| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 3 / 3
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
TERITORIALNA OBRAMBA VZHODNOŠTAJERSKE POKRAJINE (7. PŠTO VŠP) V VOJNI ZA SLOVENIJO 1991
Mladen Horvat, 2015, master's thesis

Abstract: V osemdesetihih letih 20. stoletja je jugoslovansko federacijo začela pretresati gospodarska kriza, ki je kmalu prerasla tudi v politično. Do izraza je prišla predvsem v Sloveniji, kjer so se začela trenja med republiškimi in zveznimi institucijami, predvsem Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Po prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 se je poglobila do te mere, da je armada štela za nujno, da se razoroži slovenska Teritorialna obramba (TO). Ta je bila ustanovljena leta 1968; čeprav je načeloma veljala za dopolnitev JLA, ki ji je bila do takrat v kadrovskem oziru tudi že povsem podrejena, jo je armada vseskozi dojemala kot grožnjo svojemu položaju in državni enotnosti. Razorožitev je bila izpeljana maja 1990 po nalogu vojaškega vrha, ob pomoči lojalnih slovenskih oficirjev v poveljniški strukturi Teritorialne obrambe. Dejanje je povzročilo odpor med večino moštva njenih pripadnikov. Nekateri izmed njih so v tajnosti začeli ustanavljati Manevrsko strukturo narodne zaščite (MSNZ), za kar je tudi sicer obstajala pravna podlaga v takrat veljavni zakonodaji. Njen cilj je bila zaščita slovenske demokracije in suverenosti pred nadaljnimi posegi armade in zveznih organov. Formalno je bila ustanovljena septembra 1990.Po sprejemu ustreznih zakonskih aktov s strani slovenskih državnih organov in uspešni izpeljavi naloge, za katero je bila formirana, je bila oktobra 1990 razpuščena. Ponovno je postala sestavni del zdaj reformirane TO, ki je bila v mirnem času podrejena izključno legitimnim institucijam Republike Slovenije. Nova Teritorialna obramba je bila zdaj organizirana v 7 pokrajinskih štabov (PŠTO), med katerimi je bil tudi 7. pokrajinski štab, ki je pokrival območje vzhodne Štajerske in Prekmurja, sestavljalo pa ga je 11 občinskih štabov (OŠTO). Ostanek leta 1990 je potekal v znamenju usposabljanja in priprav na morebiten konflikt z Jugoslovansko ljudsko armado - to se je še okrepilo po plebiscitu 23. decembra 1990, na katerem se je ogromna večina volivcev izrekla zaslovensko neodvisnost.Sočasno z dokončnim sklepom o razglasitvi neodvisnosti Slovenije od federacije je bila konec maja 1991 izvedena nova reorganizacija Teritorialne obrambe. Občinski štabi so bili ukinjeni, namesto njih pa so bili ustanovljeni območni štabi TO (Obm.ŠTO). 7. pokrajinski štab je sestavljalo pet območnih štabov: 71. (mariborski), 73. (ljutomerski), 75. (murskosoboški), 77. (ptujski) in 79. (slovenskobistriški). Ko je slovenska skupščina 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (RS) ter Deklaracijo o neodvisnosti, s čimer je bila Slovenija naslednjega dne tudi uradno razglašena za suvereno in neodvisno državo, je 7. pokrajinski štab dobil nalogo zavarovati mlado državo pred možnostjo agresije s strani Jugoslovanske ljudske armade.27. junija so tanki zapustili vojašnice v Mariboru (sedežu 31. korpusa Jugoslovanske ljudske armade) in krenili proti meji, oklepne koloneiz Hrvaške pa so skušale prodreti na slovensko ozemlje. To je bil začetek vojne za Slovenijo, ki je formalno trajala do 7. julija, ko je bila podpisana t. i. Brionska deklaracija.Ko je nato tudi Predsedstvo Jugoslavije 18. julija nepričakovano sprejelo sklep o umiku Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije, je Teritorialna obramba postopno pričela z demobilizacijo enot: preostale so opravljale predvsem varovanje meje s Hrvaško, hkrati pa ohranjale pripravljenost za primer ponovnega izbruha sovražnosti. Negotovost je trajala vse do 26. oktobra 1991, ko so še zadnji pripadniki zvezne vojske zapustili Slovenijo. Vojne je bilo očitno zares konec. Za uspehe v 44 bojnih operacijah proti neprimerno bolje oboroženemu sovražniku, so bile enote 7. pokrajinskega štaba nagrajene z 10 bojnimi spominskimi znaki, največjim številom v vsej državi.
Keywords: Teritorialna obramba (TO), 7. pokrajinski štab TO Vzhodnoštajerske pokrajine (7. PŠTO VŠP), Jugoslovanska ljudska armada (JLA), Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ), osamosvojitvena vojna
Published: 25.09.2018; Views: 185; Downloads: 0

