1. Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana KüzmičaMojca Hauptman, 2009, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu z naslovom Razlikovalna raba zaimkov v osrednje- in vzhodnoslovensken knjižnem jeziku in podnaslovom Samostalniški zaimki v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana Küzmiča sem raziskovalni problem proučila iz naslednjih vidikov: obravnavana sta bila dva tipa jezika, in sicer osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski (prekmurski in vzhodnoštajerski) knjižni jezik, njune razvojne značilnosti in vloga posameznega avtorja pri njegovem oblikovanju. V nadaljevanju so bile prikazane glavne značilnosti bohoričice 16. stoletja in ogrice, podane so bile natančne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega jezikovnega koncepta. Predstavljena je bila zgodba Matejevega evangelija in posamezne značilnosti Trubarjevega in Küzmičevega prevoda le-tega. Na podlagi sodobne klasifikacije je bila opravljena analiza samostalniških zaimkov. Gradivo je bilo izpisano glede na osnovni sklanjatveni vzorec. Primerjano je bilo s Slovarjem jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora, Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan iz leta 1942 in sodobnim knjižnim jezikom (Slovenska slovnica 2000). Analiza je pokazala večje glasoslovne razlike in le malo podobnosti med obema avtorjema, več podobnosti je bilo med Trubarjem in ostalimi protestantskimi pisci ter Küzmičem in Slovarjem stare knjižne prekmurščine, Slovarjem beltinskega prekmurskega govora in Pavlovo prekmursko slovnico Vend nyelvtan. Večja odstopanja so tudi v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom. Skozi analize se je pokazalo tudi, da je bila raba naslonskih oblik v 16. stoletju pri Trubarju in v 18. stoletju pri Küzmiču redka v primerjavi s sodobnim knjižnim jezikom, kjer raba naslonskih oblik prevladuje. Pri obeh avtorjih so vidne tudi različne pravopisne posebnosti, ki so vezane na pravilno rabo predloga in zaimka (pisanje zaimka skupaj s predlogom, na katerega se le-ta navezuje, in napačna raba predlogov). Nalogi je bil dodan slovarček zaimkov, ki je narejen po zgledu Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Zaimkom iz obeh prevodov so dodani še zaimki, ki se pojavljajo v Slovarju stare knjižne prekmurščine v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem in nemško-slovenskem slovarju, v slovarju Franca Novaka z naslovom Slovar beltinskega prekmurskega govora, v Porabsko-knjižnoslovensko-madžarskem slovarju Francka Mukiča in v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Keywords: osrednjeslovenski in prekmurski knjižni jezik, Trubarjev in Küzmičev prevod Matejevega evangelija, razvoj pisave na slovenskem, zgodovinski razvoj zaimka, samostalniški zaimek. Published in DKUM: 27.01.2021; Views: 1068; Downloads: 57
Full text (748,90 KB) |
2. Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridigCvetka Rezar, 2019, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika.
V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti.
Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme.
V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno. Keywords: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika Published in DKUM: 26.03.2019; Views: 2396; Downloads: 346
Full text (4,43 MB) |
3. Trubarjev gmajn jezik kot za prvo slovensko knjižno normoMarko Jesenšek, 2008, original scientific article Abstract: Osnova za knjižni gmajn jezik je živa govorica, ki jo je Trubar poznal iz dolenjskih krajev, nadgradil pa jo je z gorenjščino in ljubljanskim govorom. Gmajn jezik je sopomenka za kranjski jezik, ki je prepoznaven po splošni razumljivosti, hkrati pa gre za jezikovni kompromis, tj. skupni imenovalec osrednjeslovenskega knjižnega jezika. Keywords: zgodovina jezika, slovenščina, 16. st., jezikovna kultura, krajnski jezik, osrednjeslovenski knjižni jezik, protestantizem, pogledi na jezik Published in DKUM: 31.05.2017; Views: 1996; Downloads: 202
Full text (265,15 KB) This document has many files! More... |
4. Trubarjeva in Küzmičeva različica slovenskega knjižnega jezikaMarko Jesenšek, 2008, original scientific article Abstract: Ob Trubarjevi petstoletnici se ponovno odpirajo vprašanja o razvoju jezika in oblikovanju (enotne) slovenske knjižne norme. Začetki slovenskega knjižnega jezika so povezani z osrednjeslovenskim knjižnojezikovnim izročilom 16. stoletja, v 18. stoletju pa se srečamo še z vzhodnoslovenskim, ki je prav tako preraslo okvire pokrajinskosti in se je razvilo v samostojen knjižni jezik. Slovenščina je imela do sredine 19. stoletja dvojno normo - Trubar in Küzmič sta ustvarila nadnarečna jezikovna sestava, izhajajoča iz govornega in predknjižnega izročila, središčnih narečij in mestne (Trubar) oz. pokrajinske (Küzmič) govorice. Temeljno načelo njune stilistike je bila splošna razumljivost, s preseganjem narečnih posebnosti pa sta svojima jezikoma zagotovila knjižni status ter določila normo in predpis za osrednje- in vzhodnoslovenski knjižni jezik. Keywords: slovenščina, prekmurski knjižni jezik, knjižna norma, vzhodnoslovenski knjižni jezik, osrednjeslovenski knjižni jezik, novoslovenščina Published in DKUM: 10.07.2015; Views: 2182; Downloads: 155
Full text (449,26 KB) This document has many files! More... |
5. Zagajškova Slovennska grammatikaAnja Drofenik, 2012, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu z naslovom Zagajškova slovennska grammatika je analizirana štajerska slovnica Mihaela Zagajška, ki je imela prva ob nemškem jeziku še slovenskega za razpravni jezik.
