Search the digital library catalog

Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove. V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično. Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Published: 23.07.2021; Views: 209; Downloads: 25
Full text (875,22 KB)

Abstract: V diplomski nalogi je predstavljena verska duhovna oskrba v slovenski policiji, ki je oblika svetovanja, podpore, pomoči in je namenjena policistom in policistkam. V slovenski policiji duhovno oskrbo nudi in jo koordinira uslužbenec Generalne policijske uprave – policijski vikar, ki je odgovoren za razvoj in nudenje verske duhovne oskrbe policistom. Policijski vikar na najboljše možne načine svoje znanje prenaša na policiste in policistke, jim svetuje, jih podpira in nudi pomoč v težkih in kritičnih situacijah. Je koordinator verske duhovne oskrbe in ni le predstavnik ene veroizpovedi. To pomeni, da ni pristranski do nobene veroizpovedi in policistom in policistkam nudi enake možnosti verske duhovne oskrbe. Ugotovljeno je bilo, da policijski vikar versko duhovno oskrbo nudi vsem policistom, ki izrazijo željo, ne glede na njihova verska prepričanja. Začetki verske duhovne oskrbe v slovenski policiji segajo v leto 2007, ko so na Generalni policijski upravi slovenske policije zaposlili prvega uslužbenca, policijskega vikarja Janeza Novaka, ki je prvi organiziral versko duhovno oskrbo in oral ledino na tem področju. Versko duhovno oskrbo so slovenski policisti dobro sprejeli, kar dokazujejo ugotovitve, prav tako kar nekaj policistov pomaga policijskemu vikarju in ga spodbuja pri njegovem delu. Nekateri policisti celo organizirajo sveto mašo za policiste, ki tradicionalno poteka v Bohinju, ter druge dogodke. Ugotovljeno je bilo tudi, da so policisti policijskega vikarja dobro sprejeli in da je zanimanje za versko duhovno oskrbo vedno večje. Raziskane so bile tudi tuje prakse v državah Evropske unije, in sicer verska duhovna oskrba v policijah Republike Hrvaške, Zvezne republike Nemčije in Republike Avstrije. Skozi primerjavo smo ugotavljali podobnosti urejenosti duhovne oskrbe. Na podlagi primerjave smo ugotovili, da sta organizacija in način izvajanja verske duhovne oskrbe v policijah Evropske unije podobna kot v Sloveniji.
Keywords: diplomske naloge, verska duhovna oskrba, policijski vikar, koordinator verske duhovne oskrbe, policija, maša za policiste
Published: 13.07.2021; Views: 189; Downloads: 31
Full text (1,73 MB)

Abstract: Izhodišča. Sestavni del zdravstvenih sistemov je primarna zdravstvena oskrba (PZO), prevladujoč model oskrbe v Evropi v PZO pa družinska medicina. Za funkcioniranje sistemov je potrebno ustrezno financiranje in organizacija dela, oboje je potrebno za ustrezen dostop, ki predstavlja element enakosti v PZO. Namen. Namen raziskave je bil opredelitev KK in analiza dostopa do PZO glede organizacije dela in financiranja, cilji pa ocena KK za PZO glede strukture/pogojev, postopkov/procesov in izidov, ocena elementov kakovosti PZO, primerjava rezultatov za Slovenijo (SLO) z drugimi državami in oblikovanje priporočil za nosilce odločanja zdravstvenega sistema v SLO. Bolniki in metode. Raziskava je bila del mednarodne raziskave Quality and Costs of Primary care in Europe (QUALICOPC) v 34 državah v obdobju od leta 2011 do 2013. Uporabili smo podatke desetih držav centralne in vzhodne Evrope (CEECs): Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in SLO. Analizirali smo odgovore iz dveh vprašalnikov za 2103 naključno izbranih zdravnikov družinske medicine ter 18819 njihovih bolnikov. Uporabili smo več statističnih metod: predstavitev podatkov z opisnimi statistikami, frekvenčnimi porazdelitvami, srednjimi vrednostmi in variacijskimi razmiki, definiranje KK z deleži, preizkušanje domnev z različnimi testi ter iskanje povezav med spremenljivkami s faktorsko analizo. Rezultati. Glede organizacije dela je analiza odgovorov bolnikov v SLO in CEECs pokazala, da so bili nizki deleži bolnikov z negativnimi izkušnjami pri vprašanjih za potovalni čas več kot eno uro od doma do ambulante, nezmožnost dobiti obisk na domu, oddaljenost ambulante ter nepoznavanje, kako do storitev zvečer, ponoči in med vikendom, glede finančne dosegljivosti o tem, da bi zdravnika preveč skrbel denar, o preložitvi obiska zdravnika, ker niso imeli ali zavarovanja ali iz drugih finančnih razlogov in glede preložitve oz. opustitve obiska zdravnika. Najbolj značilne spremenljivke za organizacijo dela PZO so bile uporaba računalnika, število disciplin v posamezni ambulanti/centru, uporaba medicinske dokumentacije predhodnega zdravnika, delež naročenih bolnikov, dosegljivost ambulante/centra po 18 h in število ur, ko je ambulanta odprta. Primerjava KK v SLO in CEECs je pokazala več statistično značilnih razlik. Za KK strukture/pogojev smo ugotovili, da so imeli slovenski zdravniki v primerjavi z zdravniki iz CEECs statistično značilno različno in 1) več pripomočkov za delo (SLO 15,30, CEECs 13,0), 2) večje število strokovnjakov (SLO 4,18, CEECs 2,60), 3) višje število bolnikov na listi zdravnika (SLO 1950,01, CEECs 1894,7), 4) v delovnem dnevu višje število stikov (SLO 45,27, CEECs 33,7), 5) in krajše posvete z bolniki (SLO 9,59 min, CEECs 13,1 min), 6) nižje število hišnih obiskov (SLO 2,21, CEECs 6,9), 7) je bila redna zaposlitev pogostejša oblika zaposlitve (Slovenija 73,7 %, CEECs 30,1 %), 8) je bila plača pogostejši dohodek (SLO 85,2 %, CEECs 61,5 %), 9) večkrat so delali z medicinsko sestro (SLO 98,1 %, CEECs 87,8 %), in 10) sodelovali s patronažno sestro (SLO 76 %, CEECs 41,8 %). Za KK postopkov/procesov smo dokazali, da so slovenski zdravniki uporabljali statistično značilno različno in 1) več kliničnih smernic (SLO 3,85, CEECs 3,15), 2) sodelovali v več programih obravnave kroničnih bolezni (SLO 1,71, CEECs 1,13), 3) sami obravnavali več diagnoz (SLO 11,42, CEECs 9,09) ter 4) izvajali več posegov (SLO 2,43, CEECs 1,30). Zaključek. Izsledki raziskave kažejo, da bi bilo potrebno v Sloveniji na področju PZO izpeljati nekatere spremembe. Glede financiranja bi bilo razen glavarine in plačila za storitve, koristno vključiti nagrajevanje kakovosti dela, kot orodje za merjenje kakovosti predlagamo KK za postopke/procese in izide oskrbe, glede organizacije dela multidisciplinarni model oskrbe, nadaljevanje nižanja glavarin in vključevanje novih zdravnikov družinske medicine, na nivoju države pa vzpostavitev neodvisne tehnične ustanove.
Keywords: primarna zdravstvena oskrba, družinska medicina, organizacija dela, sistem financiranja, enakost, dostop do oskrbe, Slovenija, države centralne in vzhodne Evrope, kazalci kakovosti, priporočila
Published: 18.03.2021; Views: 215; Downloads: 44
Full text (5,98 MB)

