Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu je predstavljen institut obveznice z delniško nakupno opcijo, uvrščene med mešane oz. hibridne vrednostne papirje. Obveznica je dolžniški vrednostni papir, s katerim se izdajatelj zavezuje, da bo upravičencu iz obveznice določenega dne izplačal v obveznici navedeni znesek oziroma znesek anuitetnega kupona. Posebni institut obveznice z delniško nakupno opcijo imetniku poleg pravic, ki jih daje obveznica, daje še upravičenje, da v določenem časovnem obdobju za določeno ali določljivo ceno kupi določeno število delnic. Osrednji del naloge se osredotoči na predstavitev ureditve obveznice z delniško nakupno opcijo v slovenski zakonodaji oziroma v ZGD-1. V slovenski pravni sistem je zakonodajalec po zgledu nemške ureditve vnesel tri finančne instrumente. Delniški družbi je tako na podlagi 371. člena ZGD-1 omogočena izdaja zamenljivih obveznic, obveznic z delniško nakupno opcijo in dividendnih obveznic. Navedeni člen je po vsebini, zgradbi ter ubeseditvi enak nemškemu, § 221dAktG. Naloga natančno prikaže razmejitve med pogosto skupaj obravnavanima institutoma zamenljive obveznice (nem. Wandelschuldverschreibung) in obveznice z delniško nakupno opcijo (nem. Optionsanleihe). Upravičenja, ki izhajajo iz obveznic, dajejo imetnikom takšnih obveznic določeno prednost. Za imetnike delnic pa takšno upravičenje predstavlja možnost poslabšanja njihovega članskega položaja. Magistrska naloga nazorno prikaže, kako je urejena zaščita delničarjev pred posegi v njihov članski položaj. Zakon namreč za izdajo tovrstnih obveznic predpisuje dve dodatni zahtevi, in sicer obveznost sprejetja sklepa skupščine in prednostno pravico delničarjev do nakupa tovrstnih obveznic. V nadaljevanju magistrsko delo natančno analizira in razvrsti možne oblike posegov v varstvo imetnikov hibridnih obveznic. Sklep skupščine je v postopku pogojnega povečanja osnovnega kapitala obvezen. Skupščina mora v primeru pogojnega povečanja osnovnega kapitala zaradi zadovoljitve pravic imetnikov mešanih obveznic sprejeti dva sklepa, in sicer sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala ter sklep o izdaji obveznic. Prvi se nanaša na razmerje med družbo in imetniki hibridnih obveznic (zunanje razmerje), drugi pa se nanaša na skupščino in poslovodstvo (notranje razmerje). V kolikor je sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala neveljaven, je neveljaven tudi vpis izdaje delnic.
Keywords: dolžniški kapital, lastni kapital, povečanje osnovnega kapitala, pogojno povečanje osnovnega kapitala, pogojni kapital, obveznica, opcija
Published in DKUM: 04.09.2025; Views: 0; Downloads: 52
Full text (572,67 KB)

Abstract: V diplomski nalogi sem predstavil naložbeno okolje privatnega investitorja, ki investira v opcije. Predstavil sem teoretični okvir naložbenega okolja in se natančneje posvetil opcijam. Tako sem spoznal vrste opcij in pojme, ki jih je treba poznati za uspešno izbiro opcije. Teoretično sem preučil tudi tehnično in temeljno analizo, ki mi je dala iztočnice, kako to izpeljati na praktičnem primeru. Teoretičnemu okvirju sledi vrednotenje bazičnega instrumenta, v mojem primeru je to nemški borzni indeks DAX. Pri vrednotenju borznega indeksa DAX sta mi bili v pomoč tehnična in temeljna analiza. Pri tehnični analizi sem si pomagal s trendi, ki se pojavijo, z vzorci grafa, drsnimi povprečji, obsegom trgovanja ter z modelom Andrews pitchfork in s Fibonaccijevimi zaporedji. Pri temeljni analizi pa sem preučil BDP Nemčije, obrestne mere ECB, stopnjo brezposelnosti v Nemčiji, inflacijo in pa kazalnik P/E, ki pomeni razmerje med ceno delnice in dobičkom na delnico. Ti analizi sta mi dali namige za pravilno izbiro opcije. Izbrati sem moral nakupno ali prodajno opcijo in se na podlagi rezultatov, dobljenih iz tehnične in temeljne analize, odločil za nakupno opcijo. S tehnično analizo sem dokazal, da je opcija na borzni indeks od njega močno odvisna, kar priča graf borznega indeksa in opcije na ta borzni indeks. V analizi opcije pa sem poleg tehnične analize, ki sem jo prevzel iz tehnične analize borznega indeksa DAX, uporabil tudi dva računska modela. Prvo sem uporabil Black-Scholes-Merton model, s katerim sem določil prihodnjo vrednost opcije in s tem ugotovil, ali je opcija precenjena ali podcenjena. Drugi računski model pa je temeljil na grški črki delti, ki nam pove, za koliko se spremeni vrednost opcije, če se vrednost indeksa spremeni za eno točko. S pomočjo teorije in praktičnega primera sem predstavil znanja in veščine, ki jih potrebuje privatni investitor za uspešno trgovanje z opcijami, in ugotovil, za kakšnega investitorja je takšna vrsta naložbe oziroma špekulacije sploh primerna.