V uvodu je obravnavano njegovo življenje, knjižno delo in pogled na jezik ter kritike, ki so skozi leta sledile njegovi nemško-slovenski slovnici. Zanimivo je bilo ugotoviti, kaj je vplivalo na Zagajškovo ustvarjanje in niso izključene možnosti, da mu je dodatno zanimanje vlila najdba Kalobškega rokopisa. Opredeljeni sta tudi dve različici slovenskega knjižnega jezika, osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski knjižni jezik, ki sta pomembna pri razumevanju slovenskega jezika in zgodovine slovenskega naroda.
Jedro diplomske naloge obsežneje obravnava analizo Zagajškove slovnice po posameznih ravninah (glasoslovje, oblikoslovje, besedotvorje, skladnja, pravopis) v primerjavi z današnjo slovnico. Ker so Zagajška obtoževali posnemanja Pohlina in Gutsmana, so primerjane glavne podobnosti in razlike med njihovimi slovnicami. Zagajšku so vse prevečkrat očitali še posnemanje Pohlinove terminologije, zato je primerjana njuna slovnična terminologija. Tudi Zagajškov znanec Slomšek je kasneje (v 19. stoletju) napisal slovnico. Sledi primerjava Zagajškove slovnice s Slomškovo rokopisno.
Diplomsko delo je zaključeno z ustreznimi ugotovitvami, ki so bile najbolj očitne pri obravnavani temi. Keywords: Mihael Zagajšek, slovnica, Kalobški rokopis, osrednjeslovenski in vzhodnoslovenski knjižni jezik, analiza slovnice, Pohlin, Gutsman, Slomšek, terminologija. Published in DKUM: 17.05.2012; Views: 2452; Downloads: 318
Full text (555,26 KB) |
6. Glagol v Škofjeloškem pasijonuAnita Kidrič, 2011, undergraduate thesis Abstract: Diplomsko delo podrobneje obravnava glagol in njegove bistvene karakteristične lastnosti v besedilu Škofjeloškega pasijona. Naslanja se na jezikovne razmere v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru, iz katerega naj bi besedilo izhajalo, očitne pa so tudi značilnosti škofjeloškega narečja. Uprizoritev pasijonske procesije iz leta 1721 je tesno povezana z imenom očeta Romualda, ki je zelo verjetno tudi prireditelj besedila spokornega sprevoda velikega petka.