Abstract: Uvod: Število starejših oseb s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi, ki potrebujejo paliativno oskrbo v domovih za starejše, narašča. Pomembno je, da imajo člani tima zdravstvene nege in oskrbe dovolj znanja in izkušenj o paliativni oskrbi in jo ustrezno vključujejo v svoje delo. Metode: V zaključnem delu smo uporabili kvalitativno metodologijo raziskovanja z metodo fokusnih skupin članov tima zdravstvene nege in oskrbe v domovih za starostnike. Podatke smo obdelali po metodi vsebinske analize. Rezultati: Oblikovali smo tri glavne vsebinske sklope: Izkušnje zaposlenih, Ovire in težave zaposlenih v paliativni oskrbi ter Poznavanje paliativne oskrbe. Zaposleni imajo dovolj izkušenj za izvajanje paliativne oskrbe, vendar jim primanjkuje znanja, navodil in smernic za pravočasno vključevanje in kakovostno zagotavljanje paliativne oskrbe. Potrebno bi bilo izobraževanje zaposlenih in več vključevanja paliativne oskrbe v času šolanja. Razprava in sklep: Poznavanje paliativne oskrbe je med člani tima zdravstvene nege in oskrbe v domovih za starostnike slabo. Potrebna so dodatna izobraževanja iz paliativne oskrbe. Zaposleni se pri svojem delu srečujejo s pomanjkanjem kadra in pomanjkanjem usposobljenega tima paliativne oskrbe. Temeljnega pomena je usmerjanje in vključevanje svojcev v obravnavo, saj so svojci premalo vključeni in seznanjeni s paliativno oskrbo.
Keywords: zdravstvena nega in oskrba, medicinske sestre, paliativna obravnava, starostnik
Published: 03.12.2020; Views: 566; Downloads: 199
Full text (481,83 KB)

Abstract: V diplomskem projektu se osredotočamo na staranje prebivalstva in njegov vpliv na izdatke za dolgotrajno oskrbo ter na vzdržnost javnih financ v Evropski uniji in Sloveniji. Problem staranja prebivalstva je prisoten praktično v vseh državah članicah Evropske unije in je posledica zniževanja stopenj rodnosti ter podaljševanja pričakovanega trajanja življenja. S tem se povečuje tudi verjetnost, da ljudje v starosti postanejo odvisni od pomoči drugih oseb oziroma potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ki jo na splošno predstavimo v prvem poglavju. Nadaljujemo z analizo vpliva staranja prebivalstva na izdatke za dolgotrajno oskrbo, ki se dotika področja vzdržnosti javnih financ. Podatki namreč kažejo na rast staranja prebivalstva tako v Evropski uniji kot v Sloveniji, kar vodi v povečevanje izdatkov za dolgotrajno oskrbo in s tem povzroča pritisk na javne finance, hkrati pa povečuje potrebe po spremembah na področju dolgotrajne oskrbe v posameznih državah. V diplomskem projektu predstavimo tudi urejenost področja dolgotrajne oskrbe v izbranih evropskih državah – v Avstriji, Franciji, Nemčiji, na Švedskem in v Švici. Rešitve, ki so jih te države vpeljale v svoje sisteme, so lahko Sloveniji dobra iztočnica pri pripravi nujno potrebnega Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.
Keywords: staranje prebivalstva, dolgotrajna oskrba, vzdržnost javnih financ, Evropska unija, Slovenija, preventiva.
Published: 24.11.2020; Views: 302; Downloads: 84
Full text (702,09 KB)