Keywords: investicija, opcija, tehnična in temeljna analiza, Black-Scholes-Merton model
Published in DKUM: 27.11.2018; Views: 1431; Downloads: 119
Full text (2,12 MB)

Abstract: V magistrski nalogi se ukvarjam z vprašanjem primernosti ureditve obdavčevanja dobičkov fizičnih oseb od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov z davčnopravnega vidika. Slovenski davčni režim je na tem področju poseben, saj do uvedbe Zakona o davku od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov (ZDDOIFI) dobički fizičnih oseb od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov niso bili obdavčeni. Z njim je bila uvedena restriktivna obdavčitev za dosežene navedene dobičke z visoko 40 % davčno stopnjo za imetništva izvedenih finančnih instrumentov do enega leta. Višina davčne stopnje za dobičke, dosežene po enem letu imetništva, pa zapade po stopnji obdavčitve, kot velja za ostale kapitalske dobičke Zakonu o dohodnini. Zaradi izredne nujnosti uvajanja ZDDOIFI, ki je presenetil poslovno in strokovno javnost v letu 2008, se v delu ukvarjam tudi z razlogi, ki so privedli do uvedbe zakona, in posledično z vprašanjem, ali je zakon dosegel zastavljene fiskalne in nefiskalne cilje ter tudi na podlagi primerjalno pravne analize ureditve avstrijskega, nemškega in britanskega davčnega sistema podam predloge za izboljšave davčnega sistema na tem področju.
Keywords: finančni instrument, vrednostni papir, izvedeni finančni instrument, nestandardizirana terminska pogodba, standardizirana terminska pogodba, opcija, posel zamenjave, pogodba na razliko, Zakon o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov, Lafferjeva krivulja
Published in DKUM: 20.07.2016; Views: 1735; Downloads: 316
Full text (5,28 MB)

Abstract: Finančne storitve so izjemno pomemben del gospodarstva vsake države. Nujnosti obdavčitve le-teh se zaveda tudi Evropska Unija, zato je posredna obdavčitev finančnih storitev predmet številnih diskusij. Možnih rešitev je omejeno število, pri čemer se vsaka članica EU sama odloči, kakšno rešitev bo sprejela, znotraj pravnih okvirov EU. Predstavljene rešitve pa nimajo učinka samo na državni proračun, ampak lahko močno vplivajo na konkurenčnost finančnih ustanov. Zgolj ustrezanje evropskim zahtevam in pravilom tako ne pomeni zadovoljive rešitve, ampak je to le eden od pogojev za dobro rešitev. V Sloveniji to rešitev predstavlja Zakon o davku na finančne storitve, sprejet leta 2012. Ta sicer ustreza pogojem evropske Direktive o DDV, se pa zato odpirajo vprašanja ustreznosti zakona z vidika načela prepovedi dvojne obdavčitve ter vpliva na konkurenčnost finančnega sektorja. Slednji očitek davčna uprava zavrača. Vse to je pripeljalo do različnega tolmačenja zakonodaje s strani stroke ter davčne uprave na drugi strani, prav tako pa do neskladnosti med samimi pojasnili davčne uprave. Zaradi tega je bilo podanih več predlogov za odpravo pomanjkljivosti, ki pa niso bili upoštevani niti v fazi sprejemanja, niti v fazi spreminjanja zakona. Ker tudi upoštevanje teh ne bi odpravilo vseh očitanih pomanjkljivosti, terja ta tematika širšo obravnavo posredne obdavčitve finančnih storitev, vključno z oprostitvami, saj nekatere predstavljene rešitve ne zadevajo tega zakona. Za ustrezno rešitev je zato pri samem postopku sprejemanja zakona nujno upoštevanje davčne stroke ter primerjava predlagane rešitve z že sprejetimi rešitvami v drugih državah.