Delo je grajeno teoretično, predvsem upošteva teoretska spoznanja Ramovševe Morfologije slovenskega jezika in Toporišičeve Slovenske slovnice, s primeri iz Škofjeloškega pasijona pa so ponazorjena njegova odstopanja od knjižnega jezika. Čas zapisa oziroma prve uprizoritve pasijona je tako vplival na jezik v besedilu. Keywords: Ključne besede: oče Romuald – Lovrenc Marušič, Škofjeloški pasijon, osrednjeslovenski knjižni jezik, škofjeloško narečje, glagol. Published in DKUM: 05.09.2011; Views: 2137; Downloads: 221
Full text (499,58 KB) |
7. BESEDJE V IZBRANIH PESMIH A. M. SLOMŠKACvetka Rezar, 2010, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga predstavlja besedje izbranih pesmi A. M. Slomška. V prvem poglavju najprej govori o Slomškovi pesniški dejavnosti, ki je temeljila predvsem na vzgojnih ciljih in ne toliko na umetniški dovršenosti. Raziskovanje besedja je omejeno na izbor dvanajstih pesmi iz pesniške zbirke Matije Ahacla Koroške in Štajerske pesmi, za katere avtorica predpostavlja, da so izvirne Slomškove, saj imajo njegov podpis. Pesmi so vsebinsko in oblikovno predstavljene, opozorjeno pa je tudi na podatke o njihovem nastanku. S kronološkim pregledom so prikazani popravki, ki se pojavljajo v različnih izdajah Ahaclove zbirke (1833, 1838, 1852) in v Slomškovi Šoli veseli. Avtorica v teh spremembah, za katere predpostavlja, da jih je naredil Slomšek sam, prepoznava Slomškov jezikovni razvoj in njegovo težnjo po poenotenju vzhodno- in osrednjeslovenskega jezika.
V naslednjem poglavju sledi jezikovna analiza izbranih pesmi na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in pravopisni ravni. K tej analizi je dodana še primerjava s tremi pesmimi, ki niso izvirne Slomškove, saj jih je priredil po drugih predlogah. Avtorica v jezikovni analizi prepoznava odstopanja od današnje knjižne norme in ugotavlja značilnosti Slomškovega jezika ter njegovo pot približevanja k osrednjeslovenskemu jeziku. Pri tem ugotavlja, da t. i. nove oblike niso upoštevane niti v izbranih pesmih niti v priredbah, opazno pa je mešanje vzhodno- in osrednjeslovenskih oblik (sinkretizem).
V zadnjem delu naloge sledi še slovarska predstavitev besedja izbranih pesmi, ki s sistematičnim prikazom besed, s slovničnimi podatki, z razlago pomena in s ponazarjalnim gradivom predstavlja Slomškov bogat besedni zaklad ter hkrati opozarja na posebnosti njegovega časa (19. stoletje) in prostora (vzhodnoštajerski prostor). Keywords: A. M. Slomšek, Slomškove pesmi, Slomškovo besedje, 19. stoletje, vzhodno- in osrednjeslovenski knjižni jezik Published in DKUM: 30.07.2010; Views: 4402; Downloads: 419
Full text (10,08 MB) |
8. Razlikovalna raba samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Samostalnik v Matejevem evangeliju Primoža Trubarja in Števana KüzmičaSintja Lamut, 2009, undergraduate thesis Abstract: Diplomska naloga predstavlja razlikovalno rabo samostalnika v osrednje- in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. Predstavitev rabe temelji na analizi dveh prevodov Matejevega evangelija, in sicer Trubarjevega in Küzmičevega. V uvodu sta na kratko predstavljena oba slovenska protestantska pisca, Primož Trubar in Števan Küzmič, značilnosti njunega jezika, pisavi, ki sta jo uporabljala, pobude za nastanek Matejevega evangelija in krajša predstavitev le-tega. Samostalniki, ki so izpisani iz Matejevega evangelija, so analizirani na oblikoslovni in glasoslovni ravni. Analiza temelji na primerjalnem izpisu starocerkvenoslovanskih samostalnikov s Trubarjevimi (1555) in Küzmičevimi (1771) oblikami ter današnjo knjižno normo (SSKJ). Gradivo je urejeno po sistemu starocerkvenoslovanskih sklanjatev. V nalogo ni vključenega raziskovanja dvojine, saj je analiza besedila pokazala, da je primerov, kjer je samostalnik zapisan v dvojini zelo malo. Nalogi je na koncu dodan še slovarček, v katerem so zbrani samostalniki, ki so bili uporabljeni pri analizi. Slovarček kaže razlikovalno Trubarjevo in Küzmičevo rabo samostalnikov, njihove slovnične lastnosti, sklanjatev, pomen in primerjalni zapis v stari cerkveni slovanščini ter sodobnem slovenskem knjižnem jeziku. Delo je zaokroženo z zaključkom, ki podaja sklepne ugotovitve. Keywords: osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, Primož Trubar, Števan Küzmič, Matejev evangelij, samostalnik, raba samostalnika, slovarček Published in DKUM: 22.08.2009; Views: 2872; Downloads: 367
Full text (2,00 MB) |