Search the digital library catalog

Abstract: Hudodelska združba predstavlja najhujšo obliko udeležbe več ljudi pri izvrševanju kaznivega dejanja. Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1) uporablja splošen izraz združba in ne opredeljuje različnih modalitet hudodelskih združb. Hudodelska združba se v KZ-1 pojavlja v splošnem delu KZ-1, in sicer v 41. členu, kjer je opredeljena odgovornost članov in vodij hudodelskih družb. Izraz se pojavi tudi pri številnih kaznivih dejanjih (npr. kaznivo dejanje terorizma po šestem odstavku 108. člena KZ-1; trgovine z ljudmi po petem odstavku 113. člena KZ-1), kjer izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi predstavlja kvalifikatorni element glede na temeljno obliko kaznivega dejanja. Na zadnje je v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir, v 294. člen uvrščeno kaznivo dejanje hudodelskega združevanja, ki določa kaznivost ustanovitve in vodenja hudodelske združbe kot tudi samo sodelovanje v hudodelski združbi. Hudodelsko združbo opredelimo kot skupino najmanj treh oseb, med katerimi obstaja dogovor o hudodelskih ciljih skupnega delovanja, pri čemer mora pri vsakem posamezniku obstajati zavest in volja glede skupnega delovanja ter naklep glede kaznivih dejanj, ki jih nameravajo skupaj izvršiti. Zakonsko dikcijo pa dopolnjuje tudi sodna praksa. Temeljna inkriminacija je ustanavljanje hudodelskih združb in članstvo v njih. Tako KZ-1 v 294. členu vsebuje kaznivo dejanje hudodelskega združevanja. Kdor sodeluje v hudodelski združbi, ki ima namen storiti kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen vsaj treh let ali dosmrtnega zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do pet let. Drugi odstavek pa je namenjen ustanovitelju oziroma vodji hudodelske združbe, ki se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let. V tretjem odstavku 294. člena je vsebovan institut skesanca, s katerim zakonodajalec spodbuja storilca kaznivega dejanja hudodelskega združevanja, da prepreči nadaljnje opravljanje kaznivih dejanj ali razkrije podatke, pomembne za preiskavo ali dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj. Nekatera kazniva dejanja, opredeljena v KZ-1, vsebujejo kvalificirano obliko izvršitve, ki je podana, če je kaznivo dejanje izvršeno v hudodelski združbi. Prvi odstavek 41. člena KZ-1 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da posameznik odgovarja za tako kvalificirano obliko kaznivega dejanja. Drugi odstavek 41. člena KZ-1 pa ureja posebno obliko sodelovanja pri kaznivem dejanju. Kazenska odgovornost je v demokratičnemu sistemu individualna in utemeljena na krivdi vsakega posameznika. Hudodelska združba v kazenskem pravu tako ne nastopa kot celota, pač pa nastopata v kazenski zakonodaji dve enoti, organizator hudodelske združbe in član hudodelske združbe. Ključno se je opredeliti tudi do pravne podlage za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je ravno premoženjska korist eden izmed glavnih motivatorjev hudodelskih združb. Hudodelska združba ni pravna oseba, zato odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi ne moremo podvreči določbi o odvzemu po 77. členu KZ-1. KZ-1 zato vsebuje določbo 77.a člena, ki omogoča odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi hudodelski združbi.
Keywords: kaznivo dejanje, organiziran kriminal, hudodelstvo, združevanje, protipravnost, vodja, člani, posredno storilstvo, hudodelska združba
Published in DKUM: 20.12.2024; Views: 0; Downloads: 19
Full text (3,04 MB)

Abstract: Razlikovanje mafije in tolpe je potrebno, saj se razlikuje njun način pregona in zahteva drugačni pristop, tako s strani organov pregona kot s strani zakonodajalca. Za izhodišče pri primerjavi med mafijo in tolpo nam je služila klasična oblika mafije N’drangheta, katere organizacija in delovanje pokažeta ključne elemente razlikovanja med preučevanimi kriminalnimi združbami. Organiziran kriminal v obliki mafije, ki je po svojem ustroju tradicionalni koncept, vpet v kulturne spone okolja v katerem raste, je mogoče in potrebno razlikovati od organiziranega kriminala v obliki tolp, ki ima že v osnovi drugačno izhodišče. Mafijski kriminal predstavlja navezanost na tradicionalno. Za mafijo je poleg tradicije in običajev značilna etnična pripadnost, hierarhija, ki se razvije okrog osnovne celice – družine in delovanje iz ozadja. Mafijci so v konfliktu z državo samo do stopnje, kjer se slednja vpleta v njihov posel. Običajno nimajo konflikta s kulturno sredino in se, vsaj navidezno, v celoti asimilirajo. Biti član mafije pomeni predvsem imeti ugled in čast, saj se imajo za »častitljive ljudi«. Z akumulacijo kapitala jim je postal ekonomski posel prioriteta, v ta namen so se zaključevali tudi krvavi spopadi in zaključila krvna maščevanja ter omogočilo širjenje posla v mednarodne vode ter poseganje v politične sfere družbe. Sposobnost poslovnega sodelovanja je te mafijske združbe dvignil na nivo sposobnosti poslovanja neke države. Tolpe po drugi strani, nastajajo zaradi kulturnih in družbenih konfliktov po večini na rob izrinjene imigrantske manjšine. Nosilci te oblike kriminala so po pravilu mladostniški prestopniki. Ekonomski razlog za tolpe ni primarnega pomena, najpomembnejša je akumulacija moči, pripadnosti, okrepitev identitete. Tudi, ko tolpe prerastejo v kompleksnejšo obliko organiziranega kriminala, praviloma ne spreminjajo ne vedenja ne področja delovanja. Tolpa nima hierarhične oblike, zanjo ni značilna pripadnost, pogosto so v medsebojnem konfliktu. Delujejo neracionalno, pretirano nasilno, nasilje je njihov način delovanja, izplen kriminalnih dejanj je namenjen nakupu luksuznih dobrin in nastopaštvu, saj želijo biti prepoznavni s strani javnosti.
Keywords: diplomske naloge, organiziran kriminal, mafija, tolpa, N'drangheta, imigranti
Published in DKUM: 02.10.2019; Views: 1342; Downloads: 238
Full text (795,31 KB)

Abstract: Institut obrnjenega dokaznega bremena se pojavlja kot učinkovito sredstvo države v boju zoper organiziran kriminal. Tovrstna kriminaliteta prinaša ogromne zaslužke posameznikom in kriminalnim združbam. Z nezakonito pridobljenim premoženjem si krepijo svojo ekonomsko moč, ki jo izrabljajo za uveljavljanje svojih lastnih interesov tako na gospodarskem kot političnem področju. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne uspe dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in hkrati poravnal svoje obveznosti do države. Zavedati se moramo, da se z institutom obrnjenega dokaznega bremena posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Najuspešnejša država, ki velja za primer dobre prakse, je Republika Irska. Od leta 1996 na podlagi zakona uspešno uporablja tovrstni inštitut in je hkrati uspešna v primerih, kjer so prisotne večje vrednosti ter posledično težje kršitve.
Keywords: kaznivo dejanje, odvzem premoženja, obrnjeno dokazno breme, organiziran kriminal, človekove pravice
Published in DKUM: 18.11.2016; Views: 1485; Downloads: 152
Full text (866,61 KB)

Abstract: Institut obrnjenega dokaznega bremena je eno izmed sredstev v boju zoper vse vrste organiziraga kriminala. Ta oblika kriminala prinaša velikanske zaslužke kriminalnim združbam in posameznikom. S tako pridobljenim premoženjem si večajo ekonomsko moč, ki jo tudi izrabljajo za uveljavljanje lastnih interesov v gospodarstvu in politiki. Tako postavljajo organe pregona v podrejeni položaj, zato le-ti iščejo vedno nove načine omejevanja tovrstne kriminalitete doma in tudi na mednarodni ravni. Vrsta mednarodnih aktov postavlja odvzem premoženjskih koristi storilcem kriminalnih dejanj v ospredje na načelni ravni, kot tudi na ravni konkretnih zahtev po uzakonitvi ustaljenih postopkov. Pri nas in tudi v drugih državah je znano, da se sojenje osebam za kazniva dejanja, ki prinašajo velike dobičke, ni prav dosti dotaknilo njihovega premoženja. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, če ne more dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in tudi poravnal obveznosti do države. Z institutom obrnjenega dokaznega bremena pa se posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Domneva nedolžnosti je ena izmedtemeljnih načel kazenskega postopka, ki je v pravnem redu Republike Slovenije postavljen na raven ustavne pravice, vsebuje pa jo tudi Zakon o kazenskem postopku. Načelo domnevne nedolžnosti (presumpcija) je danes temelj vsakega civiliziranega pravosodja.
Keywords: Kljucne besede: obrnjeno dokazno breme, domneva nedolžnosti, kaznivo dejanje, organiziran kriminal, zaplemba, odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, enakost orožij.
Published in DKUM: 01.08.2012; Views: 6780; Downloads: 776
Full text (736,93 KB)

Abstract: Trgovina z ljudmi ima svoje zgodovinske, kulturne, sociološke, politične, psihološke in še marsikatere druge korenine in posledice. Začetke trgovine z ljudmi lahko iščemo v daljni preteklosti, ko so uvedli suženjstvo. Posledica trgovine z ljudmi je namreč razpolaganje z osebo, oziroma ravnanje z osebo, kot s predmetom z namenom izkoriščanja, kar dejansko pomeni, da je oseba v lasti nekoga in da mu je odvzeta svoboda. Med najbolj perečimi oblikami organiziranega kriminala, postaja v današnjem času prav trgovina z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki za namene spolnega izkoriščanja, prisilnega dela, suženjstva ter trgovine z organi. Trgovina z ljudmi je, iz leta v leto obsežnejša, saj je vsako leto ugrabljenih, ogoljufanih, prodanih in zavedenih več ljudi kot si lahko predstavljamo. Trgovina z ljudmi je svetovni pojav, ki dobiva vedno večje razsežnosti in pušča za seboj hude posledice za varnost, blaginjo in človekove pravice. V trgovino z ljudmi so najpogosteje zavedene ženske, v starosti od 15 do 30 let, narašča pa tudi število otrok in mladoletnic, ki postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Največkrat so to osebe z nizko izobrazbo, prihajajo iz družin s težavami ali iz okolja, kjer so zlorabljene zaradi česar vidijo ponudbo dobro plačanega dela v tujini kot beg v boljšo prihodnost. Pri tem se ponavadi izkaže, da je šlo le za lažne obljube in da se je žrtev pravzaprav znašla v pajkovi mreži trgovcev z ljudmi, iz katere je zelo težko ali praktično nemogoče zbežati. Če pa jim že uspe zbežati, je na drugi strani država, ki pogojuje pomoč žrtvi le v primeru, da se le-ta odloči za sodelovanje z organi pregona. Dejavnikov, ki ustvarjajo trgovino z ljudmi je veliko, predvsem so to globalizacija, ki je olajšala gibanje ljudi, kapitala in poslov prek državnih meja, gospodarske in politične spremembe znotraj posameznih držav, na mednarodni ravni pa so se zaostrile razlike med bogatimi in revnim slojem, visok profit v primerjavi z nizkim tveganjem. Natančnih podatkov o številu žrtev trgovine z ljudmi in trgovcih ni, predvsem zaradi neprimerne ali neobstoječe zakonodaje, ki bi služila kot podlaga za ustanovitev tovrstne baze podatkov. Prav tako pri tovrstnih vprašanjih ni usklajenosti med vladnimi in nevladnimi organizacijami. Velik delež k temu pa prispevajo tudi trgovci, ki z iznajdljivostjo vedno najdejo nove poti. Okvirni podatki kažejo na to, da je žrtev trgovine z ljudmi vsako leto na milijone in da so zaslužki trgovcev enormni. Ukrepe proti trgovanju z ljudmi najdemo v kazenski zakonodaji, nekatere države po so šle celo dlje in so, za namene preprečevanja trgovanja z ljudmi, sprejele posebne zakone, kar je zelo pohvalno, vendar pa je teh držav le peščica. Da lahko država zagotavlja pregon trgovcev z ljudmi je nujno sodelovanje vseh pristojnih, to je mednarodnih, vladnih in nevladnih organizacij, kot tudi policije in tožilstva. Zanimivo je tudi dejstvo, da kljub visoko predpisanim kaznim, v nekaterih državah tudi do 20 let zapora ali celo doživljenski zapor, dejansko pa, ko je prišlo do same obsodbe storilca, je bila kazen relativno nizka. Z diplomsko nalogo sem želela predvsem opozoriti na prisotnost tovrstne oblike organiziranega kriminala v Sloveniji in s tem vzbuditi večje zanimanje za preprečevanje nastale problematike.
Keywords: trgovina z ljudmi, suženjstvo, trgovina z organi, trgovci z ljudmi, žrtve, organiziran kriminal.
Published in DKUM: 20.03.2012; Views: 5380; Downloads: 618
Full text (934,37 KB)