Keywords: finančne storitve, zavarovalne storitve, davek na finančne storitve, DDV, oprostitve, opcija za obdavčitev
Published in DKUM: 06.07.2015; Views: 1449; Downloads: 221
Full text (777,89 KB)

Abstract: Bančno poslovanje je neločljivo povezano s prevzemanjem tveganj. Za banko je ključnega pomena, da se teh tveganj zaveda, jih identificira, analizira, ovrednoti in sprejme ustrezne ukrepe, s čimer bistveno zmanjša možnost nastopa negativnih posledic na njeno poslovanje. Tržna tveganja, obvladovanju katerih je naloga namenjena, izvirajo iz sprememb tržnih cen, valutnih tečajev in obrestnih mer finančnih instrumentov. V bančnem poslovanju predstavljajo manjši pa vendar nezanemarljiv del tveganj, ki jim je banka pri svojem poslovanju izpostavljena. Za njihovo učinkovito obvladovanja ima banka na voljo številne instrumente, katere in kako bo uporabila pa je v prvi vrsti odvisno od njenih poslovnih potreb, kakor tudi od njene dovzetnosti za prevzemanje teh tveganj. V nalogi smo se osredotočili na sistem limitov in izvedene finančne instrumente kot možne načine za obvladovanje tržnih tveganj. Mednje smo vključili tudi tvegano vrednost (ang. value at risk) kot mero najvišje potencialne izgube, ki jo lahko imetnik portfelja ob upoštevanju določene verjetnosti dogodkov realizira v določenem obdobju. Na izračun potencialne izgube pomembno vpliva nestanovitnost cen finančnih instrumentov, prikaz povezave med omenjenima spremenljivkama pa je sestavni del naloge. Vsebina naloge ni uporabna zgolj za poslovne banke. Limitni sistem kot mehanizem obvladovanja tveganj je uporaben za vsakega investitorja, ki lahko z nekaj osnovnega računalniškega znanja učinkovito upravlja svoj portfelj ter tako pomembno vpliva na poslovni rezultat le-tega. Seveda je kompleksnost upravljanja takega portfelja bistveno manjša od upravljanja portfelja poslovne banke, ki se pri svojem poslovanju srečuje z različnimi finančnimi instrumenti, čemur mora biti prilagojena tudi njena informacijska podpora. Dopolnitev limitnemu sistemu predstavljajo izvedeni finančni instrumenti. Ti so še posebej uporabni pri zapiranju oziroma uravnavanju valutno in obrestno občutljivih pozicij, ki jih banka zavzema pri svojem poslovanju. Ključno pri obvladovanju tržnih tveganj je definiranje največje izgube, ki smo jo še pripravljeni prevzeti, kakor tudi višine zaslužka, pri katerem smo pripravljeni določeno pozicijo zapreti. Z dobro zastavljeno politiko obvladovanja tržnih tveganj, ki jo je potrebno nenehno preverjati in nadgrajevati, lahko banka pomembno vpliva na svoj poslovni rezultat. Pri tem je z vidika investitorjev pomembno, da jim v zameno za občasne visoke donose, ki se lahko kaj kmalu obrnejo v negativno smer, zagotavlja stabilne poslovne rezultate ter posledično stabilen donos na vložen kapital. Hkrati poslovna banka s takšnim poslovanjem varčevalcem daje pozitiven signal, da je stabilna in zaupanja vredna institucija.
Keywords: tržno tveganje, valutno tveganje, obrestno tveganje, pozicijsko tveganje, tvegana vrednost, limitni sistem, izvedeni finančni instrumenti, obračunavanje varovanja pred tveganji, odprta devizna pozicija, obrestni razmik, neto likvidna aktiva. opcija, dogovor o terminski obrestni meri, obrestna zamenjava, terminska pogodba, regresijska analiza, beta, trajanje, model vrednotenja dolgoročnih naložb
Published in DKUM: 06.12.2013; Views: 2228; Downloads: 395
Full text (1,00 MB)