2.
Posttravmatski stres po osamosvojitveni vojni na Hrvaškem štiriindvajset let kasneje
Mateja Bujdo, 2016, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu nas je zanimalo, ali 24 let po vojni na Hrvaškem ljudje še vedno trpijo za travmo ali so že pozabili na to, kar se jim je pred toliko leti dogajalo. Posttravmatska stresna motnja ali PTSM je posledica nekega tragičnega dogodka ali dogodkov, ki jih oseba preživi. Ta šok se takrat zareže v človekov spomin in tam ostane za vedno. Travmatizirane osebe se večinoma umaknejo vase in se same borijo s tem, kar jih preganja, zato jim je potrebno stati ob strani, saj je prav družba okoli njih tista, ki lahko olajša njihovo borbo. Vojna na Hrvaškem je trajala 5 let. Kakor vsaka vojna je tudi ta terjala ogromno žrtev. Najbolj grozno je to, ker se je v trenutku iz sožitnega življenja več narodnosti prelevilo v največje sovraštvo. Ker so bili civilisti agresorju primarni cilj napadov, je posledica tega veliko število beguncev in izgnanih, pa tudi ranjenih in mrtvih. Veliko jih je prišlo v roke agresorja, ki jih je mučil in z njimi nečloveško ravnal. S štirinajstimi osebami, ki so to vojno doživele, smo se pogovarjali in z njimi opravili intervju, in sicer z namenom, da bi izvedeli, kako živijo danes. Prvi del intervjuja sta sestavljala dva sklopa vprašanj; prvi je vezan na doživljanje travme in odnos z ljudmi, drugi pa na spoprijemanje s travmo. Vse to je bilo potrebno, ker smo želeli izvedeti, če so posledice travme po toliko letih kaj manjše. Zanimalo nas je tudi, ali se travmatizirane osebe izogibajo spominjanju travmatskih dogodkov in ali jim to uspeva, ali so se po toliko letih naučili prepoznati, kdaj jih bo prevzela tesnoba in nenazadnje, ali danes po toliko letih funkcionirajo v družbi zaupajo ljudem v svoji okolici in kako okolica vpliva na njih. Ugotovili smo, da so simptomi še vedno zelo prisotni in močni in da je tem ljudem zelo hudo, še posebej zato, ker si mi kot družba njihove bolečine ne znamo niti predstavljati.
Keywords: vojna, osamosvojitvena vojna, posledice, žrtve, travme, posttravmatski stres, diplomske naloge
Published: 23.08.2016; Views: 586; Downloads: 80
.pdf Full text (589,49 KB)

3.
Stopnja vpliva posameznih političnih osebnosti pri procesu osamosvajanja
Boštjan Jus, 2018, master's thesis

Abstract: Želja po osamosvojitvi se je pojavila že kmalu po 2. svetovni vojni, nato pa je iz leta v leto samo naraščala. Kriza, ki je usodno odločala o takratni odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije, pa je trajala med letoma 1981 in 1989. To je bilo obdobje velikih sprememb znotraj Jugoslavije. Na oblast so se povzpele znane osebnosti, kot so Milošević, Tuđman, Kučan, ki so ob pomoči drugih politikov v Jugoslaviji vplivali na dokončen razpad velike federacije. Nekateri so si želeli nekdanjo skupno državo zgolj preoblikovati, drugi pa so si vztrajno prizadevali za osvoboditev in odcepitev lastne države. Milan Kučan je imel kot predsednik predsedstva najtežjo politično funkcijo v Sloveniji. S pomočjo drugih politikov, kot so Janša, Bučar, Drnovšek, Peterle in Pučnik, je sprejemal pomembne odločitve, hkrati pa si je zelo želel ohraniti miren odnos z drugimi republikami Jugoslavije. Sprva se je zavzemal za enaka stališča kot Marković, torej zgolj za preoblikovanje Jugoslavije in ne odcepitev od nje, vendar so razmere privedle do tega, da je svoje mnenje čez čas tudi spremenil. Z odločnostjo in prizadevnostjo si je pridobil status najbolj odgovornega voditelja osamosvojitvene politike. Tuđman kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Hrvaške pa je s slovenskimi politiki, predvsem s Kučanom, zelo dobro sodeloval in se zavzemal za enaka stališča vse do prihoda vojakov JLA na slovensko ozemlje. Milošević kot predsednik Predsedstva Socialistične republike Srbije je svojo državo dobro vodil in si s tem tudi hitro pridobil naklonjenost svojega naroda. Njegov največji cilj je bil vzpostavitev Srbije kot najmočnejše države v Jugoslaviji. Zaradi nenehnih sporov, do katerih je prihajal z vsemi državami Jugoslavije, pa mu tega cilja ni uspelo uresničiti. Ob odcepitvi in osamosvojitvi Slovenije je Kučan Miloševića videl kot glavnega krivca za vso jugoslovansko krizo. Vsekakor za noben spor ni kriv samo en človek, zato je pomembno, da za presojo spoznamo celotno zgodbo vsake osebnosti posebej in na koncu sami presodimo ter si ustvarimo svoje mnenje o usodi Slovenije in razpadu Jugoslavije.
Keywords: Osamosvojitvena vojna, Jugoslavija, Milan Kučan, France Bučar, Lojze Peterle, Janez Drnovšek, Janez Janša, Jože Pučnik, Franjo Tuđman, Slobodan Milošević, Ante Marković.
Published: 19.03.2019; Views: 242; Downloads: 39
.pdf Full text (1,31 MB)

Search done in 0.07 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica