogodbo in druga pravna področja igrajo pomembno vlogo pri urejanju prodajnih aktivnosti. Spoštovanje pravnih določb in skladnost s predpisi so tako ključni za zakonito, varno in etično poslovanje.
Keywords: Prodajna pogodba, komisijska prodaja, prodajno naročilo, lastninska pravica, pridržek lastninske pravice, plačilo kupnine, razpolagalna sposobnost.
Published in DKUM: 18.10.2023; Views: 585; Downloads: 104
Full text (911,13 KB)

Abstract: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Keywords: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Published in DKUM: 12.10.2023; Views: 523; Downloads: 0
Full text (3,28 MB)

Abstract: Poraslo je število novih podjetij, predvsem samostojnih podjetnikov, ki iščejo nove priložnosti. Zelo pomembno je, da novoustanovljena podjetja poslujejo dobro in sprejemajo odločitve, ki jim prinašajo uspešno prihodnost. Ravno zato je danes velikega pomena poznavanja področja obdavčitve in zakonodaje, pomembno pa je tudi, da se zna podjetje prav odločati v svoji obliki podjema. V diplomskem delu opisujem različne vrste podjemov. Tako je moj diplomski projekt sestavljen iz treh glavnih delov. V prvem delu opisujem različne pravnoorganizacijske oblike. Pri tem dajem poudarek na dejstva, ki so pomembna za primerjavo le-teh in pomembne značilnosti posameznih oblik. V drugem delu predstavljam kriterije za primerjavo. Oblike posameznih podjemov predstavljam na osnovi plačila prispevkov, odgovornosti posameznih subjektov, ustanovitvenega kapitala in obveznih evidenc. V tretjem delu predstavim še obdavčitev posameznih pravnorganizacijskih oblik.
Keywords: pravnoorganizacijske oblike, podjem, plačilo prispevkov, odgovornost, osnovni kapital, obvezne evidence, obdavčitev
Published in DKUM: 26.10.2018; Views: 1119; Downloads: 144
Full text (1,02 MB)

Abstract: Nadzorni svet mora pri določitvi celotnih prejemkov posameznega člana uprave (plača, udeležbe v dobičku, povračila stroškov, druga dodatna plačila), poskrbeti za to, da so celotni prejemki v ustreznem sorazmerju z nalogami članov uprave in s finančnim stanjem družbe. Podatke in informacije o nagrajevanju in plačilu članov uprave pridobimo iz letnih poročil družb.Člani uprave morajo pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Iz letnih poročil dobimo pojasnjeno kakšne so bile naloge in kako je bilo delo opravljeno s strani članov uprave. Samo nagrajevanje in plačilo za člane uprave je pomembno, saj jim omogoča normalno življenje in hkrati tudi vpliva na zavzetost za delo. Družbe oziroma nadzorni sveti lahko plačilo zvišujejo oziroma zmanjšujejo v nedogled ali pa tudi odvzamejo oziroma dodajo nagrado, a lahko privede le do tega, da člani ne bodo imeli zadostne zavzetosti za delo. Zato je najboljše, da ima družba oziroma nadzorni svet izoblikovan načrt. Odvisno je predvsem tudi od tega v kakšen lastništvu je družba, torej ali so sami sebi svoj lastnik ali je lastnik država. Za vsako lastništvo so določene različne zakonske omejitve in s tem tudi problem upravljanja.
Keywords: Nagrajevanje, plačilo, člani uprave, uspešnost, cilji
Published in DKUM: 09.11.2017; Views: 1423; Downloads: 249
Full text (1,37 MB)

Abstract: V magistrskem delu obravnavam pravna vprašanja v zvezi s plačilom za delo. Plačilo za delo je temeljna pravica delavca iz delovnega razmerja, zato je eno izmed pomembnejših pravnih vprašanj določitev te pravice v pogodbi o zaposlitvi. Ker gre za osrednji institut delovnega prava, ki je v preseku različnih, največkrat nasprotujočih si interesov delavca, delodajalca in države, ureditev plačila za delo ni prepuščena avtonomiji pogodbenih strank s pogodbo o zaposlitvi, ampak se je oblikoval korpus obvezujočih pravnih pravil, ki določajo minimalne delovnopravne standarde varstva pravice delavca do plačila za delo. Kljub obsežnemu pravnemu urejanju tega področja s heteronomnimi in avtonomnimi pravnimi pravili, se ohranja načelo v korist delavca (in favorem) urejanja pravice v pogodbi o zaposlitvi, tako po obsegu, kot po višini posameznih vrst izplačil. Delo se osredinja na prikaz in pravno analizo urejanja plačila za delo v Zakonu o delovnih razmerjih ter v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti in v tej zvezi splošno obravnava posamezna pravna vprašanja. Do katerih plačil, poleg plače je upravičen delavec na temelju svojega statusa, kakšna naj bo višina plače in drugih plačil, ali ima delavec in delavka pravico do enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti, pravočasnost izplačila, obremenitev plačila z obveznimi dajatvami, pravice delavca v primeru zamude ali neizplačila plače, ali sprememba zakona ali kolektivne pogodbe vpliva na določila o plačilu za delo v pogodbi o zaposlitvi idr., to so osrednja pravna vprašanja, ki jih obravnava magistrsko delo. Gre za široko, kompleksno in izredno pomembno področje delovnega prava, s katerim se povezujejo številni delovnopravni instituti, neposredno ali vsaj posredno. Poleg delovnopravnega vidika pa je plačilo za delo pomembno tudi iz davčnega vidika in vidika socialne varnosti. V obsežno materijo pravnega urejanja plačila za delo pa posegajo tudi mednarodne norme in norme Evropske unije. Sicer na tej ravni ni mogoče pričakovati podrobne ureditve plačila za delo, vendarle pa iz njih izhajajo nekatera temeljna načela in pravice, ki jih je treba upoštevati v nacionalnem pravnem redu. V magistrskem delu je izpostavljen le pregled pravnih vprašanj v zvezi s plačilom za delo v zasebnem sektorju. Delo ne vključuje posebnosti urejanja plačnega sistema v javnem sektorju, saj le-ta zaradi specifične javnopravne narave in z njim povezanih javnih financ, zahteva posebno pravno obravnavo.
Keywords: Plačilo za delo, kolektivne pogodbe, minimalna plača, enako plačilo delavcev in delavk za enako delo in delo enake vrednosti, pravno varstvo pravice do plačila.
Published in DKUM: 08.03.2017; Views: 2069; Downloads: 364
Full text (1,89 MB)